Jedro

V primeru pomoči, ki se financirajo iz skladov Unije in ko so ogroženi finančni interesi Unije ter ko gre za napačno uporabo prava Unije, je štiriletni zastaralni rok od storitve nepravilnosti, ki se uporablja za izterjavo nezakonite pomoči, določen v členu 3 (1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti. Navedena uredba se lahko uporabi le, če so izpolnjeni pogoji za uporabo te uredbe, v nasprotnem primeru pa se uporabi rok, ki je določen v nacionalnem pravu. Navedene uredba se uporabi le takrat, ko gre za kršitev določb zakonodaje skupnosti, ali pa se kršitev nanaša na dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, pri čemer mora takšna kršitev škodljivo vplivati na proračun Skupnosti bodisi z zmanjševanjem ali izgubo prihodkov, bodisi z neupravičenimi izdatki. V primeru, da ti pogoji niso podani, se za vprašanje zastaranja uporabi nacionalna zakonodaja, kar je tudi konkretni primer.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije za energijo 434-215/2016-30/331 z dne 23. 11. 2020 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija, tudi toženka) ugotovila, da je tožnik dogradil proizvodno napravo A., s čimer je povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave s 3,24 kW na 8,68 kW ter zaradi navedene spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore 136-05-0062/0224/2009/0151/ 2009 z dne 2. 12. 2009 v povezavi z odločbo 136-05-0062/0224/2009/0151/ 2009 z dne 13. 2. 2014 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 13.738,81 EUR brez DDV (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je tožniku odredila, da vrne neupravičeno prejeto podporo za električno energijo v znesku 13.738,81 EUR, skupaj z zneskom DDV v višini 2.887,19 EUR in zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve preveč prejete podpore družbi B., d.o.o., zmanjšano za vračilo v skupni višini 13.000,00 EUR (upoštevan sklep toženke o popravi pomote 434-215/2016-31/331 z dne 17. 12.2020, opomba sodišča), v roku 30 dni od prejema te odločbe. Tožeča stranka je dolžna toženo stranko o odpravi kršitve obvestiti ter predložiti dokazila o izpolnitvi obveznosti (točka 3 izreka). V postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški (točka 4 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi 421. člena Energetskega zakona ( v nadaljevanju EZ-1) 14. 9. 2016 uvedla postopek nadzora nad tožnikom, ki je imetnik deklaracije za proizvodnjo napravo A. (v nadaljevanju proizvodna naprava) in hkrati prejemnik podpore za električno energijo, proizvedeno v navedeni proizvodni napravi. Tožena stranka je pri ogledu proizvodne naprave ugotovila, da je tožnik dogradil proizvodno napravo in s tem nedovoljeno povečal nazivno neto električno moč in proizvodnjo ter tako neupravičeno prejel večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo, kot bi jo smel po odločbi o pridobitvi deklaracije 135-05-0062/ 0224/2009 z dne 22. 5. 2009 v zvezi z odločbo 135-05-0062/0224/2009 z dne 24. 1. 2009 in odločbo 137-05-0062/0224/2009/1/20014 z dne 12. 11. 2009. Tožnik soglaša, da je povečal nazivno neto električno moč obravnavane proizvodne naprave iz 3,24 kW na 8,68 kW, kar vpliva na višino podpore. Zaradi nedovoljenega povečanja nazivne neto električne moči predmetne proizvodnje naprave in posledično večje proizvodne električne energije je tožnik neupravičeno prejel večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo, kot če bi bila električna moč proizvodne naprave skladna z izdano deklaracijo za obravnavano proizvodno napravo in odločbo o dodelitvi podpore. Tožnik je neupravičeno prejemal večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo od januarja 2010 do oktobra 2016. Tožnik o spremembi nazivne neto električne moči obravnavane proizvodne naprave ni obvestil tožene stranke, kot to določa 365. člen EZ-1. Kasneje je tožnik nazivno električno moč obravnavane proizvodnje naprave uskladil z veljavno deklaracijo za to napravo in z odločbo o dodelitvi podpore. Neupravičeno prejeta podpora znaša 13.738,81 EUR.

