Jedro

Iz določb 138. in 139. člena DZ, na kateri se je sodišče oprlo, izhaja skupno varstvo in vzgoja kot prvenstvena odločitev. Zato mora sodišče vedno preizkusiti, ali so podani pogoji za to obliko varstva in vzgoje. Navedeno izhaja tudi iz določb Ustave (54. člen) in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP), ki podeljujejo obema staršema enako odgovornost za otrokovo vzgojo in razvoj. To velja kot načelo tudi v primeru, ko starši ne živijo več skupaj; v skladu s 135. členom DZ imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter za njegov razvoj tudi po razpadu zakonske zveze. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. Skupno varstvo in vzgojo lahko sodišče izreče tudi v primeru, ko o tem med staršema ni soglasja. Otrokova korist je najbolj varovana takrat, ko sta tudi po razpadu skupne življenjske skupnosti starša v odnosu do njega v enakem pravnem položaju, ob pogoju, da sta oba primerna za zaupanje v varstvo in vzgojo.

Velika prostorska oddaljenost ne more biti odločilni dejavnik, ki bi preprečeval določitev skupnega varstva in vzgoje. Zaradi fizične odsotnosti nasprotnega udeleženca je pomembno, da s sinom v času počitnic oz. prihoda v Slovenijo ta primanjkljaj nadoknadita, in da deček z njim preživi večji del počitnic/praznikov.

Določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Odločitev o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje je odvisna od številnih dejavnikov, med njimi tudi od finančnih in logističnih. Pritožbeno sodišče ne najde utemeljenega razloga, da ta oblika varstva in vzgoje dečku ne bi bila v korist. Nasprotno, v primeru skupnega starševstva se v otroku krepi zavedanje, da ohranja oba starša, da sta zanj oba enako pomembna. V starših pa se krepi občutek starševstva in z njim povezane odgovornosti za otroka.

Odločitev sodišča zasleduje otrokovo korist. Ta je, da ima z očetom v tednu tudi daljši stik, s katerim se jima omogoči krepitev medsebojne povezanosti. Zato mora predlagateljica tem okoliščinam ustrezno prilagoditi preživljanje vikendov s sinom. Seveda pa je možno, da se dogovorijo (tudi) drugače.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se delni sklep in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je 12-letnega A. A. z izpodbijanim sklepom zaupalo v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. Stalno prebivališče mu je določilo na naslovu matere, ki živi v Sloveniji. Uredilo je stike v času očetovega bivanja v Sloveniji na način, da deček vsaj 70 % poletnih počitnic preživi z očetom, vsaj 14 dni strnjeno ali v dveh daljših sklopih pa z materjo; enako tudi vsaj 70 % drugih počitnic in praznikov preživi z očetom, božič in novo leto pa izmenjaje. Ko preživlja čas z enim staršem, ima z drugim stike dvakrat tedensko po telekomunikacijskih sredstvih. Z očetom, ki biva v Avstraliji, pa imata štirikrat tedensko video stike, pri čemer vikend stik traja dve uri. Če pogovora kdo od njiju ne more opraviti, mora drugega o tem obvestiti pol ure prej. V vmesnem času poteka med njima komunikacija z izmenjavo krajših sporočil. Sodišče je pustilo odprte možnosti tudi za drugačen dogovor med staršema in otrokom.

2. Z začasno odredbo1 je sodišče (natančno) uredilo stike med očetom in sinom v času letošnjih poletnih počitnic. Pri tem je poskušalo čim bolj slediti načrtovanim aktivnostim staršev.2

3. V pritožbi zoper delni sklep predlagateljica izpodbija I. točko izreka3, zadnji odstavek ter 3. in 4. alinejo točke III/a4, ter 2. in 3. alinejo točke III/b izreka5. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter priglaša stroške postopka v korist proračuna RS.

