Jedro

Ker je pri vseh notarskih zapisih kot kreditojemalec in prvotni dolžnik sodelovala družba A. d.o.o., B.Z. pa v pogodbah o kreditih in o limitu ni označen kot dolžnik in porok, temveč le kot zastavitelj, je kot dolžnika v smislu sklepanja pogodbe o prevzemu dolga treba šteti le kreditojemalca tj. družbo A. d.o.o. in bi zato slednja morala biti pogodbena stranka pri pogodbi z dne 25. 1. 2013, da bi šlo za pogodbo o prevzemu dolga, saj se slednja sklene med dolžnikom in prevzemnikom, upnik pa vanjo le privoli. Poleg tega je tudi iz vsebine pogodbe z dne 25.1.2014 mogoče razbrati, da ne gre za pogodbo o prevzemu dolga, temveč za pogodbo o pristopu k dolgu, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V odgovoru na ugovor je namreč upnik prepričljivo pojasnil, da kljub napačnemu zapisu, da družba B. d.o.o. prevzema dolg, resnični in pravi namen pogodbenih strank ni bil prevzem dolga, temveč pristop k dolgu dveh novih dolžnikov, s čemer se je položaj zastavnih dolžnikov izboljšal, zaradi česar zastavitelji tudi niso bili vabljeni k podaji soglasja k takšni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah 2, 3 in 4 potrdi.

Dolžnik in upnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom prekinilo postopek zoper prvega dolžnika A. d. o. o. z dnem 4. 9. 2012 (I. točka izreka), zavrnilo ugovor po izteku roka dolžnice A. Z. z dne 27. 2. 2014 kot neutemeljen (II. točka izreka), odločilo, da dolžnica A. Z. sama trpi svoje stroške tega ugovornega postopka (III. točka izreka) in da mora dolžnica A. Z. upniku v roku 8 dni povrniti 6,17 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se v celoti pritožuje zastavna dolžnica M. Z. po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino predložene listine imenovane „Pogodba o prevzemu kreditnih obveznosti...“ z dne 25. 1. 2013, kjer je štelo, da je šlo za pogodbo o pristopu k dolgu in ne za pogodbo o prevzemu dolga ter da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovorne trditve o tem, da rok za izpolnitev obveznosti še ni potekel, ker se je pri tem sklicevalo na 395. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki opredeljuje solidarnost dolžnikov, saj dolžnica ni solidarna dolžnica v predmetnem postopku. Sodišču prve stopnje tudi očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bilo jasno, zakaj naj bi na temelju 395. člena OZ in pogodbe z dne 25. 1. 2013 ugovor zastavne dolžnice bil v tem delu neutemeljen in ker je nelogično in nerazumljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da neutemeljenost ugovora dolžnice izhaja iz dejstva, da je v 3. členu pogodbe z dne 25. 1. 2014 določeno, da so se pogodbene stranke sporazumno dogovorile, da način zavarovanja po kreditih ostane še naprej zavarovan v skladu z notarskimi zapisi. Zastavna dolžnica pri sklenitvi pogodbe z dne 25. 1. 2013 ni sodelovala, je ni podpisala in je določila le-te ne morejo zavezovati. Ker glede na določbo 430. člena OZ poroštva in zastavne pravice s pogodbo o prevzemu dolga prenehajo po samem zakonu, če poroki in zastavitelji ne privolijo v to, da bodo odgovarjali tudi za novega dolžnika, zastavna dolžnica v takšne privolitve ni podala, je obveznost zastavne dolžnice za obveznost dolžnika prvotnega in prevzemnega prenehala po samem zakonu, bi sodišče prve stopnje moralo ugovoru dolžnice ugoditi in sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša nanjo, razveljaviti in izvršilni postopek ustaviti.