3. V obravnavanem primeru gre za ponovljen postopek zaradi napačne uporabe materialnega prava (zastaranja zahtevka za vračilo neupravičeno prejete podpore) na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1997/2018 z dne 4. 3. 2020, kjer je naslovno sodišče ugotovilo, da gre za javno pravno razmerje in ne za obligacijsko razmerje, kot to zatrjuje tožnik. Ker EZ-1 ne vsebuje določb o zastaranju, se po stališču sodišča iz navedene sodbe z uporabo analogije za obravnavan primer uporabljajo določbe o zastaranju iz Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčno področje je namreč najbližje obravnavanemu področju. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje sistem podpor, kot vrste državne pomoči v okviru sheme dovoljenih državnih pomoči. Uredba Sveta (ES, EUROATOM) št. 2988/95 z dne 18. 12. 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropske skupnosti (v nadaljevanju Uredba ureja državne pomoči in določa pravila nastanka obveznosti in zastaranja zahtevkov v primeru ugotovljenih nepravilnosti. Prvi odstavek 3. člena Uredbe določa, da pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti, v primeru ponavljanja nepravilnosti pa teče zastaranje od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. Pri več letih trajajočih programih državnih pomoči zastaralni rok v vsakem primeru teče do zaključka programa. Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. 6. 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju Uredba 2015/1589) in točka 58 poglavja 2.4.2 Obvestila evropske Komisije o vračilu nezakonite in nezdružljive državne pomoči (1019/C 247/01) – v nadaljevanju Obvestilo Komisije pojasnjujeta določitev zastaralnega roka v primeru dodelitve pomoči v obliki večletne sheme. Šteje se, da je bila pomoč upravičencu dodeljena šele, ko jo je dejansko prejel. V primeru več let trajajočih programov pa upravičenci prejmejo celotno podporo z iztekom pravice. Sklicuje se tudi na 59. točko poglavja 2.4.2 Obvestila.

4. Pravica do podpore je proizvajalcem dodeljena z odločbo Agencije za obdobje 10 let oz. 15 let. Višina podpore je določljiva s podatkom o predvideni proizvodnji električne energije, ki je odvisna od neto električne moči proizvodne naprave. Proizvajalcem se podpora izplačuje mesečno, pravica do podpore pa je izčrpana z iztekom 10 let oz. 15 let. Skladno z EZ-1 Agencija izplačevanje podpore nadzira in preverja, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izplačevanje podpore. EZ-1 ne vsebuje pravil o zastaranju, vendar je pri določanju področja za uporabo analogije potrebno upoštevati, da gre za pravico v trajanju 10 let oz. 15 let in da gre za podporo, ki predstavlja državno pomoč. Po stališču Agencije najbližje področje obravnavanemu področju ni davčno, kot to meni sodišče v navedeni sodbi I U 1997/2018, marveč področje državnih pomoči. Finančna sredstva za zagotavljanje podporne sheme se skladno s 377. členom EZ-1 zbirajo namensko in jih plačujejo končni odjemalci električne energije. Državne pomoči pa so dovoljene šele s potrditvijo kot združljive z notranjim trgom. Nadzor nad koriščenjem sredstev se zagotavlja celotno obdobje prejemanja podpore. Agencija meni, da je po povedanem predmetno področje bližje področju državnih podpor kot davčnemu področju. Sodišče je po mnenju Agencije spregledalo, da je pravica do državne pomoči dodeljena proizvajalcem za obdobje 10 ali 15 let in z mesečnim izplačilom pravica ni izčrpana. Posamična mesečna izplačila podpore proizvajalcem električne energije je potrebno obravnavati kot obročna (mesečna) plačila celotnega zneska državne pomoči v 10 oz. 15 letnem obdobju. Davčne obveznosti pa nastanejo ob posameznem dogodku (npr. prodaja nepremičnine) ali pa letno (npr. dohodnina). Skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je Agencija sicer vezana na mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, vendar ta dolžnost ni absolutna. Za ugotovitev, ali je terjatev iz naslova izplačila neupravičeno prejete podpore že zastarala, je potrebno ugotoviti, kdaj je terjatev dejansko nastala, kakšen je zastaralni rok za navedeno terjatev in kdaj začne teči. Obravnavana podpora za električno energijo predstavlja državno pomoč v okviru sheme državnih pomoči, kar pojasni. Pravica do podpore je proizvajalcem dodeljena z odločbo Agencije za obdobje 10 ali 15 let. Državna pomoč se izplačuje mesečno, pravica do podpore pa se izčrpa z iztekom 10 oz. 15 let, torej po izteku celotnega obdobja, za katero je bila pravica do državne pomoči dodeljena. Glede začetka teka zastaralnega roka toženka navaja, da ne more pričeti teči preden kršitev ni odpravljena. V primeru dograditve proizvodne naprave pa to pomeni uskladitev proizvodne naprave z izdano deklaracijo, ali pa odvzem deklaracije za proizvodno napravo in nato razveljavitev odločbe o dodelitvi podpore skladno z 374. členom EZ-1. Šele nato se lahko ugotovi znesek neupravičeno izplačane podpore in naloži vrnitev tega zneska.

