Jedro

Tožnik, samostojni podjetnik avtoprevoznik, ki je zmožen opravljati svojo dejavnost brez dvigovanja težjih bremen s tal in brez daljšega neprekinjenega sedenja s polnim delovnim časom, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela z omejitvami. Ker potreba po časovni razbremenitvi ni podana, tožnik neutemeljeno uveljavlja pravico do dela v polovičnem delovnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2010 in št. ... z dne 25. 8. 2010, s katerima je dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V II. točki izreka je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu v okviru samostojne dejavnosti priznalo pravico do dela brez dvigovanja težjih bremen s tal in brez daljšega neprekinjenega sedenja, s počitkom med vožnjo oziroma vožnjo na krajše relacije, v polnem delovnem času od 21. 12. 2009 dalje. Toženi stranki je v III. točki izreka naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. V IV. točki izreka je zavrnilo zahtevek, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in se mu na tej podlagi priznajo pravice od 21. 12. 2009 dalje ter podredni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, s pravico do delne invalidske pokojnine od 21. 12. 2009 dalje. V V. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku v 8 dneh povrne stroške postopka v znesku 223,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo v I., III. in IV. točki izreka se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje v tem delu spremeni tako, da mu prizna zahtevane pravice iz invalidskega zavarovanja. Navaja, da se mu zdravstveno stanje od vložitve tožbe v decembru leta 2010 slabša. Z omejitvami, kot jih je določilo sodišče, dejavnosti prevoza blaga s kamioni ne more opravljati in to zanj pomeni prekinitev dejavnosti. Vrsta in obseg njegove dejavnosti je odvisna od tržnih razmer. V okviru dejavnosti se sam ne more razporejati na različna delovna mesta z bolj ali manj težkimi pogoji. Glede na naročilo je dolžan tovor naložiti in ga v določenem času pripeljati na določeno mesto. Ob tem je nujno daljše sedenje za krmilom. Zdravstvenega stanja si ne more izboljšati z ukrepi medicinske rehabilitacije, za svoje delo ni več zmožen s polnim delovnim časom. Drugega delovnega mesta zanj ni, opravlja lahko le svojo dejavnost. Zahteva, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, s pravico do delne invalidske pokojnine od 21. 12. 2009 dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik se izrecno ni pritožil zoper II. točko izreka prvostopenjske sodbe, v kateri je sodišče odločilo, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela z omejitvami v polnem delovnem času, v okviru samostojne dejavnosti prevoza blaga s kamioni. Ker tega dela sodbe tožnik ni izrecno izpodbijal, je odločitev v tem obsegu postala pravnomočna v smislu 319. člena ZPP.