V pritožbi zoper delni sklep izpostavlja veliko prostorsko oddaljenost nasprotnega udeleženca, ki zmanjšuje njegov dejanski vpliv na sinovo vzgojo. Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji je v nasprotju z mnenjem pristojnega CSD. Zavzema se, da bi bil otrok dodeljen njej. Odločitvi v delu, ki se nanaša na preživljanje časa med nasprotnim udeležencem in sinom v času počitnic, očita nedorečenost in možnost različne interpretacije. V točki III izreka jo moti beseda "vsaj". Zavzema se za njeno črtanje. Odločitev sodišča omogoča interpretacijo, da bi ji na koncu lahko ostalo le 14 dni počitnic s sinom. Sodišču očita, da dečka ni povprašalo, če si sploh želi biti z očetom v neprekinjenem daljšem trajanju. S tem mu je bila kršena pravica do izjave. V sklepu ni predvideno, kako ravnati v primeru, če oče do 1. 2. v koledarskem letu ne sporoči datumov svojih prihodov; niti ni določeno, do kdaj mora sporočiti datume prihodov za ostale počitnice in praznike. Predlaga dopolnitev na način, da lahko v tem primeru ona določi datume preživljanja poletnih počitnic s sinom.

Nedeljski video stik ji onemogoča podaljšane izlete s sinom, ker ni mogoče na vseh mestih zagotoviti povezave. V sklepu ni pojasnjeno, kaj predstavlja upravičeno zadržanost. Takšna ureditev onemogoča kakršno koli načrtovanje vikenda. O spremembi stikov pa bi morala biti seznanjena tudi ona. Odločitev, da si oče in sin v vmesnem času izmenjata krajše sporočilo, nudi možnost očetovega pritiska na sina. Dečku je treba pustiti, da komunicira z očetom, ko si to želi.

Predlagateljica vlaga delno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tudi) zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v skladu z njenim predlogom; nasprotnemu udeležencu pa naloži plačilo stroškov postopka v korist proračuna RS. Pritožbo utemeljuje z otrokovo stisko, če mora z očetom preživeti skupaj več kot tri tedne. Pri očetu se otrok ne počuti slišanega. Nasprotni udeleženec v otroku vzbuja občutke krivde, če ne izpolnjuje njegovih pričakovanj. Sodišču očita, da dečku ni bila dana možnost izraziti svoje mnenje. Predlaga, da bi deček z nasprotnim udeležencem preživel čas od 31. 7. 2023 do 20. 8. 2023 in ne od 26. 7. 2023 do 20. 8. 2023, kot je odločilo sodišče. 4. Nasprotni udeleženec je na pritožbi podal odgovora. V odgovorih predlaga zavrnitev pritožb in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

_O pritožbi zoper delni sklep_

6. Sodišče je v točkah 36 do 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno in prepričljivo nanizalo razloge, ki govorijo v prid odločitvi o skupnem varstvu in vzgoji. Iz določb 138. in 139. člena Družinskega zakonika (DZ), na kateri se je sodišče oprlo, izhaja skupno varstvo in vzgoja kot prvenstvena odločitev. Zato mora sodišče vedno preizkusiti, ali so podani pogoji za to obliko varstva in vzgoje. Navedeno izhaja tudi iz določb Ustave (54. člen) in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP), ki podeljujejo obema staršema enako odgovornost za otrokovo vzgojo in razvoj. To velja kot načelo tudi v primeru, ko starši ne živijo več skupaj; v skladu s 135. členom DZ imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter za njegov razvoj tudi po razpadu zakonske zveze. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. Skupno varstvo in vzgojo lahko sodišče izreče tudi v primeru, ko o tem med staršema ni soglasja. Otrokova korist je najbolj varovana takrat, ko sta tudi po razpadu skupne življenjske skupnosti starša v odnosu do njega v enakem pravnem položaju, ob pogoju, da sta oba primerna za zaupanje v varstvo in vzgojo.6