5. V ponovljenem postopku je toženka tožniku dala možnost, da se izreče, kar je storil z dopisom 24. 9. 2020, katerega vsebino navaja. Da je tožnik nepravilno povečal nazivno moč obravnavane proizvodne naprave iz 3,24 kW na 8, 68 kW in neupravičeno prejel znesek 13.738,81 EUR podpore, med strankama ni sporno. Na straneh 5 do 7 obrazložitve izpodbijane odločbe toženka navaja datume in zneske neupravičeno prejete podpore in DDV (od januarja 2010 do oktobra 2016), skupaj 13.738,81 EUR. Toženka meni, da je za vprašanja zastaranja zahtevka potrebno upoštevati ureditev, vezano na državne pomoči, saj gre v konkretnem primeru za javno-pravno razmerje. Po stališču toženke zahtevek za vračilo preveč oz. neupravičeno izplačane podpore ni mogel zastarati, kot to napačno meni tožnik, saj je potrebno upoštevati evropsko zakonodajo glede državnih pomoči. Po določbi prvega odstavka 3. člena Uredbe, ki je zavezujoča za vse države članice, zastaranje začne teči šele od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. Zastaralni rok po mnenju Agencije ne more začeti teči preden kršitev ni odpravljena. V obravnavanem primeru zahtevek za vračilo neupravičeno prejete podpore ni zastaral, saj je bila nepravilnost odpravljena šele oktobra 2016 in od tega dne dalje tečejo zastaralni roki. Iz navedenih razlogov toženka ni sledila razlagi sodišča glede zastaranja iz sodbe I U 1997/2018 z dne 4. 3. 2020, da je za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov energije potrebno upoštevati pravila o zastaranju iz ZDavP-2. 6. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka v ponovljenem postopku izdala identično odločbo in tožniku naložila, da mora vrniti 13.738,81 EUR neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov energije povečano za DDV. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1997/2018 z dne 4. 3. 2020, katere napotkov glede zastaranja toženka v ponovljenem postopku ni upoštevala, kot bi to morala storiti na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, katerega vsebino navaja. Nov upravni akt tudi ni izdala v roku 30 dni od dneva prejema sodbe, kot ji to nalaga zakon. V ponovljenem postopku bi toženka morala zgolj preračunati nezastarane obveznosti tožnika, česar pa ni storila. Tožnik se je s toženko septembra 2020 dogovoril in poravnal preostale obveznosti iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov energije. Ugovarja tudi, da toženka poleg navedenih nepravilnosti v ponovljenem postopku ni upoštevala stališča sodišča glede zastaranja iz sodbe I U 1997/2018 z dne 4. 3. 2020, pri čemer je vezana na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava. Stališče toženke glede zastaranja terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov energije je napačno. Večina terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov energije je po mnenju tožnika zastaranih. Tožnik ugovarja tudi, da je izpodbijano odločbo izdala nepristojna oseba. V registru AJPES ima toženka registrirano le direktorico Agencije, C. C. kot zastopnico, ne pa tudi drugih oseb. Izpodbijano odločbo pa je izdal D. D., pri čemer iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerega akta naj bi bil pooblaščen za izdajo upravne odločbe. Kršen je 210. člen in 212 člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka želi, da bi Upravno sodišče RS še enkrat odločalo o isti problematiki, na podlagi istega dejanskega in pravnega stanja. Toženka želi „panel shopping“ ker upa, da bo drug senat sodišča odločil drugače, kar je nedopustno. Če pa bi se postopek nadaljeval, si tožnik pridržuje pravico uveljavljati odškodnino, kar pojasni. Izpodbijana odločba ima številne pomanjkljivosti, zato tožnik sodišču primarno predlaga, da sodišče na podlagi 64. člena in 33. člena ZUS-1 ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi in upravni postopek konča. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V vsakem primeru naj tožniku prisodi povrnitev stroškov upravnega spora.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo potrjuje tožnikove navedbe, da je v obdobju od 19. 9. 2018 do 7.9. 2020 že vrnil neupravičeno izplačano podporo v skupnem znesku 13.000,00 EUR. V nadaljevanju pojasnjuje svoja stališča, da se glede zastaranje zahtevka iz naslova neupravičeno prejete podpore upoštevajo pravila o državnih pomočeh in ne ZDavP-2. Tožnik je lastnik proizvodne naprave z nazivno močjo 3,24 kW na naslovu ... Toženka je izdala deklaracijo za navedeno proizvodno napravo 135-05-0062/0224/2009 z dne 22. 5. 2009 in odločbo o dodelitvi podpore 136-05-0062/0224/2009/0151/2009 z dne 2. 12. 2009, ki opredeljujeta vrednost podpore. V skladu z določbami takrat veljavnega EZ je izplačevalec podpor, družba B., d.o.o., s tožnikom sklenila pogodbo o zagotavljanju podpore, ki podrobneje opredeljuje način izplačila in roke ter druge pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je tožnik družbi B., d.o.o. mesečno izstavljal račune za podporo za količino električne energije v proizvodni napravi. Če pa prejemnik podpore spremeni proizvodno napravo, to vpliva na izplačilo podpore. V primeru neupravičene spremembe proizvodne naprave mora prejemnik neupravičeno prejeto državno pomoč vrniti. Tožnik je povečal skupno nazivno električno moč proizvodne naprave s 3. 24 kW na 8,68 kW, o čemer toženko ni obvestil, kot mu to nalaga zakon. Po ugotovljeni kršitvi je kršitev potrebno odpraviti. Odprava poteka v dveh fazah. Najprej se vzpostavi prvotno stanje, ki ustreza izdani deklaraciji za proizvodno napravo in odločbi o dodelitvi podpore, nato sledi še vrnitev neupravičeno izplačane podpore. Po stališču toženke šele z zagotovitvijo prenehanja kršitve pričnejo teči zastaralni roki. Glede tožnikovega ugovora, da odločbe v ponovljenem postopku ni izdala v roku 30 dni iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 navaja, da je ta rok instrukcijski. Glede tožnikovega ugovora, da izpodbijane odločbe ni izdala pristojna oseba pa navaja, da gre za novoto. V nadaljevanju pojasnjuje, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi EZ-1. Seznam pooblaščenih oseb za vodenje postopkov in odločanje v upravnih zadevah iz pristojnosti toženke je objavljen na spletnem naslovu, ki ga navaja. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. V nadaljevanju upravnega spora sta obe stranki vložili več pripravljalnih vlog, s katerimi vsaka dodatno utemeljuje svoja stališča in podajata dokazne predloge. Stranki se strinjata, da je tožnik vrnil znesek 13.000,00 EUR neupravičeno prejete podpore. Tožnik pa vztraja, da navedba zneska v višini 3.000,00 EUR v izreku izpodbijane odločbe ni pomota, kot to navaja toženka, ampak gre za napako v izreku izpodbijane odločbe. Sklep o popravi pomote 434-215/2016-31/331 z dne 17. 12. 2020, ki ga je izdala toženka, je po mnenju tožnika nezakonit, kar pojasni. Glede očitka, da toženka ni ravnala v skladu z napotki iz sodbe I U 1997/2018-30 z dne 4. 3. 2020 pa navaja, da je v pripravljalni vlogi v navedeni zadevi navedla, da bi se moralo za zastaranje uporabiti evropsko pravo, ki ureja državne pomoči in je neposredno uporabljivo, do česar pa se sodišče ni opredelilo.

