Jedro

Dokazno breme, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom in se zato v skladu s 1. odst. 18. čl. ZDR šteje, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas, je na strani delavca. Za presojo zakonitosti večkrat zaporedoma sklenjenega delovnega razmerja za določen čas zaradi občasno povečanega obsega dela, pa so poleg obsega dela ob izteku določenega obdobja, pomembna tudi delodajalčeva realna pričakovanja ob sami sklenitvi takšnega delovnega razmerja oziroma ob podaljšanju le-tega, da gre res le za začasno povečani obseg dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki, najprej sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, ker tožena stranka ni izkazala, da bi bilo delovno razmerje za določen čas utemeljeno in zakonito sklenjeno le zaradi občasno povečanega obsega dela. Ker se obseg dela, ki je pogojeval tožničino zaposlitev, izkazuje za trajnega, se izkazuje, da je bilo tožničino delovno razmerje sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom. V posledici takšne ugotovitve je sodišče toženi stranki naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in ji od 30.6.1994 dalje prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter ji povrne stroške postopka v znesku 20.575,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev. Pri tem poudarja, da v tem primeru delovno razmerje s tožnico za določen čas ni bilo sklenjeno nezakonito, čeprav je bilo večkrat podaljšano, tako da je s potekom časa po zadnji pogodbi o zaposlitvi tožnici dne 30.5.1994 delovno razmerje zakonito prenehalo in to ne glede na to, da je toženka res še v tem času z nekaterimi delavkami ponovno sklepala delovno razmerje za določen čas za podobna dela, kot jih je opravljala tožnica.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem primeru preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka od leta 1992 dalje večkrat zaporedoma sklenila delovno razmerje s tožnico za določen čas v nasprotju z zakonom, ob predpostavki, da toženka ni dokazala, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno zakonito, zaradi začasnega povečanja obsega dela. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi v tem primeru, ko tožnica zatrjuje, da je bilo delovno razmerje s toženo stranko za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom in se zato v skladu s 1. odstavkom 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) šteje, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas, dokazno breme na strani tožnice.

V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da se obseg dela, zaradi katerega naj bi tožnica pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za določen čas, ob poteku njenega delovnega razmerja dne 30.6.1994 ni zmanjšal. Za presojo zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas zaradi občasno povečanega obsega dela pa so poleg gornjega dejstva pomembna tudi delodajalčeva realna pričakovanja ob sami sklenitvi takšnega delovnega razmerja, da gre res le za začasno povečani obseg dela. Ali je lahko tožena stranka ob zadnji sklenitvi delovnega razmerja s tožnico za določen čas realno ocenjevala, da bo trajal zatrjevani povečani obseg dela le še do 30.6.1994, pa sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni preverjalo. Ker so ta dejstva bistvena za pravilno uporabo določb 1. odstavka 18. člena ZDR je bilo potrebno v skladu z določili 370. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče s strani tožene stranke pribavi zatrjevano kooperantsko pogodbo s tujim partnerjem (B.I. d. G.O.), na podlagi katere naj bi tekla proizvodnja, pri kateri je bila zaposlena tožnica ter dokumentacijo o naročilih v spornem obdobju, po potrebi pa kot pričo zasliši pri toženi stranki za vzdrževanje tega kooperantskega razmerja pristojnega delavca in na podlagi tako izvedenih dokazov presodi, ali je toženka ob zadnjem sklepanju delovnega razmerja za določen čas s tožnico imela tehtne argumente za ugotovitev, da bo zatrjevani povečani obseg dela zaradi izpolnjevanja te kooperantske pogodbe trajal le še določen čas, za katerega je s tožnico sklenila delovno razmerje, ali pa glede na vsebino odnosov s tujim partnerjem takšne ocene niso bile utemeljene, ker se je to pogodbeno sodelovanje s tujim partnerjem izkazovalo za trajno, brez v naprej predvidenih časovnih omejitev. Na podlagi teh dodatnih ugotovitev bo lahko sodišče ponovno presodilo, ali je bilo delovno razmerje za določen čas s tožnico, glede na pričakovane razmere ob sklenitvi, sklenjeno zakonito, ali pa so bili zato, ker dejansko ni bilo pogojev za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v smislu 17. člena ZDR že ob sami sklenitvi izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 18. člena ZDR za prehod tožničinega delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas. Glede na te ugotovitve bo v ponovljenem postopku sodišče ponovno odločilo tudi o tožničinem zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 30.6.1994 in o povračilu stroškov postopka.