Prvo tožnica je nudila skrb tako mld. hčeri kot drugo tožniku in je bila pravica realizirana. Podobno problematiko je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Čakarević proti Hrvaški,

Jedro

4

kjer je bil ugotovljeno, da je zahtevek za vračilo predpisan, vendar ta ni bil sorazmeren. Do neutemeljenih plačil je prišlo zaradi napake države, medtem ko bi morala celotno breme napake nositi pritožnica.

Ali v konkretnem primeru dejanski stan omogoča uporabo 43. člena ZUPJS ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe niti iz izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo tudi glede na različne posledice enega in drugega procesnega položaja (prvi in tretji odstavek 43. člena ZUPJS). Za sprejem pravilne odločitve bo moralo sodišče presojati ali je obnova postopka po določbah ZUPJS dopustna za vsako izpodbijano upravno odločbo posebej, tudi upoštevaje vsebino odločbe, ki je predmet obnove postopka.

5

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je upravni organ z izpodbijanimi odločbami posegel v že realizirano pravico. Zaradi priznanja pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek za mld. hči za nazaj, s sodbo sodišča (sodba VI Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020) je bila naknadno ukinjena že priznana in realizirana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za delo družinske pomočnice drugo tožniku. Drži, da ni dopustno istočasno prejemanje dajatev iz naslova pravic iz sistema socialne varnosti, ki "pokrivajo" ista socialna tveganja. Vendar pa je v konkretnem primeru to vprašanje treba presoditi tudi z vidika restutucije v primeru, ko se je tožeča stranka utemeljeno zanesla na veljavnost pravnomočnih odločb, kar utemeljeno opozarja pritožba.

Za pravilnost odločitve bo zato potrebno ugotoviti vse relevantne okoliščine konkretnega primera tudi z vidika načela zaupanja v že pridobljene pravice.

10. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zaključilo, da so neutemeljene navedbe tožeče stranke o posegu v pridobljene pravice in o nezakonito izdanih odločbah. Pri tem določenih relevantnih okoliščin ni presojalo in se do njih ni opredelilo (tj. zlasti glede pravilnosti izpodbijanih odločb izdanih na podlagi različnega postopanja toženke in posega v pridobljene pravice) ter je bilo posledično dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali so izpolnjeni formalni in vsebinski razlogi za izdajo izpodbijanih odločb ter ponovno razsoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

11. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka in ugotavljati relevantnih okoliščin. Gre za obsežen sklop odločilnih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in bi jih prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Za sprejem pravilne odločitve bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi ali je obnova postopka dopustna in pravilna za vsako izpodbijano upravno odločbo posebej in hkrati ali so izpolnjeni vsebinski razlogi za poseg v že pridobljeno in realizirano pravico v povezavi s pravnomočno sodbo in dejanskim vplivom te na izpodbijane odločbe, o čemer sodišče prve stopnje še ni odločalo. Namen pritožbenega postopka je preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. V nasprotnem primeru bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico stranke do pritožbe in ji odvzelo pravico do dvostopenjskega sojenja. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

-------------------------------

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1

Tj. tudi do vprašanja ali je pravilna odprava ali razveljavitev odločbe.

Obrazložitev

2

Sodba Psp 274/2022.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke št. ... z dne 31. 5. 2023 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. (CSD) št. ... z dne 3. 6. 2021, št. ... z dne 31. 5. 2023 v zvezi z odločbo CSD št. ... z dne 3. 6. 2021, št. ... z dne 31. 5. 2023 v zvezi z odločbo CSD št. ... z dne 3. 6. 2021, št. ... z dne 31. 5. 2023 v zvezi z odločbo CSD št. ... z dne 3. 6. 2021 (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