9. Tožba je utemeljena.

10. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka zaradi nedovoljenega povečanja skupne nazivne električno moči obravnavane proizvodne naprave iz 3,24 kW na 8,68 kW in posledično večje proizvodnje električne energije neupravičeno prejela večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo, kot če bi bila električna moč proizvodne naprave skladna z izdano deklaracijo in odločbo o dodelitvi podpore. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnik v obdobju od januarja 2010 do oktobra 2016 neupravičeno prejel podporo za proizvedeno električno energijo v obravnavani proizvodni napravi v znesku 13.738,81 EUR in da je znesek v višini 13.000,00 EUR neupravičeno prejete podpore v obdobju od 19. 9. 2018 do 7. 9. 2020 že vrnil. V zadevi je sporno ali je terjatev Agencije za vračilo zneska neupravičeno prejete podpore tožniku delno že zastaral (vse dobave pred junijem 2015). Tožnik meni, da je toženka v izpodbijani odločbi napačno uporabila materialno pravo in v ponovljenem postopku ni sledila napotkom sodišča iz sodbe I U 1997/2018 z dne 4. 3. 2020, da se z uporabo analogije za obravnavan primer uporabljajo določbe o zastaranju iz ZDavP-2. Po stališču toženke je za zastaranje zahtevka za vračilo neupravičeno prejete podpore potrebno v obravnavanem primeru uporabiti evropsko pravo s področja državnih pomoči neposredno. Med strankama je tudi sporno, ali je toženka pravilno in zakonito s sklepom o popravi pomote 434-215/2016-31/331 z dne 17. 12. 2020 v točki 2 izreka izpodbijane odločbe naveden napačen znesek tožnikovega vračila neupravičeno prejete podpore „3.000,00 EUR“ popravila na znesek „13.000,00 EUR“, ker gre po mnenju tožnika za vsebinsko spremembo izreka izpodbijane odločbe in ne za pomoto v številki, kot to navaja toženka.