Neutemeljeno pa se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o odpravi odločb, o obveznosti tožene stranke, da odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost ter zoper zavrnitev zahtevka, da se ga razvrsti v II. kategorijo oziroma v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Invalidnost je po prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti po tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pomeni, da zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma da je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot svoj poklic se po tretjem odstavku omenjenega člena šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Pri invalidnosti II. ali III. kategorije se v smislu 61. člena ZPIZ-1 ugotavlja zavarovančeva preostala delovna zmožnost. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožnik samostojni podjetnik in vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samozaposlen po 15. členu ZPIZ-1. Zato bi lahko, kot določa tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1, pridobil pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela, s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje zakonske pogoje.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-1-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 potrebno pravno praznino o pravicah zavarovancev iz 15. člena ZPIZ-1 v primeru ugotovljene III. kategorije invalidnosti zapolniti z interpretacijo ostalih zakonskih določb. Iz mnenja izvedencev specialista medicine dela, prometa in športa, specialista ortopeda in specialista nevrologa izhaja, da je tožnik do izdaje dokončne odločbe z dne 25. 8. 2010 zmožen opravljati dejavnost avtoprevoznika v polnem delovnem času. Odsvetovano je bilo dvigovanje težjih bremen s tal in daljše neprekinjeno sedenje oziroma zahtevan počitek med vožnjo ter vožnja na krajše relacije. Po intenzivni terapiji v letu 2008 se je tožnikovo stanje umirilo in sedaj opravlja svoje delo ter ima težave le občasno, ko je ob poslabšanjih mogoče določiti bolniški stalež. Tožnik je izpovedal, da opravlja dejavnost s tovornjakom in kombijem, dostavo opravlja na bencinske servise po Sloveniji. Delovne operacije oz. opravila poleg vožnje obsegajo pripravo blaga, natovarjanje in dostavo. Pri tem uporablja voziček oziroma palete. V kombi blago zlaga ročno in ga tudi ročno raztovori. Na tovornjak nalaga z delovnim pripomočkom. Bolečine začuti predvsem pri ročnem prestavljanju blaga. Težave ima pri dviganju noge s sklopke, ko občuti bolečine v križu, ki so vse hujše. Ob nedvomno izkazanih težavah je potrebno upoštevati mnenje medicinskih strokovnjakov. Tožnika so osebno pregledali specialisti na medicinskih področjih, kjer se kažejo njegove najbolj izrazite zdravstvene težave. Po skupnem posvetu in ob upoštevanju medicinske dokumentacije so izdelali mnenje, da je, tudi ob izkazanih zdravstvenih težavah ter omejitvah, zmožen opravljati dejavnost samostojnega podjetnika prevoznika, ob tem pa mora, glede na to, da si delo sam organizira, zagotoviti oziroma upoštevati predlagane omejitve. Izvedenci so tožnika ocenjevali glede na dejavnost, kot jo opravlja in jo je v izpovedi opisal, ugotovili so, da je v okviru dejavnosti najdaljša vožnja uro in pol z vmesnimi postanki razkladanja in nakladanja. Kar zadeva ugotovljeno parezo dorzifleksije levega stopala so bili mnenja, da glede na izvide ortopeda in na podlagi osebnega pregleda izvedenca ortopeda, ki je ugotovil le rahlo popuščanje dorzifleksije levega palca, ne pa tudi celotnega stopala, ta težava na varnost tožnika oziroma ostalih udeležencev v prometu, ne vpliva. Zaslišani izvedenec, specialist medicine dela, je pojasnil potek pregleda pred podajo mnenja in vztrajal, da so zaradi kroničnih zdravstvenih težav tožnika omejitve potrebne, kljub tem omejitvam pa je za dejavnost samostojnega podjetnika zmožen. Ugotovil je, da pri tožnikovem delu, upoštevajoč opise, ne gre za dolgotrajno sedenje, dvigovanje in prenašanje bremen pa si lahko olajša s tehničnimi pripomočki oziroma kot izvajalec samostojne dejavnosti zagotovi pomoč ustrezno usposobljenih delavcev. Kot samostojni podjetnik je dolžan delo organizirati tako, da so upoštevane določbe Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005). Upoštevati je potrebno tudi Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (Ur. l. SFRJ, št. 17/66). Uporaba navedenih Pravilnikov je v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011) podaljšana, kolikor ni v nasprotju z ZVZD-1. S Pravilnikom o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil (Ur. l. RS, št. 47/2011) so določene vrste in obseg zdravstvenih pregledov, ki jih morajo opraviti vozniki motornih vozil, s čimer je tudi zagotovljena varnost udeležencev v prometu.

Glede na poglobljeno in utemeljeno mnenje zdravnikov specialistov, ki je bilo podano tudi ob upoštevanju celotne zbrane medicinske dokumentacije in po opravljenem osebnem pregledu, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost ugotovitev, da je tožnik, ob upoštevanju omenjenih splošnih aktov s področja varstva pri delu, kar je glede na to, da si sam organizira delo, dolžan zagotoviti, zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne bo poslabšal njegove invalidnosti, še opravljati dejavnost in ob tem upoštevati, da mora delo opravljati brez dvigovanja težjih bremen s tal in brez daljšega neprekinjenega sedenja. Potrebe po časovni razbremenitvi izvedenci niso ugotovili, dejansko je upoštevana z zahtevo, da dela ne opravlja z daljšim neprekinjenim sedenjem, kar pomeni, da si ga organizira tako, da so mu omogočeni počitki med vožnjo, s čimer se doseže tudi delo v polnem delovnem času. Specialisti v izvidih, ki jih je v predlogu za ugotovitev invalidnosti priložil osebni zdravnik, ne ugotavljajo nujnosti časovne razbremenitve pri opravljanju dejavnosti, enako je bilo mnenje invalidskih komisij ter sodnih izvedencev. Glede na takšna skladna mnenja in ob upoštevanju, da je sodba, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela z omejitvami v polnem delovnem času (II. točka izreka) postala pravnomočna, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in so pritožbene navedbe o nasprotnem neutemeljene.

Sodišče v socialnem sporu po prvem odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) presoja zakonitost dokončnega akta, ki je bil izdan 25. 8. 2010. Poslabšanje zdravja po izdaji dokončne odločbe, kar tožnik navaja v pritožbi, je lahko razlog za nov predlog ugotavljanja poslabšanja invalidnosti in priznanja pravic na tej podlagi pri toženi stranki.

Tožnik utemeljuje pritožbo, da zaradi tržnih pogojev in zahtev naročnikov dejavnosti ne more organizirati in izvajati tako, da bo zadoščeno zahtevi po razbremenitvah. Toženi stranki je sodišče naložilo, da odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost, s tem bo tožniku priznana dajatev iz obveznega zavarovanja, ki pomeni tudi nadomestilo zaradi morebitnega zmanjšanja dohodka, kot posledice omejitve pri opravljanju dejavnosti.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.