Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožnicama skupaj 5.124 EUR, toda deleža tožnic sta znana. Ker sta solastnici nepremičnine vsaka do 1/3 in znaša za 2/3 dolgovani znesek 5.124 EUR, jima morata toženca plačati vsaki polovico tega zneska, torej 2.562 EUR. To pa je znesek, ki ne dosega revizijskega praga, torej revizije po zakonu ni mogoče vložiti.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in zamudno sodbo razsodilo, da morata toženca solidarno plačati tožnicama 5.124 EUR s pripadajočimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe višjega sodišča in 1. točke izreka sodbe prvega sodišča ter vrnitev zadeve v novo odločanje pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da sodbi vsebujeta take pomanjkljivosti, da ju ni mogoče preizkusiti, saj sta izdani v nasprotju s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje drugemu tožniku ni niti poskusilo vročiti tožbe na naslov njegovega stalnega prebivališča, na sedežu prve toženke pa nikoli ni bil zaposlen. Tudi prvi toženki tožba ni bila vročena, zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe in je sodišče kršilo 8. točko prvega (najbrž drugega) odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker drugi toženec ni v nobenem razmerju s tožnicama, saj z njima niti on, niti prva toženka nista sklenili nobene pogodbe, dogovor oz. pogodba z dne 1. 4. 2004 pa je nična. Ker torej tožena stranka ni v nobenem poslovnem ali neposlovnem razmerju z njima, pač pa z M. B., naj tožnici urejata razmerja z njim.

Tožnici sta odgovorili na revizijo in predlagali njeno zavrnitev. Menita, da je bila tožba pravilno vročena obema tožencema in da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Navedbe v zvezi s pogodbo so brez pomena, ker v reviziji ni mogoče izpodbijati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sploh pa sta tožnici s sklepom o dedovanju dokazali, da sta vsaka solastnica do 1/3 nepremičnine in z njunim deležem M. B. ne more razpolagati.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

3. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, naperjeno proti že pravnomočni sodni odločbi, zato je zelo omejena. V premoženjskih sporih je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev oz. 4172,93 EUR in še v nekaterih drugih, v zakonu točno navedenih primerih, ki pa za odločitev v tej zadevi niso pomembni. V obravnavanem primeru je sodišče razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožnicama skupaj 5.124 EUR, toda deleža tožnic sta znana. Ker sta solastnici nepremičnine vsaka do 1/3 in znaša za 2/3 dolgovani znesek 5.124 EUR, jima morata toženca plačati vsaki polovico tega zneska, torej 2.562 EUR. To pa je znesek, ki ne dosega revizijskega praga, torej revizije po zakonu ni mogoče vložiti. Zato je Vrhovno sodišče po 377. členu v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo.

Odločilo je tudi o stroških za odgovor na revizijo, ki jih je priglasila tožeča stranka. Ker se je v odgovoru na revizijo spuščala v vsebino revizije in to ni bilo potrebno, je sodišče po prvem odstavku 155. člena ZPP odločilo, naj jih krije svoje stroške.