11. Toženka ponovljenem postopku ni upoštevala stališča Upravnega sodišča RS v sodbi I U 1997/2018 z dne 4. 3. 2020 glede uporabe materialnega prava (zastaranje zahtevka iz naslova neupravičeno prejete podpore za proizvedeno električno energijo), ker meni, da je pri razlagi prava (glede zastaranja) potrebno upoštevati, da podpora za proizvedeno električno energijo predstavlja državno pomoč, ki je dana za daljše obdobje 10 let oz. 15 let in je zato po mnenju toženke potrebno uporabiti evropsko pravo neposredno in sicer Uredbo1, ki v členu 3 določa: „1 Pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti iz člena 1(1). Sektorski predpisi pa lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let. V primeru nadaljevanja ali ponavljanja nepravilnosti teče zastaranje od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. Pri večletnih programih zastaralni rok v vsakem primeru teče do zaključka programa. Katero koli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, pretrga zastaranje. Po vsakem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, začne zastaralni rok teči znova. Če pristojni organ ni izrekel kazni, zadeva zastara najpozneje na dan, ko poteče rok, ki je dvakrat daljši od zastaralnega roka, razen če je bil upravni postopek prekinjen v skladu s členom 6(1). (2) Rok za izvršitev odločbe o upravni kazni je tri leta. Rok začne teči na dan, ko postane odločba pravnomočna. Primere pretrganja in prekinitve urejajo ustrezne določbe nacionalne zakonodaje. (3) Države članice lahko določijo daljši zastaralni rok od tistega iz odstavkov 1 in 2.“ Nadalje bi bilo potrebno po mnenju toženke neposredno uporabiti 17. člen iz Uredbe 2015/1589, ki glasi: „(1) Pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči imajo desetletni zastaralni rok. (2) Zastaralni rok začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu kot individualna pomoč ali kot pomoč v okviru sheme pomoči. Kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok. Po vsaki prekinitvi začne rok teči znova. Zastaranje se zadrži tako dolgo, dokler je sklep Komisije v postopku pred Sodiščem Evropske unije. (3) Kakršna koli pomoč, pri kateri je zastaralni rok potekel, se šteje kot veljavna pomoč. Člen 18, ki določa zastaralni rok za naložitev glob in periodičnih denarnih kazni se glasi: (1) Pooblastila, prenesena na Komisijo v skladu s členom 8, zastarajo v treh letih. (2) Rok iz odstavka 1 začne teči z dnem, ko je storjena kršitev iz člena 8. Vendar pa, začne rok v primeru nenehnih ali ponavljajočih se kršitev teči na dan, ko kršitev preneha. (3) Vsak ukrep, ki ga Komisija sprejme za namen preiskave ali postopkov v zvezi s kršitvijo iz člena 8, prekine zastaralni rok za naložitev glob ali periodičnih denarnih kazni, učinkovati pa začne z datumom, ko zadevno podjetje ali združenje podjetij o ukrepu prejme uradno obvestilo. (4) Po vsaki prekinitvi začne zastaralni rok teči znova. Vendar pa zastaralni rok poteče najpozneje na dan, ko se konča obdobje šestih let, ne da bi Komisija v tem času naložila globo ali periodično denarno kazen. Ta rok se podaljša za čas, za katerega je bil zastaralni rok začasno odložen v skladu z odstavkom 5 tega člena. (5) Zastaralni rok za naložitev glob ali periodičnih denarnih kazni se začasno odloži za toliko časa, dokler je sklep Komisije predmet postopkov, ki tečejo na Sodišču Evropske unije.“

12. Po presoji sodišča uporaba navedene določbe za zastaranje zahtevka za vračilo neupravičeno prejete podpore v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj ureja pooblastila Komisije za vračilo državnih pomoči. 13. Evropska Komisija z Obvestilom pojasnjuje pravila in postopke Evropske unije, ki urejajo vračilo državne pomoči in je naslovljeno na organe držav članic, pristojne za izvajanja sklepa, s katerim je Komisija odredila vračilo državne pomoči (točka 2 Uvoda). Poglavje 2.4.2 z naslovom Zastaralni rok v Obvestilu Komisije2 v točki 56. določa, da: „Člen 17(1) postopkovne uredbe določa, da imajo pooblastila Komisije v zvezi z vračilom pomoči desetletni zastaralni rok (v nadaljnjem besedilu: zastaralni rok).“ Točka 57 določa: „V skladu s členom 17(2) postopkovne uredbe zastaralni rok začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu kot individualna pomoč ali kot pomoč v okviru sheme pomoči. V primeru sheme pomoči zastaralni rok ne začne teči na datum sprejetja njene pravne podlage, ampak od trenutka, ko je v okviru take sheme dodeljena individualna pomoč.“ Točka 58 določa: „Datum dodelitve pomoči je odvisen od narave zadevne pomoči. V primeru večletne sheme v obliki plačil ali drugih finančnih prednosti, ki se dodeljujejo periodično, sta lahko datum sprejetja pravnega akta, ki je podlaga za shemo pomoči, in datum, na katerega se zadevnim podjetjem dejansko dodeli pomoč, precej narazen. V tem primeru je treba za izračun zastaralnega roka šteti, da je bila pomoč upravičencu dodeljena šele na datum, na katerega jo je dejansko prejel.“ Točka 59 pa določa: „Načelo iz točke 58 se uporablja tudi za shemo pomoči, ki vključuje davčne ukrepe, ki se dodeljujejo periodično (npr. davčne olajšave v vsaki letni ali polletni davčni napovedi itd.) in za katere zastaralni rok za vsak davčni ukrep začne teči na datum zapadlosti davka.“

