Jedro

Glede na to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe (izdane na podlagi ZTPDR in ZDR/90), ni pravne podlage, da bi tožnik po datumu prenehanja delovnega razmerja uveljavljal beneficirano delovno dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja z dne 17. 4. 1989. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku prizna in v delovno knjižico vpiše beneficirano delovno dobo za obdobje od 5. 3. 1989 do izdaje pravnomočne sodbe ter da mu povrne stroške postopka.

Zoper takšno sodbo in sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno razlaga, da je zadeva zakonsko zastarala. Vendar pa zadeva ni zastarala, saj zločini zoper človeštvu ne zastarajo. Leta 1946 je Edvard Kardelj slovenski okraj Š. predal drugi državi Hrvaški, Slovenci so se tej veleizdaji množično uprli z mirnimi demonstraciji in množičnimi protesti, ki so trajali od 9. 4. 1946 do 15. 3. 1947, ko je Edvard Kadelj v okraj poslal Udbo. Ta je med begunci, ki so pred preganjanjem hrvaške policije pobegnili v Avstrijo, organizirala skupino križarjev. Ta skupina je imela nalogo, da se zglasi pri točno določenih domačijah, kjer so bili zavedni Slovenci. Potem ko je skupina dobila hrano, vodo in moralno podporo je za njo prišla Udba, ki je domačine aretirala, mučila in pobila. Tako so na grozovit način umorili tožnikove strica F.K. ter aretirali njegova starša, tožnikove sestrične ter starše in sorodnike tožnikove žene. Vsi so bili politično obsojeni na večletne zaporne kazni s prisilnim delom. Tožnik je leta 1989 začel zbirati podatke o genocidu in etičnem čiščenju okraju Š., zato ga je Udba aretirala in ga izsiljevala, da naj prizna tihotapljenje orožja, oboroževanje prebivalstva okraja Š. in sodelovanje s protirevolucionarji. Te obtožbe so bile enake, kot so jih prestajali tožnikovi sorodniki in starši leta 1947. Po dveh dnevih zasliševanja in groženj so tožnika odpeljali v Varaždin in ga predali hrvaški policiji, kjer so se nad njim grobo izživljali. Po izpustu iz zapora se je tožnik moral javljati na Policijskih postaji v L., kjer se je zaslišanje in pridržanje nadaljevalo še dva dneva oziroma do izsiljenega podpisa odpovedi delovnega razmerja. Ves čas so tožniku zavračali zahtevo po odvetniku. Tožnik se je pod hudim psihičnim pritiskom odločil, da bo podpisal odpoved delovnega razmerja, ki so jo sami sestavili. Zagrozili so mu, da se zoper sklep o delovnega razmerja ne sme pritožiti, saj ga bodo sicer ponovno aretirali in obsodili za več kaznivih dejanj. Tem grožnjam je tožnik verjel na podlagi večletnih lastnih izkušenj in dobrega poznavanja detajljev v sodstvu in tožilstvu. Tožnik je živel v nenehnem strahu pred Udbo, ki je tožniku prepovedala stike s tastom in dovoljevala le omejene stike starši. Za tožnika je zelo boleče, da mu sodišče danes očita, da se ni pritožil. Neizpodbitno dejstvo, da se tožnik ni smel pritožiti, v kolikor bi to storil, bi ga gotovo uničili. Podtaknili bi mu kaznivo dejanje s hudimi posledicami. Tožnik je pridobil status političnega zapornika na podlagi dogodkov v Š. in se leta 2002 oziroma 2003 odločil za odškodninsko tožbo. Zoper tožnika so uvedli dva kazenska postopka za isto stvar; postopek za pištolo so uvedli v M., za naboje pa v Čakovcu. Tožniku je bilo očitano, da je v službi imel dostop do nabojev, zamolčali pa so dejstvo, da ob inventuri orožja in streliva ni nič manjkalo. Na podlagi lažnega pričanja policijskega inšpektorja J.K. je bil tožnik spoznan za krivega. Po končanem kazenskem postopku se je tožnik posvetoval z dobrimi odvetniki, ki so mu odsvetovali tožbo, češ da bi sebe in svojo družino spravil v hudo nevarnost. V zelo omejenem okviru pa je tožnik 11. 2. 1991, takoj po končanem kazenskem postopku podal pritožbi na Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za notranje zadeve, vendar sta oba naslova pritožbi zavrnila. Udba je zoper tožnikove starše in sorodnike ter zoper tožnika izrekla „politični ne in ni“, kar je razvidno iz preverke dne 13. 4. 1978, ki se nahaja Arhivu Republike Slovenije. Tožnik ni imel pravice do izobraževanja in napredovanja v službi, njegovo delovno razmerje je viselo na tanki nitki. Tožnik je v letu 1995 in nato v letu 1999 podal dve vlogi za ponovni sprejem v delovno razmerje v Policiji. Obe vlogi sta bili zavrnjeni v času, ko so na delo sprejeli njegova bivša sodelavca J.S. in M.P.. S tem so tožniku protipravno odvzeli njegov poklic in uničili njegov zakonito pridobljen certifikat usposobljenosti. Po letu 1991 se ni nič spremenilo, Udba se je preimenovala v Sovo, agenti so ostali isti, nekateri pa so odšli v gospodarstvo, da bi ga uničevali in opravili divjo privatizacijo. Vsa ta dejstva so zapisana in dokumentirana v knjigah in na internetu. Tožnik je k pritožbi priložil 72 strani iz knjige P. Pavla Klasinca Š.. Sodišče do danes ni obravnavalo hudega kaznivega dejanja storjenega s strani Edvarda Kardelja in pripadnikov njegove Udbe. Tožnik predlaga, da naj sodišče odloči, da je tožnik oškodovan na podlagi kaznivega dejanja genocida in etničnega čiščenja in da je bil žrtev hudih kaznivih dejanj zoper človečnost in mednarodno pravo. Ugotovi naj, da se tožnik ni pritožil, ker so mu grozili z namišljenimi kaznivimi dejanji in z dolgoletnimi zapornimi kaznimi in ker bi bilo njegovo življenje v primeru pritožbe ogroženo, prav tako pa bi bila ogrožena njegova družina in njegov tast. