Jedro

Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Tak pristop je potreben zato, ker je oškodovančevo individualno vrednotenje konkretnih posledic oziroma njegovo subjektivno doživljanje že po naravi stvari vedno poudarjeno neugodno, korekcija z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja primerjavo ugotovljenih škodnih posledic konkretnega oškodovanca s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, pa zagotovi enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti 936,15 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ko se je 10. 6. 2016 poškodoval na delu pri zavarovanki toženke.

2. O podlagi zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo s pravnomočno vmesno sodbo P 74/2017 z dne 29. 6. 2020. Toženka je po tej sodbi za škodo, ki je nastala tožniku, odgovorna do 30 %.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o višini odškodnine in toženki naložilo, da tožniku plača 5.963,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2017 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je toženka tožniku dolžna povrniti 38 %, tožnik pa toženki 62 % potrebnih stroškov, odmerjenih s sklepom, ki bo izdan po pravnomočnosti sodbe.

4. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Sodišču očita, da je pri odločitvi prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine glede na 100 % temelj zahtevka. Po pravnomočnosti vmesne sodbe ni ponudil trditev, da postavljeni zahtevek zajema delež sokrivde in je postavljen glede na odločitev o podlagi in da znesek 13.000 EUR pomeni 30 %. Sodišče je samoinciativno pomagalo tožniku, da ne bi bil oškodovan zaradi svoje neaktivnosti. Pri tem ne drži, da bi zvišanje zahtevka učinkovalo na končni uspeh. Tožnik bi moral le navesti, da zahteva isti znesek ob upoštevanju pravnomočne vmesne sodbe. Noben odvetnik ne bi zahteval 100 % plačila, če je sokrivda že ugotovljena. Če bi bila odškodnina pravilno odmerjena, bi sodišče glede na postavljen zahtevek tožniku smelo prisoditi za telesne bolečine in nevšečnosti 1.800 EUR (30 % od 6.000 EUR); za strah 600 EUR (30 % od 2.000 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500 EUR (30 % od 5.000 EUR), nato pa bi od skupno priznane odškodnine moralo odbiti še znesek odbitne franšize.

Tudi sicer je zahtevana in odmerjena odškodnina previsoka. Sodbe v tem delu se ne da preizkusiti, saj so odločbe navedene z internimi številkami, čeprav so te javno objavljene z opravilnimi številkami. Toženka zato sodne prakse ni mogla najti in preveriti zaključkov sodišča. V posledici teh napak je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da sodišče tožbenega zahtevka ni prekoračilo. Tožniku ni bilo treba po prejemu vmesne sodbe zahtevka ne zviševati ne zniževati. Višina prisojene odškodnine je izpodbijana nekonkretizirano.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. O pritožbi je pritožbeno sodišče že odločilo s sodbo II Cp 1452/2021 z dne 6. 10. 2021. Zavrnilo je grajo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, je pa toženki pritrdilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je brez trditev tožnika, da mu glede na mnenje izvedenca, ob polni odgovornosti zavarovalnice, pripadajo višji zneski od vtoževanih (in koliko višji) oziroma, da zahtevani zneski predstavljajo le del škode, za katero odgovarja zavarovalnica, kršilo razpravno načelo. To kršitev je odpravilo tako, da je pri presoji pravilnosti odločitve izhajalo iz navedb tožnika o tem, kolikšna odškodnina mu pripada za posamezno vrsto škode, nato pa posledično odškodnino ustrezno znižalo. S presojo, ali bi bil tožnik upravičen do odškodnine v višini, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje, se ni ukvarjalo.

8. Tožnik je zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo. Vrhovno sodišče ji je s sklepom II Ips 28/2022 ugodilo in odločitev razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pojasnilo je, da v primeru deljene odgovornosti sodišče odškodnino v višini, kot bi jo prisodilo oškodovancu ob predpostavki polne odgovornosti toženke, zmanjša za delež, ki ustreza oškodovančevi odgovornosti za škodo. Sodišče potem, ko presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično (in ne nižjo, zahtevano) odškodnino zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti, ter mu jo nato prisodi največ do višine zahtevka. S tem načelo dispozitivnosti in razpravno načelo nista kršena.

9. Ob ponovnem odločanju pritožbeno sodišče sledi povzetemu stališču Vrhovnega sodišča. Ker sta pravdni stranki z revizijsko odločbo seznanjeni, razlogov ne ponavlja, ampak le ugotavlja, da so pritožbeni očitki toženke v tem delu neutemeljeni.

10. Predmet pritožbenega preizkusa je tokrat tudi višina tožniku prisojene odškodnine in stroškovna odločitev. Toženka namreč trdi, da že zneski, ki jih je tožnik uveljavljal v tožbi, ne ustrezajo pojmu pravične denarne odškodnine, saj so previsoki. Meni tudi, da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodno prakso na način, ki ne omogoča preverjanja. Očitki so iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, neutemeljeni.

11. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe sklicevalo na tri primerljive primere iz sodne prakse in pri tem navedlo njihovo interno oznako (to je VS001501, VS001429 in VS002620). Taka oznaka zadošča za dostop do javno objavljenih odločb tako v spletišču „Sodna praksa“ Vrhovnega sodišča, ki je javno dostopno (in sicer v bazi NEGM) kot v bazah komercialnih ponudnikov kot sta IUS INFO ali TAX-FIN-LEX (prav tako v okviru baze NEGM). Toženka je zato predstavljene primere imela možnost podrobneje pregledati in se v pritožbi do njih opredeliti. A tega ni storila. Opozorila pa ni niti na morebitne druge odškodninske primere, ki potrjujejo njene trditve o previsoko postavljenem zahtevku ter previsoko odmerjeni odškodnini. Pritožbeno sodišče zato ni imelo nobenega razloga, da primerov, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, ne bi upoštevalo.

12. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel izpah leve rame, odlom glenoida leve lopatice v ramenskem sklepu in topo poškodbo levega prsnega koša. Tožnikovo zdravljenje je zajemalo osem specialističnih pregledov, pet rentgenskih slikanj, petdnevno nošenje imobilizacije iz mavca, štiritedensko nošenje ortoze, izvajanje fizikalne terapije v zdravilišču (14 dni) in v zdravstvenem domu (50 krat) ter jemanje protibolečinskih sredstev. Tožnik je en dan trpel neprestane hude bolečine, 2 dni občasne hude bolečine, trajne srednje močne bolečine so trajale kumulativno 2 tedna, občasne srednje močne bolečine pa kumulativno 3 tedne. Do novembra 2016 je tožnik trpel še zmerne bolečine, ki so postopoma prešle v občasne zmerne bolečine in so prisotne še sedaj. Ob dogodku je utrpel primarni strah. Pred repozicijo izpahnjene rame je doživljal posebno hud sekundarni strah. Intenziven sekundarni strah je trajal en mesec in je prešel v sekundarni strah slabše intenzitete. Tožnik ima zaradi škodnega dogodka trajne posledice v funkcionalnem smislu. Izvedenec je ugotovil 10,8 % invalidnost. Bistvene izboljšave funkcije ramenskega sklepa ne gre pričakovati, temveč lahko pride do pospešenih degenerativnih sprememb struktur sklepa in okolice. Tožnik ne more več v celoti opravljati težkega dela na delovnem mestu in v domačem okolju. Nesposoben je za velike fizične napore z levo zgornjo okončino (delo, košarka, hokej). Pri skrbi za osebno higieno nekatere aktivnosti izvaja težje. Navedenemu obsegu posledic tožnikovih poškodb toženka ne oporeka.

13. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Tak pristop je potreben zato, ker je oškodovančevo individualno vrednotenje konkretnih posledic oziroma njegovo subjektivno doživljanje že po naravi stvari vedno poudarjeno neugodno, korekcija z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja primerjavo ugotovljenih škodnih posledic konkretnega oškodovanca s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, pa zagotovi enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

14. Po presoji sodišča prve stopnje bi bila pravična denarna odškodnina za vse oblike škode višja, kot je zahteval tožnik. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bil tako upravičen do odškodnine v višini 9.202,34 EUR (7 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje1), za strah 2.366,32 EUR (1,8 neto plače) ter za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.516,96 EUR (8 neto plač), skupaj 22.085,62 EUR (17 povprečnih mesečnih neto plač). Ob upoštevanju tožnikove 70 % soodgovornosti in 10 % odbitne franšize po zavarovalni pogodbi (glej razloge v točki 28 izpodbijane sodbe) je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 5.963,12 EUR odškodnine.

15. Toženka v pritožbi očitkov o previsoki odškodnini ne konkretizira ne v pogledu posamezne vrste škode ne v pogledu skupno odmerjene odškodnine, ne navede pa niti primerov, ki bi tako trditev podprli. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev in primerljivih primerov, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, zato s prisojeno odškodnino soglaša in zavrača očitek, da je bilo tožniku priznano več kot običajno. V izpostavljenih primerih je bila namreč oškodovancem s podobnimi poškodbami in primerljivim obsegom škode2 prisojena odškodnina med 15 in 21 povprečnimi plačami.

16. Upoštevaje uspeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, je izpodbijana sodba pravilna tudi v stroškovnem delu odločitve.

17. Pritožba toženke je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je o pritožbenih in revizijskih stroških odločilo pritožbeno sodišče. Tožniku je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP priznalo 375 točk nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT), 375 točk nagrade za sestavo predloga za dopustitev revizije (tar. št. 21/4 OT), 262,5 točk nagrade za sestavo revizije (tar. št. 21/3 in 21/5 OT), 22 % DDV, 65 EUR sodne takse za predlog za dopustitev revizije ter 130 EUR sodne takse za revizijo. Ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR ti stroški skupno znašajo 936,15 EUR. Dolžna mu jih je povrniti toženka v roku 15 dni od prejema te odločbe. Toženki, ki je bila v pritožbenem in revizijskem postopku neuspešna, povračilo nastalih stroškov ne pripada.

1 Povprečna neto mesečna plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašala 1.290,97 EUR. 2 Večji obseg škode je utrpel le oškodovanec v zadevi VS001501 (II Ips 287/2005).