Jedro

Sodbe sodišč, izdane v zadevi, v kateri je tožnik uveljavljal odškodnino, vsebujejo vse razloge, iz katerih izhaja, da je zahteva po plačilu odškodnine neutemeljena. Iz njih tudi ne izhaja nobena kršitev, zaradi katere bi bila po določbah ZPP dovoljena revizija.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za sestavo in vložitev revizije zoper sklep in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1581/2017 z dne 22. 11. 2017 v zvezi s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1854/2016 z dne 18. 4. 2017, zaradi plačila 499.000,00 EUR s pp, za zastopanje v postopku mediacije pred Vrhovnim sodiščem RS ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), v členih od 11.-24. člena. Prosilec za brezplačno pravno pomoč mora poleg finančnega pogoja izpolnjevati tudi objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, kar tudi opredeljuje. Opredeljuje tudi pogoje za vložitev revizije, določene v 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po vpogledu v sklep in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1581/2017 z dne 22. 11. 2017 ugotavlja, da je tožnik uveljavljane razloge za vložitev revizije uveljavljal že v pritožbi. Do teh razlogov se je Višje sodišče v Ljubljani jasno in natančno opredelilo v sodbi, ki jo tokrat tožnik želi izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom. Višje sodišče je v navedeni sodbi ugotovilo, da se je tožnik pred sodiščem 1. stopnje imel možnost izjaviti o vseh spornih pravnih in dejanskih vprašanjih, da so mu bile zagotovljene enake pravice kot toženi stranki in da ni zaslediti nobenih okoliščin, ki bi kazale na arbitrarno ali nepošteno vodenje postopka. Navedlo je, da je sodbo mogoče preizkusiti in da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritrdilo je sodišču 1. stopnje, da tožnik ni izkazal dveh obveznih predpostavk odškodninske odgovornosti, t.j. škode in vzročne zveze med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo, kar je vodilo do zavrnitve odškodninskega zahtevka. Višje sodišče se je opredelilo tudi o stroških pravdnega postopka in ugotovilo, da so bili le-ti pravilno odmerjeni. Tožena stranka poudarja, da revizija ni redno, ampak izredno pravno sredstvo, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 2647/2017 z dne 19. 12. 2017. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da bi bila v konkretnem primeru dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev revizije v nasprotju s 24. členom ZBPP (1. alineja prvega odstavka 24. člena), ker tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh. Zato je bilo treba tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 37. člena ZBPP zavrniti.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V obširni tožbi najprej navaja, da je Ustavno sodišče v zadevi Up-619/15-16 z dne 20. 6. 2016 ugotovilo, da pravica do sodnega varstva obsega tudi pravico do brezplačne pravne pomoči osebam, ki si glede na svoj socialni položaj ne bi mogle zagotoviti pravne pomoči in je torej tudi tem osebam treba zagotoviti dostop do sodnega varstva. Iz te odločbe tako izhaja obveznost sodišč, da navadnega zakona ne smejo postavljati nad Ustavo RS. Dalje navaja, da toženka zmotno trdi, da revizija ni redno pravno sredstvo, saj Ustava, ob upoštevanju tehtanja med pojmom redno/izredno pravno sredstvo, revizijo šteje kot ustavno zajamčeno pravico. Glede na določbe 2., 22., 23., in 25. člena Ustave tako sodno varstvo ni mogoče omejiti s citatom določbe 24. člena ZBPP. Navaja tudi, da v pritožbenem postopku ne bi smela sodelovati E.E., ki je izdala protipraven sklep. Meni tudi, da mu vodja oddelka BPP, A.A., preprečuje uresničevanje njegovih ustavnih pravic, ker v zadevah ne odloča pravočasno, nima opravljenega pravniškega državnega izpita in kljub temu, da ji tožnik razlaga, da je prava neuka oseba, od njega stalno zahteva dopolnitve zadev. Tožnik je torej žrtev šikaniranja vodje oddelka za BPP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da mu odobri Bpp v obsegu, kot ga je pri toženki predlagal dne 20. 12. 2017, hkrati povezano z vlogo za vrnitev v prejšnje stanje in postavi predlagano odvetnico v postopku pravde pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani III P 1854/2016 oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in zadevo po razveljavitvi ali odpravi vrne v nov postopek. V obeh primerih naj sodišče ugotovi, da mu je bila v postopku kršena pravica iz 2., 22., 33., 35. in prvega odstavka 36. člena Ustave in v obeh primerih naj toženki naloži tudi plačilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz priloženega spisa tožene stranke izhaja, da je tožnik smiselno zaprosil za brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev revizije zoper sklep in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III P 1854/2017 z dne 22. 11. 2017. Z navedeno sodbo (ki je v spisu) je Višje sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje, ki je s sklepom zavrnilo predlog za prekinitev postopka, s sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (1. B. d.o.o. Domžale, 2.C.C., Domžale in 3. Č.Č., Domžale) dolžna plačati tožniku 499.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila ter tožniku naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 15.654,37 EUR. Predmet tožbenega zahtevka je bila potrditvah tožnika poslovna škoda, ki jo je utrpela družba D. d.o.o. zaradi protipravnega ravnanja tožencev. Protipravno ravnanje je v neizpolnitvi pogodbene obveznosti plačila računa za opravljena gradbena dela v sodbi navedeni višini družbi D. d.o.o., ki je bila izvajalec del. Ta družba je bila potrditvah tožbe oškodovana za znesek 499.000,00 EUR in je neplačilo računa povzročilo takšno pomanjkanje finančnih sredstev družbe, da ni mogla voditi sodnih postopkov sama proti drugim dolžnikom, niti se ni mogla braniti v sodnih postopkih upnikov zoper njo. Tožniku je bila terjatev odstopljena, glede česar se sklicuje in prilaga več cesijskih izjav. Tožena stranka je oporekala veljavo cesijskim izjavam in ugovarjala pomanjkanje predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti. Tožena stranka po presoji sodišča ugotavlja, da se je Višje sodišče v Ljubljani v svoji navedeni sodbi izreklo o vseh v pritožbi uveljavljanih razlogih in jih prepričljivo zavrnilo.

