Jedro

V konkretnem primeru bi bilo potrebno nadzorstvo psa (nemškega ovčarja) le v tem, da ta na kraju dogodka sploh ne bi bil prisoten ali ga toženec na kraj dogodka (ob 2. uri zjutraj) ne bi smel pripeljati ali pa bi ga moral takoj ob začetku intervencije policije odpeljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno obdržalo v veljavi plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pl 1441/2001 z dne 28.9.2001 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.055,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2001, vendar največ do višine glavnice ter pravdne stroške v znesku 50,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2001, vendar največ do višine glavnice; višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu je sodišče zavrnilo in plačilni nalog v tem obsegu razveljavilo; odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti še nadaljnje pravdne stroške v znesku 475,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se toženec pravočasno pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (načelo materialnega procesnega vodstva) s tem ko tožencu, ki je prava nevešča stranka, ni naložilo, da predloži odgovor z dne 11.9.2001, na katerega se je pooblaščenec toženca skliceval v ugovoru zoper plačilni nalog, kar pomeni, da se v spisu vsebina navedenega odgovora ne nahaja, v njem navedenih navedb pa sodišče tudi ni upoštevalo. Bistveno je kršilo pravila postopka tudi s tem, ko tožencu ni dalo roka za ustrezen odgovor na izvedensko mnenje dr. Z., sam pa ni vedel, da ima pravico do ustreznega roka za odgovor in tudi pravico predlagati zaslišanje izvedenca. Sodba nima razlogov o obrestnem delu tožbenega zahtevka, ne ve se, zakaj dolguje zakonske zamudne obresti od 3.5.2001 dalje. Sodba tudi nima razlogov o okoliščinah, iz katerih naj bi izhajalo, da je opustil nadzor nad psom, navaja le-to, da bi moral toženec psa odpeljati s prizorišča. Sodišče bi moralo ugotavljati vzročno zvezo med opustitvijo toženca in posledičnim ugrizom psa ter poškodbo tožnika. Sodba tudi nima razloga o krivdi toženca. Iz sodbe tudi ne izhaja, ali se tožencu očita malomarnost ali celo naklep, očitno sodišče šteje, da je podana celo njegova objektivna odgovornost, kar pa je v nasprotju z določili Obligacijskega zakonika – OZ. Sodišče se tudi ne opredeli do navedbe toženca o prispevku oškodovanca. Na obravnavi dne 2.4.2008 je toženec navedel, da se je ta z vso silo zagnal nad toženca in na psa, kljub temu, da je bil opozorjen, naj psa ne izziva. Sodišče se ni opredelilo do navedb, ki jih je podal toženec, še manj pa do navedb zaslišanih prič. Iz njihovih izjav izhaja, da je toženec storil vse potrebno za zaščito udeleženih v prepiru. Šlo je za naključnost dogodka. Ugotovitev glede višine odškodnine je zgolj pavšalna. Oškodovanec je utrpel zgolj odrgnine v predelu desnega komolca in lažjo udarnino mehkih tkiv okoli komolca, šlo je torej zgolj za sled poškodbe, fizične bolečine so bile kratkotrajne, odpravljene z jemanjem tablet proti bolečinam. Oškodovanec o bolečinah sploh ni izpovedoval, enako tudi ne o nevšečnostih med zdravljenjem. Izvedenec pa je sicer zapisal, da je imel zgolj en pregled v kirurški ambulanti in en obisk splošnega zdravnika. Zahtevek iz tega naslova bi moralo sodišče zavrniti. Stopnja bolečin prisoje odškodnine ne opravičuje, ne glede na to, daj je tožeča stranka ta del odškodnine plačala. Enako velja glede strahu, izpovedba samega oškodovanca kaže na majhno intenziteto strahu, izvedenec pa pravi, da se je oškodovanec lahko ustrašil. Primarni strah tudi ni mogel trajati nekaj minut. Poleg tega izvedenec sam navaja, da se oškodovanec ni mogel počutiti neugodno, saj je policist, ki se v praksi srečuje s hujšimi situacijami. Najmanj kar je, pa bi moralo sodišče višino iz tega naslova znižati. Toženec je šele kasneje izvedel, da je pomembna okoliščina, da ni lastnik psa in da je psa za ovratnico prijel zgolj po naključju. To okoliščino je izpostavil pri svoji izpovedbi tudi oškodovanec, sodišče pa tega ni razčiščevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Po pravnem pravilu 1320. paragrafa Obče državljanskega zakonika – ODZ, veljavnega v času škodnega dogodka (22.9.2001), je za škodo, kadar žival koga poškoduje, odgovoren tisti, ki jo je k temu vzpodbudil, dražil ali zanemaril njeno zavarovanje. Imetnik živali pa je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za ustrezno varstvo ali nadzorstvo. Imetnik živali je predvsem lastnik, lahko pa tudi oseba, ki je lastnika v njegovi odsotnosti nadomeščala. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je toženec bodisi lastnik (primerjaj dopis pooblaščenca toženca z dne 11.9.2001, priloga B2) bodisi oseba, ki je lastnika v njegovi odsotnosti nadomeščala (primerjaj izpoved toženca „v tistem času sem jaz tega psa sprehajal“). Pritožbena navedba, da toženec ni lastnik psa, zato ni odločilna. Na podlagi pravnih pravil ODZ se je izoblikovala tudi sodna praksa o odgovornosti lastnikov (oziroma oseb, ki so lastnike v njihovi odsotnosti nadomeščale) in o pravnem standardu, kaj je potrebno nadzorstvo psa. Smisel nadzorovanja psa je, da se mu prepreči, da bi koga poškodoval. Lastnik psa, ki ga tudi nadzoruje, mora tedaj nadzorovanje psa prilagoditi situaciji, ki bi jo moral in mogel predvideti ter tako poskrbeti, da bi preprečil nastanek škode (pravno mnenje Občne seje VSS, 16.12.1993, Poročilo VSS 2/93, stran 5). V konkretnem primeru je pes ugriznil policista, ki je sodeloval pri policijski intervenciji v lokalu, ki ga je imel toženec takrat v najemu, in sicer ob 2. uri zjutraj. Toženec je navajal, da je imel nad psom ustrezno nadzorstvo, ves čas ga je držal za ovratnico, škodni dogodek pa je izzval oškodovanec. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je sicer toženec res trudil psa zadržati, da pa to ni odločilno. Bistveno je „da ni preprečil možnosti napada s tem, da bi psa ob začetku dogodka odpeljal s prizorišča“. Takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen. Edino primerno nadzorstvo psa (nemškega ovčarja), bi bilo, da ta na kraju dogodka sploh ne bi bil prisoten. Ali ga toženec na kraj dogodka (ob 2. uri zjutraj) ne bi smel pripeljati ali pa bi ga moral takoj ob začetku intervencije policije odpeljati. Le na ta način bi bilo preprečeno, da bi pes koga poškodoval. Da ob policijski intervenciji do tega lahko pride, pa je mogel toženec predvideti. Toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da je poskrbel za ustrezno varstvo in nadzorstvo, zato je nedvomno odgovoren za škodo povzročeno oškodovancu – policistu (čigar delodajalec je imel splošno odgovornost zavarovano pri tožeči stranki – polica priloga A6). Sodišče prve stopnje je zahtevku po temelju ugodilo in je torej ugotovilo tako krivdo kot vzročno zvezo med navedeno opustitvijo in škodo, čeprav tega ni podrobneje razlagalo. Pritožbene navedbe v tej smeri so glede na povedano neutemeljene. Res se sodišče prve stopnje tudi ni izrecno izjasnilo o navedbah toženca o tem, da je oškodovanec za škodo odgovoren sam „ker je s pendrekom napadel tako toženo stranko kot psa“ (glej list. št. 21). Vendar je že iz odločitve razvidno, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil lastnik tisti, ki ni poskrbel za ustrezno varstvo in nadzorstvo psa, in da torej ni šlo za to, da bi oškodovanec psa vzpodbudil ali dražil, in kot rečeno se s takšnim zaključkom pritožbeno sodišče strinja. Zato tudi ni bilo potrebno zaslišanje prič, ki jih je predlagal toženec in ki naj bi izpovedovale o tem, da je ta psa ves čas držal za ovratnico „da je torej nad njim imel ustrezno nadzorstvo“. Ne gre za to, ali je psa trdno držal ali ne (očitno tudi to nadzorstvo ni bilo zadostno, saj drugače do napada psa ne bi prišlo), ampak zato, da psa na kraju dogodka sploh ne bi smelo biti.