3. V odgovoru na pritožbo upnik pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je pogodba z dne 25. 1. 2013 imela naravo pristopa k dolgu in da ravno zaradi tega k sklepanju te pogodbe niso bili vabljeni zastavitelji oziroma stranke te pogodbe, niti stranke te pogodbe niso iskale soglasja pogodbenih strank notarskih zapisov, saj so vse možnosti teh oseb lahko zgolj izboljšale zaradi pristopa novih dolžnikov k tej obveznosti. Ker pogodba z dne 25. 1. 2013 ne vpliva na obveznosti zastavne dolžnice, določilo o možnosti drugačnega načina izpolnitve na obveznost zastavne dolžnice ne vpliva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da kljub navedbi v pritožbi, da izpodbija sklep prvostopenjskega sodišča v celoti, dolžnica ni navedla razlogov, s katerimi bi izpodbijala odločitev pod prvo točko izreka o prekinitvi postopka zoper prvega dolžnika A. d. o. o., poleg tega pa je tudi predlagala spremembo izpodbijanega sklepa le v delu, v katerem je bil zavrnjen ugovor zastavne dolžnice. Zato se pritožbeno sodišče v presojo pravilnosti in zakonitosti prve točke izreka izpodbijanega sklepa ni spuščalo, ker je štelo, da ta odločitev s pritožbo ni izpodbijana.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je dolžnica M. Z. ugovor po izteku roka utemeljevala z navedbami, da je dne 25. 1. 2013 bila sklenjena „Pogodba o prevzemu kreditnih obveznosti št. ... in ... in obveznosti iz naslova limita št. ...“ (v nadaljevanju pogodba z dne 25. 1. 2013), ki so jo sklenili upnik, dolžnik B. Z. ter družba B. d. o. o., kot solidarni porok. S to pogodbo je bilo dogovorjeno, da dolg izbrisane družbe A. d. o. o. do upnika iz naslova kreditnih obveznosti in obveznosti iz naslova limita prevzame podjetje B. d. o. o., ki bo delno odplačevalo obveznosti tudi z izvrševanjem gradbenih poslov, ki jih bo izvajalo za hranilnico po pogodbah. Stranke pa so s pogodbo z dne 25. 1. 2013 spremenile tudi določila prvotnih pogodb oziroma notarskih zapisov glede zapadlosti terjatev, ker prevzemnik obveznosti tj. družbi B. d. o. o., v 4. členu citirane pogodbe ni bil določen rok za izpolnitev teh obveznosti.

7. Sodišče prve stopnje je po prejetem odgovoru na ugovor ugotovilo: (-) da iz pogodbe z dne 25. 1. 2014 izhaja, da so se pogodbene stranke D. h. d. d. kot upnica, B. Z., kot osebni porok in družba B. d. o. o., kot solidarni porok, dogovorile, da obveznosti iz 1. člena pogodbe (tj. dolg družbe A. d. o. o. po kreditnih obveznostih in obveznosti iz naslova limita, ki jih upnik v predmetni izvršilni zadevi izterjuje zoper zastavitelje) prevzame podjetje B. d. o. o., (-) da so notarske zapise, ki so podlaga za dovolitev izvršbe v predmetni izvršilni zadevi sklenili upnica, kot kreditodajalec, družba A. d. o. o., kot kreditojemalec, B. Z., A. Z. in O. Z. pa so pri tem sodelovali le kot zastavitelji in (-) da zato ni mogoče šteti pogodbe z dne 25. 1. 2013 kot pogodbe o prevzemu dolga, saj se v skladu s prvim odstavkom 427. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Upoštevajoč podpisnika pogodbe z dne 25. 1. 2013 in navedb, da se B. Z. in družba B. d. o. o. zavezujeta kot osebni in solidarni porok, je sodišče prve stopnje presodilo, da gre za pogodbo o pristopu k dolgu v skladu z določilom 432. člena OZ, saj to sklenejo upnik in tretji, z njo pa se tretji upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika in stopi tretji v zavezo do upnika poleg dolžnika. V zvezi z navedbami v ugovoru po izteku roka glede spremembe zapadlosti upnikove terjatve do dolžnika in zastaviteljev, je prvostopenjsko sodišče dolžnici pojasnilo, da iz pogodbe z dne 25. 1. 2014 res ne izhaja rok, v katerem bi morala družba B. d. o. o. izpolniti obveznost, vendar to dejstvo na položaj zastavne dolžnice ne vpliva, saj se je družba B. d. o. o. zavezala upniku s pogodbo z dne 25. 1. 2013 kot solidarni porok, v skladu z drugim odstavkom 395. člena OZ pa lahko izmed več solidarnih dolžnikov vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki, poleg tega pa iz 3. člena pogodbe z dne 25. 1. 2013 izhaja, da so se pogodbene stranke sporazumno dogovorile, da način zavarovanja po kreditih, ki so predmet izterjave v tem izvršilnem postopku, ostane še naprej v skladu z notarskimi zapisi, na podlagi katerih je bila dovoljena predmetna izvršba, kar pomeni, da se v razmerju do dolžnice A. Z. glede njene obveznosti ni nič spremenilo. Prav tako pa dolžnice A. Z. ne rešuje njene obveznosti dejstvo, da se je v pogodbi z dne 25. 1. 2013 družba B. d. o. o. dogovorila, da bo upniku delno odplačevala kreditne obveznosti tudi z izvrševanjem gradbenih poslov, saj se ta določba nanaša na solidarnega poroka in ne na dolžnico A. Z. in predstavlja način, kako lahko solidarni porok delno odplača dolg družbe A. d. o. o., h kateremu je pristopil s pogodbo z dne 25. 1. 2013. 8. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre pri pogodbi z dne 25. 1. 2013 za pogodbo o prevzemu dolga oziroma za pogodbo o pristopu k dolgu, ker naj bi bila ta sklenjena med dolžnikom in porokom Z. B. ter prevzemnikom B. d. o. o., v katero je s podpisom le-te privolil tudi upnik, so neutemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je pri vseh notarskih zapisih kot kreditojemalec in prvotni dolžnik sodelovala družba A. d. o. o., Z. B. pa v pogodbah o kreditih in o limitu ni označen kot dolžnik in porok, temveč le kot zastavitelj. Zastavitelji pa so postali dolžniki šele z uvedbo izvršilnega postopka, kot dolžnika v smislu sklepanja pogodbe o prevzemu dolga, pa je treba šteti le kreditojemalca, to pa je v obravnavani zadevi bila družba A. d. o. o., ki bi tudi morala biti pogodbena stranka pri pogodbi o prevzemu dolga, kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče. Četudi bi sledili pritožbenim navedbam, da je po pravni teoriji in sodni praksi možno tudi, da se prevzem dolga lahko opravi s pogodbo med upnikom in novim dolžnikom (kar naj bi izhajalo iz sklepa VSL II Cpg 389/2006 in Zakona o obligacijskih razmerjih s komentarjem, prof. dr. Stojan Cigoj, Ljubljana 1978, stran 408), je iz vsebine pogodbe z dne 25. 1. 2014 mogoče razbrati, da ne gre za pogodbo o prevzemu dolga, temveč za pogodbo o pristopu k dolgu, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V odgovoru na ugovor je namreč upnik prepričljivo pojasnil, da kljub napačnemu zapisu, da družba B. d. o. o. prevzema dolg, resnični in pravi namen pogodbenih strank ni bil prevzem dolga, temveč pristop k dolgu dveh novih dolžnikov, s čemer se je položaj zastavnih dolžnikov izboljšal, zaradi česar zastavitelji tudi niso bili vabljeni k podaji soglasja k takšni pogodbi.