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in sodbo razveljavi ter tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Po izteku pritožbenega roka je tožnik 17. 1. 2012 vložil še dopolnitev in obrazložitev k pritožbi, dne 23. 12. 2011 pa „postopkovno pritožbo“.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in prvega odstavka 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo „postopkovne pritožbe“, ki jo je tožnik na pošto priporočeno oddal 23. 12. 2011 in tudi ne dopolnitve in obrazložitve pritožbe, ki je bila na pošto priporočeno oddana 17. 1. 2012, saj sta bili obe vlogi sodišču poslani po izteku pritožbenega roka z obema vlogama tožnik dopolnjuje pritožbene navedbe. Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje je bila tožniku vročena 21. 11. 2011, kar pomeni, da se je 15-dnevni pritožbeni rok iztekel 6. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi neizpolnjene procesne predpostavke zavrglo tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 17. 4. 1989 o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Ta odločba je bila izdana v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Ta je v prvem odstavku 80. člena določal, da ima delavec pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih organi v organizaciji oziroma pri delodajalcu sprejmejo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. V drugem odstavku 80. člena ZTPDR je bilo določeno, da mora delavec ugovor iz prejšnjega odstavka vložiti v 15-ih od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero mu je bila kršena njegova pravica, oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Odločba, katere razveljavitev je tožnik zahteval, je vsebovala pravilen pravni pouk, da tožnik zoper to odločbo lahko v 15-ih dneh po prejemu vloži zahtevo za varstvo pravic na svet delovne skupnosti organov za notranje zadeve. Ob ugotovitvi, da tožnik takšne zahteve za varstvo pravic na navedeni organ ni naslovil, je sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči. Drugi odstavek 83. člena ZTPDR namreč izrecno določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato tožbo v navedenem delu utemeljeno zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, ki je izrecno določena v citiranih določbah ZTPDR. Ne gre za vprašanje zastaranja, kot zmotno navaja tožnik v pritožbi, temveč za vprašanje ali je izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se tožniku prizna in v delovno knjižico vpiše beneficirana delovna doba za čas od 5. 3. 1989 do izdaje pravnomočne sodbe. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe, ni nobene pravne podlage, da bi se tožniku v delovnem sporu lahko priznala delovna doba po datumu, ki je v tej odločbi naveden kot datum prenehanja delovnega razmerja, to je po 12. 4. 1989. Neutemeljen pa je tudi zahtevek za priznanje delovne dobe s povečanjem za čas od 5. 3. 1989 do 12. 4. 1989, saj je za navedeno obdobje, kakor je razvidno iz pregleda skupne pokojninske dobe tožnika (priloga A28), tožniku že priznana delovna doba s povečanjem, saj je bil tožnik do 12. 4. 1989 v delovnem razmerju pri toženi stranki. Ta del tožnikovega zahtevka temelji na zmotnem prepričanju tožnikovega pooblaščenca, ki je vložil tožbo na Okrožno sodišče v M., da je tožnik brezposeln od 5. 3. 1989, v resnici pa je bil tožnik brez zaposlitve pri toženi stranki od vključno 13. 4. 1989, saj mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo šele dne 12. 4. 1989. Tožnik tudi v pritožbi uveljavlja, da je pisno izjavo o odpovedi delovnega razmerja podpisal zaradi nedopustne grožnje delavcev tožene stranke. V zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno uveljavlja, da bi tožnik napako volje v skladu s prvim odstavkom 29. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) oziroma prvim odstavkom 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) moral uveljavljati v roku enega leta od dneva, ko je izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma enega leta od prenehanje sile. V vsakem primeru pa je tožnikova pravica, da zahteva razveljavitev navedene izjave oziroma sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, na katerega se sklicuje odločba z dne 17. 4. 1989, prenehala s pretekom treh let od dneva sklenitve tega sporazuma oziroma od dneva izdaje navedene odločbe (drugi odstavek 99. člena OZ oziroma 2. odstavek 117. člena ZOR).

Sicer pa sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da tožnik ni izrabil možnosti, da bi si po končanem kazenskem postopku na podlagi obnove postopka odprl rok za postopek pri delodajalcu glede ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.