Ne drži, da se v spisu ne nahaja „odgovor z dne 11.9.2001“ (glej prilogo B2). Glede na do sedaj povedano, tudi ni mogoče trditi, da navedb iz „odgovora“ - da je imel toženec psa pod nadzorom, škodni dogodek pa je izzval oškodovanec, sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (1. odstavek 939. člena v času dogodka veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). V takšni tožbi (tožbi na podlagi subrogacije) je dovolj, da zavarovalnica izkaže, da je do škodnega dogodka prišlo, da poda ustrezno trditveno podlago glede odgovornosti toženca, da izkaže, da je izplačala odškodnino in koliko. Nato pa mora odgovorna oseba (toženec) trditi in dokazati, da za dogodek ni odgovorna in (ali) ugovarjati, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode. Šele nato mora zavarovalnica ponuditi trditveno podlago za način likvidacije škode. Tožencu torej ni uspelo dokazati, da za dogodek in s tem škodo ni odgovoren. Njegove navedbe o nepravilno likvidirani škodi so bile povsem pavšalne (da so policistu nastale zgolj manjše prakse, ki niso mogle pustiti trajnih posledic, niti ni mogel utrpeti strahu). Kljub takšnim pavšalnim trditvam, je zavarovalnica nato z izvedencem medicinske stroke dokazovala pravilnost likvidacije škode. To ji je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, uspelo že z izvedenskim mnenjem. Glede na zaščitenost roke z obleko, je oškodovanec utrpel le odrgnine v predelu desnega komolca ter lažjo udarnino mehkih tkiv okoli komolca. Res gre za lažjo poškodbo, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je oškodovanec nedvomno trpel bolečine, kot jih je opisal izvedenec, nedvomno pa se je ob napadu psa tudi ustrašil. Odškodnina iz obeh naslovov v skupni višini 210.000,00 tedanjih SIT (876,31 EUR) je tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina. Upravičeno pa je zavarovalnica oškodovancu izplačala tudi stroške njegovega odvetnika.

Mnenje izvedenca medicinske stroke je bilo tožencu vročeno na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tako na mnenje res ni imel možnosti podati pripombe. Vendar pa teh pripomb očitno toženec nima, saj jih tudi v pritožbi ne izpostavlja. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (in v sporih majhne vrednosti kakršen je konkretni, se lahko uveljavljajo le te kršitve), zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Glede teka zamudnih obresti toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pripomb, čeprav je tožeča stranka že v pripravljalni vlogi z dne 22.11.2006 pojasnila, zakaj zamudne obresti tečejo od 3.5.2001 dalje, zato sodišču prve stopnje teka zamudnih obresti ni bilo potrebno podrobneje obrazlagati.

Glede na povedano je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).