9. Neutemeljeni so tudi očitki o absolutno bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj se sklicevanje prvostopenjska sodišča na 395. člen OZ, ki določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dokler ni popolnoma izpolnjena ter da lahko iz med več solidarnih dolžnikov vsak dolguje z drugim rokom izpolnitev, z drugimi pogoji in sploh različnimi odmiki, ne nanaša na dolžnico A. Z., temveč na družbo B. d. o. o., ki je s pogodbo z dne 25. 1. 2013 pristopila k dolgu kot solidarni porok. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje se glede na 3. točko pogodbe z dne 25. 1. 2013 za zastavno dolžnico A. Z. ni spremenilo nič in se njena obveznost zaradi same izpolnitve pogodbe z dne 25. 1. 2013 ni v ničemer zmanjšala ali spremenila, pač pa je za pristopnika k dolgu - družbo B. d. o. o. - s pogodbo z dne 25. 1. 2013 bila dogovorjena možnost drugačnega načina izpolnitve obveznosti po kreditnih pogodbah. Sicer pa je glede na dejstvo, da v pogodbi z dne 25. 1. 2013 niso bili določeni nobeni (drugačni) roki zapadlosti za plačilo obveznosti po kreditnih pogodbah, treba šteti, da glede zapadlosti teh obveznosti veljajo določbe notarskih zapisov, na podlagi katerih je dovoljena predmetna izvršba, kar pomeni, da bi morala tudi družba B. d. o. o. obveznost, h kateri je pristopila s pogodbo z dne 25. 1. 2013, izpolniti takoj, pri čemer pa ima možnost del obveznosti izpolniti z opravo gradbenih del po naročilu upnika.

10. V zvezi z s pritožbenimi navedbami, da določba 3. člena pogodbe z dne 25. 1. 2013 zastavne dolžnice A. Z. ne more zavezovati, ker pri sklenitvi te pogodbe ni sodelovala, pritožbeno sodišče poudarja, da privolitev zastaviteljev k sklenitvi te pogodbe ni bila potrebna, saj se z njo ni v ničemer poseglo v njihov pravni položaj oziroma se je s sklenitvijo te pogodbe njihov pravni položaj zgolj izboljšal, kot pravilno izpostavlja upnik v odgovoru na pritožbo. Dejstvo, da zastavitelji pri sklepanju pogodbe z dne 25. 1. 2013 niso sodelovali, pa po drugi strani tudi kaže na pravi namen pogodbenih strank, da s to pogodbo uredi pristop k dolgu in ne prevzem dolga. V kolikor bi namreč stranke pogodbe z dne 25. 1. 2013 imele namen skleniti pogodbo o prevzemu dolga, bi vsekakor upnik od zastaviteljev zahteval izjavo o tem, ali privolijo v to, da bodo odgovarjali tudi za novega dolžnika, ker bi upnik sicer izgubil zavarovanje svoje terjatve do prvotnega dolžnika, ki je bilo dogovorjeno s kreditnimi pogodbami.

11. Ker je glede na navedeno prvostopenjsko sodišče vsa dejstva ugotovilo pravilno in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja dolžnika v pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom in 353. členom ZPP ter 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

12. Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, ni mogoče šteti, da ji je stroške pritožbenega postopka neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ), zato jih je dolžna kriti sama. V zvezi s stroški odgovora na pritožbo, ki jih je priglasil upnik, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi te stroške krije upnik sam, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi ali hitrejšemu reševanju zadeve, zaradi česar teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).