7. Velika prostorska oddaljenost7 ne more biti odločilni dejavnik, ki bi preprečeval določitev skupnega varstva in vzgoje. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijanem sklepu, da tudi urejanje formalnosti, na katere opozarja CSD, ne morejo imeti takšne teže. Sodobna (tele)komunikacijska sredstva omogočajo veliko povezljivost. Preko njih je mogoče urejati tudi različne formalnosti. Zato te ne more biti razlog, ki bi odločilno vplival na obliko varstva in vzgoje. Nasprotni udeleženec je preko telekomunikacijskih sredstev že sedaj aktivno vključen v dečkovo življenje. Poleg tega sezonsko prihaja v Slovenijo in tu preživi najmanj štiri mesece. Bistveno je, da imata oba starša ustrezne/primerljive starševske kompetence, kar ugotavlja pristojni CSD. Dečku sta oba blizu. Čeprav med staršema še obstaja konflikten odnos, pa sta sposobna dogovarjanja, kar sta izkazala tudi v preteklosti.8

8. Sodišče ni vezano na mnenje CSD. V obravnavanem primeru ga je kritično ovrednotilo, mu pritrdilo glede dejanskih zaključkov o starševskih zmožnostih in zrelosti dečka, medtem ko je pravni zaključek o obliki varstva in vzgoje sprejelo sámo. Vestno in skrbno je ocenilo izvedene dokaze ter jih povezalo v skupno dokazno oceno, ki je prepričljiva in napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP v povezavi z 42. členom ZNP-1. Kot je že opozorilo sodišče, določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Odločitev o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje je odvisna od številnih dejavnikov, med njimi tudi od finančnih in logističnih.9 Pritožbeno sodišče ne najde utemeljenega razloga, da ta oblika varstva in vzgoje dečku ne bi bila v korist. Nasprotno, v primeru skupnega starševstva se v otroku krepi zavedanje, da ohranja oba starša, da sta zanj oba enako pomembna. V starših pa se krepi občutek starševstva in z njim povezane odgovornosti za otroka. Sodišče je med nasprotnim udeležencem in dečkom določilo razmeroma obsežne stike, ki bodo lahko okrepili njun odnos, čeprav bodo del leta potekali preko telekomunikacijskih naprav. Še toliko bolj pa v delu leta, ko bo nasprotni udeleženec prišel v Slovenijo in bosta skupaj preživljala čas.

9. Neutemeljena so vsa pritožbena zavzemanja za drugačno oz. še bolj podrobno ureditev preživljanja časa med dečkom in staršema v času poletnih počitnic, ter glede sporočanja očetovega prihoda v Slovenijo. Sklep v delu, v katerem je določeno, da deček vsaj 70 % poletnih počitnic preživi z očetom, vsaj 14 dni (strnjeno ali v dveh daljših sklopih) pa z materjo, in vsaj 70 % drugih počitnic in praznikov z očetom, božič in novo leto pa izmenjaje, nikakor ni nedorečen. Zaradi fizične odsotnosti nasprotnega udeleženca je pomembno, da s sinom v času počitnic oz. prihoda v Slovenijo ta primanjkljaj nadoknadita, in da deček z njim preživi večji del počitnic/praznikov. Pritožbena sklicevanja na različne interpretacije, ki bi lahko sprožale nove spore in A. A. spravljale v stisko, niso utemeljena. Starša morata prevzeti odgovornost ter poskrbeti za varnost, stabilnost in predvidljivost v otrokovem življenju. Zato nosita tudi odgovornost za dogovarjanje o pomembnejših vprašanjih, med katera sodi pravočasno obvestilo nasprotnega udeleženca o prihodu v Slovenijo in predlagateljičino o času koriščenja dopusta.

10. Z dečkom je bil na sodišču opravljen neformalni razgovor, zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave. Sodišče ni zaznalo, da bi dečka daljše preživljanje časa z očetom spravljalo v stisko. Pritožbi ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve, zato ni utemeljenega razloga za poseg vanjo.

