Jedro

Sodišče pri porazdelitvi preživnine za mladoletna otroka med oba zavezanca upošteva tudi dejstvo, da bo pretežno breme vzgoje in skrbi za otroka odpadlo na drugega zavezanca, kateremu je otrok dodeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki II. spremeni tako, da se znesek mesečne preživnine za mld. Ž. P. iz zneska 260,00 EUR spremeni v znesek 290,00 EUR, posledično se v točki III. znesek 50,00 EUR nadomesti z zneskom 20,00 EUR, znesek vsebovan v točki IV. glede mld. J. P. se iz zneska 275,00 EUR spremeni v znesek 295,00 EUR, posledično se znesek vsebovan v točki V. znesek 50,00 EUR spremeni v znesek 30,00 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. IV P 360/2013 z dne 16. 1. 2015 odločilo, da se zakonska zveza, ki sta jo sklenili pravdni stranki razveže. Odločilo je o preživnini, katero mora po razvezi zakonske zveze toženec plačevati za preživljanje Ž. P. in J. P. in sicer v izpodbijanih delih od dne 1. 9. 2014 za Ž. P. 260,00 EUR in za J. P. preživnino v znesku 295,00 EUR, vse na račun matere tožnice L. P.. Višji tožbeni zahtevek glede plačila preživnine je zavrnilo. Odločilo je še o stikih, kar pa se pritožbeno ne izpodbija. Glede preživnine je ugotovilo, da mati prejema okoli 1.200,00 EUR mesečne plače, oče pa 1.360,00 EUR. Glede mld. Ž. P. je ugotovilo, da znašajo njegove potrebe od 1. 7. 2014 dalje 457,00 EUR mesečno, glede mld. J. P. pa je ugotovilo, da znašajo njegove preživninske potrebe od tega dne dalje nekaj manj kot 510,00 EUR. Preživninske potrebe obeh mld. otrok je porazdelilo tako, da je odločilo, da bo polovico preživnine plačeval vsak od staršev. Višji tožbeni zahtevek za plačilo preživnine v naprej je sodišče prve stopnje zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi 413. člena ZPP.