14. Po presoji sodišča v konkretnem primeru ni mogoče neposredno uporabiti Uredbe 2015/1589 in tako tudi ni mogoče uporabiti desetletnega zastaralnega roka iz te uredbe, kot to meni Agencija glede na sodbo SEU C-349/2007 v zadevi Eesti Pagar AS, 67. točka s katero je presodilo, da ima nacionalna uprava splošno obveznost skrbnega ravnanja pri preverjanju pravilnosti plačil, ki jih opravi in ki bremenijo proračun Unije, kar zajema ti, da mora hitro sprejemati ukrepe za odpravo nepravilnosti. Po presoji SEU bi v takšnih okoliščinah priznanje, da rok, začne teči šele od takrat, ko je uprava ugotovila te nepravilnosti, lahko na nek način povzročilo nedejavnost nacionalnih organov glede pregona „nepravilnosti“, gospodarski subjekti pa bi bili izpostavljeni ne eni strani dolgemu obdobju pravne negotovosti in na drugi strani tveganju, da ne bodo več mogli dokazati pravilnosti zadevnih transakcij po poteku takega obdobja.

15. Po presoji sodišča so razlogi toženke neutemeljeni, saj se zgoraj navedeni zastaralni rok oziroma določbe, ki se uporablja ne področju državnih pomoči, ki potekajo pred Komisijo in ne pred nacionalnimi sodišči. Ker so zastaralni roki splošno namenjeni zagotavljanju pravne varnosti, mora biti njihova uporaba po analogiji za pravni subjekt dovolj predvidljiva. Po presoji sodišča, tudi skladno z že navedeno sodbo SEU v zadevi Eesti Pagar v konkretni zadevi uporaba desetletnega roka iz Uredbe 2015/1589, ki se nanaša na postopke Komisije proti državi, tudi po analogiji ni možna. Zato sodišče razlogom toženke glede neposredne uporabe Uredbe 2015/1589 ne sledi.3

16. V primeru pomoči, ki se financirajo iz skladov Unije in ko so ogroženi finančni interesi Unije ter ko gre za napačno uporabo prava Unije, je štiriletni zastaralni rok od storitve nepravilnosti, ki se uporablja za izterjavo nezakonite pomoči, določen v členu 3 (1) Uredbe. Navedena uredba pa se lahko uporabi le, če so izpolnjeni pogoji za uporabo te uredbe, v nasprotnem primeru pa se uporabi rok, ki je določen v nacionalnem pravu. Navedene uredba se uporabi le takrat, ko gre za kršitev določb zakonodaje skupnosti, ali pa se kršitev nanaša na dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, pri čemer mora takšna kršitev škodljivo vplivati na proračun Skupnosti bodisi z zmanjševanjem ali izgubo prihodkov, bodisi z neupravičenimi izdatki. V primeru, da ti pogoji niso podani, se za vprašanje zastaranja uporabi nacionalna zakonodaja, kar je tudi konkretni primer.4

17. V obravnavani zadevi je po vsem povedanem po presoji sodišča glede teka zastaralnih rokov potrebno uporabiti nacionalno pravo. Sodna praksa pa je glede obravnavane podpore za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov kot vrste državne pomoči že zavzela stališče, da ne gre za gospodarsko-pravna razmerja, za katera se uporablja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). V skladu s stališčem sodne prakse Upravnega sodišča RS5 predstavlja podpora za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov državno pomoč, razmerje med tožnikom in toženko pa je javno pravno razmerje, saj je pravica do podpore za električno energijo iz obnovljivih virov dodeljena z upravno odločbo, ki jo izda tožena stranka in je zakonita le v obsegu, navedenem v upravni odločbi.