7. Revizija ni redno, ampak izredno pravno sredstvo. Zato ne gre za ustavno zajamčeno pravico, kot to velja za pritožbo. Ker gre za izredno pravno sredstvo, se le-to lahko vloži le izjemoma, če so podani v zakonu izrecno predpisani pogoji. Te pogoje določa 370. člen ZPP, katerega vsebino navaja tudi izpodbijana odločba. Po 370. členu ZPP se tako revizija lahko vloži: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 339. člena) ali na pristojnost arbitraže (5. točka drugega odstavka 339. člena), če je sodnik sodišča prve stopnje izdal sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moral opraviti (10. točka drugega odstavka 339. člena), če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (12. točka drugega odstavka 339. člena) ali če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave (13. točka drugega odstavka 339. člena); 2. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje in 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Enako stališče, kot je navedeno v 7. točki te obrazložitve, da revizija ni redno, ampak izredno pravno sredstvo, ki se zato lahko vloži le izjemoma, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, je sodišče predhodno zavzelo že v istovrstni zadevi v sodbi I U 2647/2017 z dne 19. 12. 2017, ki jo tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi navaja.

9. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je zadeva očitna nerazumna oziroma da prosilec v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar ni razumno začeti postopka oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP).

10. V konkretnem primeru je sporna odločitev tožene stranke glede dodelitve brezplačne pravne pomoči tožniku za sestavo in vložitev revizije zoper navedeni sklep in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da tožnik v navedeni zadevi (torej je v postopku revizije pred Vrhovnim sodiščem RS) nima verjetnega izgleda za uspeh, pravilna. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi svoje odločbe navedla tožena stranka in se zato, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

11. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Po presoji sodišča je neutemeljeno stališče tožnika glede zatrjevane ustavne neskladnosti veljavne zakonske ureditve ZBPP, češ da ZBPP krši njegove (navedene) ustavne pravice. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je BPP nujna za zagotavljanje dostopa do sodišča po načelu enakopravnosti, kar izhaja že iz določb 1. člena ZBPP, ki opredeljuje namen brezplačne pravne pomoči. Vendar pa navedeno zakonsko pravico po določbah ZBPP prosilci lahko uresničijo le ob hkratnem kumulativnem izpolnjevanju vseh zakonsko predpisanih premoženjskih ter finančnih kot tudi objektivnih pogojev, ki izhajajo iz citiranih določb 24. člena ZBPP. Zato ugotovitev, da zakonski pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni, sama po sebi še ne pomeni ne nezakonitosti, ne neustavnosti.

12. Tožniku je bil zagotovljen dostop do sodišča, saj je vložil tako pritožbo, kot tudi tožbo. Revizija pa, kot je že zgoraj pojasnjeno, ni redno pravno sredstvo in ni z ustavo zajamčena pravica. Sodbe sodišč, izdane v zadevi, v kateri je tožnik uveljavljal odškodnino, vsebujejo vse razloge, iz katerih izhaja, da je zahteva po plačilu odškodnine neutemeljena. Iz njih tudi ne izhaja nobena kršitev, zaradi katere bi bila po navedenih določbah ZPP dovoljena revizija. Tožnik v tožbi sicer navaja, da v pritožbenem postopku ne bi smela sodelovati (višja sodnica) E.E., kar tožena stranka v svoji obrazložitvi ni niti povzela iz njegove vloge za dodelitev BPP za vložitev revizije. V svoji vlogi s tem v zvezi navaja, da je imenovana protipravno izdala sklep VSL II Cp 3345/2015 z dne 13. 1. 2016, čeprav bi naj morala tožbi ugoditi, kot vsi ostali sodniki (npr. sklep VSL II Cp1269/2016 z dne 15. 5. 2016). Sodišče pojasnjuje, da vsaka zadeva zahteva individualno presojo, zaradi česar tožnik s svojo posplošeno navedbo ne more uspeti.

13. Tožnik tudi ne more uspeti s svojimi zatrjevanimi, pa z ničemer izkazanimi trditvami o tem, da je žrtev domnevnega šikaniranja vodje oddelka za BPP.

14. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Sodišče le še pripominja, da je tožnik poleg odprave izpodbijane odločbe zahteval tudi ugotovitev, da mu je bilo kršenih več (navedenih) ustavnih pravic, torej odločitev o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Vendar pa je ta oblika sodnega varstva v upravnem sporu mogoča le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar pa v zvezi z odločanjem o BPP ne drži, saj je izdano odločbo mogoče izpodbijati kot tako (in ne kot posamični akt oziroma dejanje v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave v zvezi s 4. členom ZUS-1), torej na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUS-1, kar je tožnik z obravnavano tožbo tudi storil in je tak tožbeni predlog tudi predmet odločitve sodišča v tej sodbi (kot izhaja iz izreka pod točko 1), zato sodišče njegovega predloga po četrtem členu ZUS-1, za katerega po povedanem tudi niso izpolnjeni zakonski pogoji, ni dodatno še posebej obravnavalo. Čeprav je tožnik v tožbi smiselno predlagal izvedbo glavne obravnave s tem, da je v dokazne namene predlagal več dokazov, ki pa se vsi nanašajo le na listine predmetnega upravnega oziroma sodnega spisa, katerih obstoj in vsebina med strankama niti nista sporna, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez oprave glavne obravnave, na seji sodnega senata.

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).