11. Sodišče je s pogostimi video stiki – ti potekajo vsak ponedeljek, sredo in petek ob 20. uri ter trajajo v skladu z dogovorom, v nedeljo pa ob 9. uri in trajajo praviloma dve uri – poskrbelo za gradnjo povezanosti med nasprotnim udeležencem in sinom. V vmesnih dneh pa si izmenjata krajša (lahko pisna) sporočila. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema to odločitev in ne pritrjuje pritožbi, ki se zavzema, da vsaj en vikend na mesec stika v trajanju dveh ur ne bi bilo, kar bi predlagateljici omogočilo planiranje vikendov s sinom. Odločitev sodišča zasleduje otrokovo korist. Ta je, da ima z očetom v tednu tudi daljši stik, s katerim se jima omogoči krepitev medsebojne povezanosti. Zato mora predlagateljica tem okoliščinam ustrezno prilagoditi preživljanje vikendov s sinom. Seveda pa je možno, da se dogovorijo (tudi) drugače. Na to je sodišče opozorilo v 49. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Deček je že dovolj zrel, da se z očetom dogovarja glede spremembe video stikov; v te dogovore pa se lahko vključi tudi predlagateljica. Vendar to ne narekuje posega v sprejeto odločitev sodišča. Krajša sporočila, ki si jih z očetom izmenjata v dneh, ko ni video stika, za dečka ne bi smela predstavljati posebne obremenitve. To lahko poteka na način, da deček očetu odgovori na prejeto sporočilo, ga pozdravi. Tudi to naj bi prispevalo h krepitvi njune povezanosti, zato je pritožba (tudi) v tem delu neutemeljena.

_**O pritožbi zoper začasno odredbo**_

12. Sodišče je z začasno odredbo uredilo preživljanje časa med očetom in dečkom v času očetovega bivanja v Sloveniji od konca maja 2023 do konca avgusta 2023. Predlagateljica v pritožbi pojasnjuje, da sin več kot tri tedne skupaj z očetom ne more preživeti. Zavzema se, da bi namesto od 26. 7. 2023 do 20. 8. 2023 čas z očetom preživljal od 31. 7. 2023 do 20. 8. 2023. Sporno obdobje je sicer že poteklo. Kljub temu pa pritožbeno sodišče odločitvi v celoti pritrjuje. Sodišče je z dečkom opravilo neformalni razgovor in ni zaznalo, da bi ga daljše preživljanje časa z očetom spravilo v stisko. O lanskih poletnih počitnicah je pripovedoval sproščeno; rekel je, da so mu bile všeč. Zato skrajšanje njunega preživljanja skupnega časa za štiri dni tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi bila na mestu.

13. Glede na zgoraj pojasnjeno se vsi pritožbeni očitki izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu dopolnilnega sklepa in sklepa o izdaji začasne odredbe ni našlo relevantnih napak, je odločitev v izpodbijanih delih potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Predlog sta vložila oba starša. 2 Upoštevalo je materine vnaprej predvidene dopustniške dni. 3 Odločitev o skupnem starševstvu. 4 Da deček vsaj 70 % poletnih počitnic preživi z očetom, vsaj 14 dni (strnjeno ali v dveh daljših sklopih) pa z materjo; vsaj 70 % drugih počitnic in praznikov z očetom, izmenjaje pa božič in novo leto; da je oče dolžan materi sporočiti čas poletnega prihoda v Slovenijo do 1. 2. koledarskega leta, ona pa njemu čas predvidenega dopusta, ki naj bo čim več izven očetovega planiranega prihoda, do 1. 3. koledarskega leta. 5 Da ima deček z očetom video stike vsak ponedeljek, sredo in petek ob 20. uri v trajanju po dogovoru in v nedeljo (v primeru dečkove ali očetove zadržanosti pa v soboto) ob 9. uri, ki naj traja praviloma 2 uri, vse po slovenskem časovnem pasu, preko otrokovega telefona; o zadržanosti se morata oče in otrok obvestiti vsaj pol ure pred predvidenim stikom, sicer pa po dogovoru; da si vmesne dni z očetom izmenjata krajše sporočilo (lahko pisno). 6 Primerjaj VSL sklep III Cp 262/2023. 7 Nasprotni udeleženec del leta živi v Avstraliji. 8 Primerjaj 33. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 9 Primerjaj VSRS sklep II Ips 8/2023.