18. Ker EZ-1 vprašanja zastaranja zahtevkov iz naslova neupravičeno prejete podpore ne ureja, ne pomeni, da terjatev ne zastara in je zato potrebno uporabiti nacionalne predpise glede zastaranja javno-pravnih terjatev, kar utemeljuje tudi zagotavljanje predvidljivosti. Spoštovanje ustavnih načel pravne varnosti in zaupanja posameznika v pravo iz 2. člena Ustave RS zahteva, da je nezastarljivost določene terjatve z zakonom izrecno določena. Terjatev mora zastarati, sodišče pa mora ob ustaljenih metodah razlage prava ugotoviti, po katerih pravilih in pogojih bo zastaranje terjatve nastopilo. V primeru EZ-1 gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti ob analogni uporabi ustreznih pravil o zastaranju. Po presoji sodišča je glede zastaranja obveznost vračila preveč izplačane podpore najbolj primerljiva z davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili iz ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju teh obveznosti. Davčne obveznosti nimajo narave dispozitivnih in avtonomnih pravnih razmerij, v katera stopajo stranke po lastni volji in so upravičene, da jih v večji meri prosto urejajo. Gre za obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci na podlagi zakona in odločb, ki jih izdajo davčni organi. V konkretnem primeru pa gre za prav tako obveznost, ki temelji na predpisih in upravnih aktih.

19. Sodišče sodi, da obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo tudi ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, kot to navaja toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in v pripravljalnih vlogah, ampak v trenutku, ko je neupravičena podpora izplačana oz. jo je prejemnik dejansko prejel,6 kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

20. Iz tabele v obrazložitvi izpodbijane odločbe na straneh 5 do 7 izhajajo podatki o dnevih izplačil posameznih zneskov podpore tožniku v obdobju od januarja 2010 do oktobra 2016. Napačno je stališče tožene stranke, da v konkretnem primeru terjatev ni mogla zastarati, ker je zastaranje pričelo teči šele, ko je bila kršitev odpravljena. Kot je sodišče že navedlo, obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo nastopi v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana, oziroma ko jo je prejemnik dejansko prejel. Gre za prejeto državno pomoč. S tem trenutkom tudi prične teči zastaralni rok.7 Po povedanem je pričetek teka zastaralnega roka vezano na izplačilo. Takšno stališče je skladno tudi z razumevanjem začetka teka roka SEU, glede na sodbo SEU C-349/2007 v zadevi Eesti Pagar. Še podrobneje pa izhaja iz sodbe SEU C-59/13 v zadevi Ernst Kollmer Fleischimport un export, točka 127, v kateri je SEU izrecno navedlo, da je stališče, po katerem naj bi tekel zastaralni rok od ugotovitve nepravilnosti, v nasprotju s sodno prakso SEU, v skladu s katero dan, ko so organi izvedeli za nepravilnost, ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka.8 V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do situacije, da bi toženka lahko kadarkoli zahtevala vračilo preveč plačane podpore in tako do zastaranja dejansko sploh ne bi prišlo, kar pa nasprotuje načelu pravne varnosti.

21. V skladu z zgoraj navedenim je po presoji sodišča v obravnavanem primeru ustrezna analogna uporaba določb ZDavP-2, ki se za vprašanja zastaranja tudi po presoji sodišča uporablja v konkretnem primeru. Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Iz citiranega določila izhaja, da je za začetek teka zastaralnega roka pomemben trenutek, ko je obveznost nastala. Zastaranje po ZDavP-2 začne teči, ko obveznost plačila nastane, kar velja tudi v primeru, ko davčni organ izvede davčni nadzor in po izvedenem upravnem postopku zavezancu naloži plačilo davka z odločbo. Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen (prvi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (četrti odstavek). Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

22. Glede na navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava, kot izhaja iz ZDavP-2 glede zastaranja obveznosti, je v obravnavanem primeru zastaranje pričelo teči januarja 2010. Od tedaj dalje vse do oktobra 2016 je tožnik neupravičeno prejemal podporo za električno energijo, proizvedeno v obravnavani proizvodni napravi, kar je razvidno iz tabele na straneh 5 do 7 obrazložitve izpodbijane odločbe.

23. V konkretnem primeru gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1997/2018 z dne 4. 3. 2020, v katerem pa upravni organ ni sledil razlagi materialnega prava, kot jo je podalo sodišče v tej zadevi. Upravni organ lahko od ustaljene sodne prakse odstopi le tedaj, ko se pojavijo za to utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč. Da bi šlo v obravnavanem primeru za tak primer, toženka ne navaja, pač pa kot razlog smiselno navaja nestrinjanje z razlago materialnega prava, ki jo je podalo sodišče. Toženka je obrazložila razloge, zaradi katerih meni, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru neposredno uporabiti pravo EU. Sodišče je te razloge preizkusilo, vendar jim ni sledilo iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve te sodbe. Glede vezanosti upravnega organa na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava sodišče pripominja, da je upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče RS je v sodbah I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016 in X Ips 27/2020 z dne 1. 7. 2020 pojasnilo, da lahko upravni organ od vezanosti na stališče sodišča odstopi le tedaj, ko se pojavijo utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč (npr. če je v trenutku ponovnega odločanja upravnega organa treba uporabiti kasneje spremenjen materialni zakon; če je zakon razveljavilo Ustavno sodišče RS; če je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju s kasnejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki ga je sprejelo v bistveno enakem primeru). V teh primerih namreč ne gre za dopusten odstop od vezanosti na pravno mnenje in stališče sodišča, temveč za pravni položaj, v katerem teh mnenj in stališč v ponovljenem postopku ni mogoče uporabiti, ker so se spremenile bodisi dejanske, bodisi pravne okoliščine v zadevi, v kateri je treba ponovno odločiti. Zato je tudi vezanost upravnega organa mogoče zahtevati le ob nespremenjenih podlagah za ponovno odločanje.