3

8.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in med samimi listinami. Izpodbijane odločbe se razlikujejo in so bile izdane na podlagi različnega postopanja toženke. Prvo navedena odločba CSD z dne 3. 6. 2021 je bila razveljavljena na podlagi določil ZUPJS, vse nadaljnje pa na podlagi instituta obnove postopka. Izpodbijana sodba ne razloguje med obema procesnima položajema, temveč enači vse izpodbijane odločbe, kot da so izdane po ZUPJS in zato za pravilnost zadnjih štirih nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z dejanskim stanjem. Upravni organ ne navede razlogov, zakaj odloča mimo drugega odstavka 268. člena ZUP, ki določa obvezno izdajo sklepa o obnovi postopka in ne ugotavlja ali je upoštevan rok za pravočasnost obnove postopka po uradni dolžnosti. Za sodbo sodišča na katero se sklicuje, tj. IV Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020, je upravni organ izvedel najkasneje dne 20. 1. 2021, obnove postopka pa ni začel v mesecu dni, temveč približno pol leta po seznanitvi z odločbo. Toženka in sodišče ne navajata razlogov za pravočasnost obnove. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-272/18 z dne 7. 4. 2022 ugotovilo, da je dopustno poseči v pravnomočno odločbo, vendar mora zakon, ki to pravico ureja, posebej določiti izredno pravno sredstvo, ki to omogoča. Če tega ne določa, mora ob uporabi določb ZUP o obnovi postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP postopati po uradni dolžnosti. ZUP določa možnost odprave, razveljavitve ali spremembe pravnomočne odločbe samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom in ne v rednem postopku, kot je to storila toženka glede odločbe z dne 3. 6. 2021. Glede ostalih odločb je postopala drugače, vendar o tem nimata razlogov ne sodba ne odločba upravnega organa, upoštevani niso zakonski roki. Z izdajo sodbe VI Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020 ni razlogov za odpravo teh odločb, saj je sodišče odločalo o pravici invalidne hčere ter ugotovilo napačno in nezakonito delo upravnega organa, ki je v nasprotju s sodbo ugotovilo, da ne potrebuje posebne nege in varstva po 79. členu ZSDP-1 in zato mati ni bila upravičena do delnega plačila za izgubljen dohodek. B. B. je izbral C. C., sicer bi izbral koga drugega. Dejansko je C. C. vršila in nudila skrb tako hčeri D. D. kot B. B. in oba sta pomoč in varstvo imela. Pomoč je bila realizirana in izvršena. Zakaj in na kakšni pravni podlagi bi z izpodbijanimi odločbami zakonito plačilo za izvršeno in realizirano delo moral vračati, ne izpodbijane odločbe ne izpodbijana sodba nimajo razlogov. Sodni postopek VI Ps 1488/2017 je tekel ob že pridobljeni in izvršeni pravici B. B. ter družinski pomočnici C. C. in takrat bi sodišče lahko upoštevalo izključujoče oziroma nezdružljive pravice, pa jih ni. Zamujenega dejanja v sodnem postopku VI Ps 1488/2017 se ne more sanirati z odvzemom dokončnih pravic za nazaj. Sklicevanje upravnega organa, da je vlagatelj upravičen do izbire ugodnejšega prejemka, nastopi le v primeru, ko ima še možnost izbire, ne pa ko mu upravni organ te izbire ne daje in mu jo z odločbo z dne 3. 6. 2021 jemlje, nato pa zahteva vračilo pridobljene pravice, ki je bila realizirana z delom in dejansko pomočjo. B. B. je do te pomoči v vsakem primeru upravičen. Neplačilo C. C. za opravljeno delo za nazaj, kot to zasledujejo izpodbijane odločbe, bi bilo mogoče uveljavljati v postopku VI Ps 1488/2017 in ne s posegom v pridobljeno in realizirano pravico B. B., kjer je bil postopek že zaključen in odločbe pravnomočne.

Prim. odločitev Sodišča EU v zadevi Exner proti Komisiji Evropske skupnosti (sodba C‑142/78), ki se sicer nanaša na vprašanje restitucijskega zahtevka neupravičenih izplačil zaposlenim v delovnih telesih EU. Gre za izplačilo družinskega dodatka, ki sta ga prejemala mož in žena, kljub temu, da prejemanje dveh dodatkov v isti družini ni bilo dovoljeno. Sodišče EU je presodilo, da gospe Exner ni potrebno vrniti neupravičeno izplačanih dodatkov, saj ni vedela, da do njih ni upravičena niti ni bilo očitno, da bi za to morala vedeti.