2. Zoper zavrnilni del preživnine v bodoče se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki. Pritožbo zato podaja zoper točko II., III., IV. in V. sodbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo preživninske potrebe obeh otrok, vendar pa je v nadaljevanju neenakomerno, glede na preživninske sposobnosti neprimerno porazdelilo breme preživljanja obeh otrok tako, da je odločilo, da bo oče prispeval komaj nekaj več kot 50 % za preživljanje obeh mld. otrok. Pritožnica je mnenja, da je sodišče prve stopnje tudi v prenizkem znesku ovrednotilo potrebe za oblačila obeh otrok in je mnenja, da znašajo potrebe za oblačila za vsakega od otrok vsaj 100,00 EUR mesečno. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tudi nepravilno odločilo, ko ni upoštevalo kot stroške matere zakonite zastopnice obeh otrok tudi stroške za registracijo motornega vozila. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, ko ni upoštevalo stroške za dopust otrok v znesku 10.000,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je le navidezno upoštevalo razliko v plačah in v skrbi za otroka, dejansko pa te razlike ni ustrezno ovrednotilo. Prav tako je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo stroške za preživljanje toženca, saj je ugotovilo, da mora toženec plačevati polovico stroškov za življenje v stanovanjski hiši njegovih staršev in ker toženec staršev ni dolžan preživljati bi zato moral prispevati le 1/3-tino stroškov za uporabo stanovanjske hiše. Toženec sam svojih staršev ni dolžan preživljati. Predlaga, da zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zviša prisojeno preživnino na znesek katerega je zahtevala zakonita zastopnica za oba otroka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Po mnenju tožene stranke je ocena sodišča o realnem mesečnem strošku za oblačila in obutev materialnopravno povsem pravilna in utemeljena. Navaja še, da je sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo breme višine preživnine med oba zakonca.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje tako glede ugotovljene višine potreb obeh mld. otrok, kakor tudi glede ugotovljene zmožnosti obeh staršev glede preživninskih sposobnosti za plačevanje preživnine. Vendar pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi delno napačno uporabilo materialno pravo, ko je porazdelilo preživninsko obveznost med oba starša in je odločilo, da mora vsak prispevati približno polovico ugotovljenih preživninskih potreb obeh mld. otrok. Sodišče prve stopnje je samo zapisalo, da določitev višine preživnine ni matematično opravilo, saj po eni strani ni mogoče celovitosti življenja preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot, po drugi strani pa se pri porazdelitvi preživninskih bremen med obema staršema upoštevajo tudi dejavniki, ki so povsem nenumerični in nematerialne narave, ko npr., da eden od staršev v pretežni meri skrbi za varstvo in vzgojo obeh otrok. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bo pretežno breme vsakodnevne oskrbe obeh mladoletnih otrok ostalo na bremenu matere obeh mld. otrok, vendar je to dejstvo potem v nadaljevanju v premajhni meri upoštevalo, ko je odločilo, da bosta oba starše prispevala polovico ugotovljenih preživninskih potreb obeh mld. otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo potrebe obeh sinov, kar se pritožbeno le delno izpodbija in je pravilno ugotovilo, da znašajo preživninske potrebe za mld. Ž. mesečno nekaj manj kot 510,00 EUR, medtem, ko znašajo potrebe mld. J. nekaj manj kot 530,00 EUR mesečno. V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje te potrebe obeh mld. otrok ni primerno porazdelilo med oba starša glede na njune preživninske sposobnosti. Sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbi, da bi bilo potrebno za mld. otroka prisoditi višje potrebe za zagotavljanje njunih mesečnih potreb. Višji zneski ne bi bili v skladu z določbo 129. in 129.a člena ZZZDR in tudi ne bi bili primerljivi s potrebami drugih otrok takšne starosti, kot gre v konkretnem primeru. Po 129. členu ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutev, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Nato je potrebno porazdeliti preživnino glede na preživninske sposobnosti obeh zavezancev in je pri tem potrebno upoštevati tudi dejstvo, da bo po razvezi zakonske zveze pretežni del vsakodnevne skrbi za oba otroka ostal na bremenu matere, kateri sta oba otroka zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo. Glede na dejstvo, da pa toženec prejema mesečno okoli 1.460,00 EUR, mati pa le okoli 1.200,00 EUR je zato neutemeljeno sodišče prve stopnje odločilo, da bo toženec prispeval le nekaj malega več kot polovico od ugotovljenih mesečnih potreb za oba mld. otroka. Zato je sodišče druge stopnje ta pravni standard zmožnosti preživninske sposobnosti obeh staršev porazdelilo tako, da je več bremena za preživnino podelilo očetu, ker ima le-ta večje prihodke mesečno, prav tako pa kot že povedano je na materi ostala vsa oskrba in skrb za vsakodnevno varstvo, vzgojo in oskrbo obeh mld. otrok. Ker se tako izkaže, da so dohodki toženca višji od dohodkov tožnice, je zato sodišče druge stopnje nekoliko, za v bodoče zvišalo preživnino, katero mora oče obeh otrok plačevati za mld. Ž. in je odločilo, da bo le-ta v bodoče dolžan prispevati 300,00 EUR mesečne preživnine, za mld. J. pa 295,00 EUR mesečno, višji zahtevek pa je zavrnilo.

7. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP in na podlagi določbe člena 351 ZPP in je zato sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki II in IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje, posledično pa tudi v zavrnilnem delu, kot vse to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, v preostalem delu glede višje preživnine pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. O pritožbenih stroških je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi istega zakonskega določila kot sodišče prve stopnje in sicer na podlagi določbe 413. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP in je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka sama.