24. Po presoji sodišča pa so tudi utemeljeni tožnikovi očitki, da je toženka nepravilno s sklepom o popravi pomote 434-215/2016-31/331 z dne 17. 12. 2020 v točki 2 izreka izpodbijane odločbe naveden napačen znesek tožnikovega vračila neupravičeno prejete podpore „3.000,00 EUR“ popravila na znesek „13.000,00 EUR“, ker gre za vsebinsko spremembo izreka izpodbijane odločbe in ne za pomoto v številki, kot to navaja toženka. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja navedba, da se znesek neupravičeno prejete podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov v višini 13.738,81 EUR skupaj z zneskom DDV 2.887,19 EUR in zakonitimi zamudnimi obrestmi zmanjša za delna vračila v skupni višini 3.000,00 EUR. Na straneh 7 in 8 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno, da se dolgovani znesek tožnika zmanjša za že izvršena delna vračila, in sicer 19. 9. 2018 v višini 1000,00 EUR, 25. 10. 2018 v višini 600,00 EUR, 10. 10. 2018 v višini 600,00 EUR in 25. 10. 2019 v višini 800,00 EUR. Skupaj delna vračila tožnika, navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe, skupaj znašajo 3.000,00 EUR, kar je skladno z izrekom izpodbijane odločbe. Iz strani 2 odgovora na tožbo in iz pripravljalnih vlog strank pa izhaja, da je tožnik v obdobju od 19. 9. 2018 do 7. 9. 2020 že vrnil neupravičeno izplačano podporo v skupnem znesku znesku 13.000,00 EUR, kar med strankama ni sporno. S tem v zvezi toženka navaja, da je navedeni znesek pri izdaji izpodbijane odločbe (izdane 2. 3. 2021) že upoštevala, kar ni res. Glede na navedeno je v tem delu dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovljeno glede višine vračila neupravičeno prejete podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, izplačane tožniku, katere višina sicer med strankama ni sporna. Te pomanjkljivosti pa ni mogoče popraviti s sklepom o popravi pomote, kot to pravilno ugovarja tožnik. Glede na navedeno so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, kot to določa 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in je zato zaradi navedenega izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita ter so podani pogoji za njeno odpravo.

25. Tožnik je sicer primarno podal ugotovitveni tožbeni zahtevek, podrejeno pa tudi izpodbojni. Po presoji sodišča v konkretnem primeru ni podanih pogojev za ugotovitveni zahtevek. Med strankama ni sporno, da je tožnik neupravičeno prejemal podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, čemur tožnik tudi ne ugovarja. Posledično sodišče ne more ugotoviti nezakonitosti takšne odločbe, kot to primarno predlaga tožnik. Spona pa je višina zneska za vračilo neupravičeno prejete podpore in zastaranje zahtevka za vračilo, ne pa temelj zahtevka za vračilo. Zato je sodišče odločilo v okviru izpodbojnega tožbenega zahtevka.

26. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo glede zastaranja obveznosti napačno uporabljeno in dejansko stanje glede višine vračila zneska neupravičeno prejete podpore napačno ugotovljeno, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj glede zastaranja vračila neupravičeno prejete podpore toženka pravilno uporabi določbe ZDavP-2 ter tudi navede pravilno višino vrnjene neupravičeno izplačane podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov in v zadevi ponovno odloči. Toženka je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

27. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi napačne uporabe materialnega prava, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo.

28. Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

29. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Uredba Sveta (ES, EUROATOM) št. 2988/95 z dne 18. 12. 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropske skupnosti. (2019/C 247/01). 2 Sporočilo Komisije – Obvestilo Komisije o vračilu nezakonite in nezdružljive državne pomoči. 3 Glede neposredne uporabe prava EU glej npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 249/2019 z dne 15. 4. 2019. 4 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 249/2019 z dne 15. 4. 2019. 5 Glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 1678/2018-20 z dne 10. 9. 2019 in I U 1997/2018-30 z dne 4. 3. 2020. 6 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 167/2013 z dne 10. 10. 2013. 7 Enako tudi sodba Upravnega sodišča RS IU 1678/2018-20 z dne 10. 9. 2019, točka 14. 8 Glej tudi sodbo SEU C-52/14 Pfeifer & Langen, točka 67.