4

9.Pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo pet izpodbijanih odločb, ki se nanašajo na ukinitev pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, izdanih na podlagi različnega postopanja toženke in se razlikujejo. Sodišče prve stopnje je kljub temu zaključilo, da so upravne odločbe pravilne in zakonite, čeprav je v prvo navedeni odločbi CSD z dne 3. 6. 2021 (iz 1. točke obrazložitve tega sklepa) zapisano, da odločba preneha veljati, medtem ko je v ostalih štirih odločbah navedeno, da se odločbe odpravijo.

Sodba št. 48921/13 z dne 26. 4. 2018 se nanaša na vračilo neupravičeno izplačanega dodatka za brezposelnost.

10.Pri prenehanju pravic iz javnih sredstev se, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, uporabijo določbe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), o čemer se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS (VIII Ips 4/2023). ZUPJS v 43. členu določa različne pravne posledice pri spremembi okoliščin in neupravičeno priznanih pravic iz javnih sredstev. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUPJS lahko center za socialno delo v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do pravice iz javnih sredstev. V tem postopku izda odločbo, s katero razveljavi odločbo, s katero je bila osebi priznana pravica iz javnih sredstev, in ugotovi prenehanje upravičenosti ali določi drugo višino ali določi drugo obdobje prejemanja pravice iz javnih sredstev. V tretjem odstavku 43. člena ZUPJS pa so navedeni primeri v katerih je predvidena odprava odločb. To je možno v primeru, če center za socialno delo ugotovi, da je oseba podatke prikazovala lažno, ali jih je zamolčala ali je sporočila neresnične podatke že pred izdajo oziroma ob izdaji odločbe, s katero je bila osebi priznana pravica iz javnih sredstev, ali je bila odločba izdana na podlagi drugega nedovoljenega ravnanja osebe, oseba pa do pravice iz javnih sredstev ni bila upravičena, ali je bila upravičena v nižjem znesku ali za krajše obdobje. V takšnih primerih oseba ne more uveljavljati te pravice iz javnih sredstev tri mesece od dokončnosti odločbe s katero je bila odpravljena odločba o priznanju pravice. Ali v konkretnem primeru dejanski stan omogoča uporabo 43. člena ZUPJS ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe niti iz izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo tudi glede na različne posledice enega in drugega procesnega položaja (prvi in tretji odstavek 43. člena ZUPJS).

5

Podobna problematika tudi v zadevi Solomun proti Hrvaški (sodba ESČP, št. 679/11 z dne 2. 4. 2015).

11.Utemeljen je pritožbeni očitek, da je upravni organ z izpodbijanimi odločbami posegel v že realizirano pravico. Zaradi priznanja pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek za mld. hči za nazaj, s sodbo sodišča (sodba VI Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020) je bila naknadno ukinjena že priznana in realizirana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za delo družinske pomočnice drugo tožniku. Drži, da ni dopustno istočasno prejemanje dajatev iz naslova pravic iz sistema socialne varnosti, ki "pokrivajo" ista socialna tveganja. Vendar pa je v konkretnem primeru to vprašanje treba presoditi tudi z vidika restutucije v primeru, ko se je tožeča stranka utemeljeno zanesla na veljavnost pravnomočnih odločb, kar utemeljeno opozarja pritožba.

6

Prim. Lutman Karmen: Neupravičena obogatitev, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 298 - 303.

1Gre predvsem za stališče, da je toženka procesno legitimirana za uveljavljanje procesnega pobota terjatev matične družbe do tožnice in je torej pogoj vzajemnosti podan.

Zveza:

2Ta je začel veljati 14. 9. 2017.

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS - člen 43, 43/1, 43/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 355, 355/1

Pridruženi dokumenti:*

3Glej tudi članek Barbare Petrič: Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, št. 34/2011, str. 22 in nasl.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.