Jedro

Pogoje za dodelitev denarne pomoči kot edinega vira preživljanja določa zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92) v 21. členu kumulativno, kar pomeni, da do te oblike socialnovarstvenih dajatev ni upravičena oseba, ki teh pogojev ne izpolnjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Centra za socialno delo z dne 7.7.1993, s katero je bil tožničin zahtevek za dodelitev socialnovarstvene dajatve zavrnjen. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev denarne pomoči kot edinega vira preživljanja, ki so določeni v 21. členu zakona o socialnem varstvu. Tožnica ima moža, ki jo je dolžan preživljati in ima redne dohodke, 21. člen navedenega zakona pa med drugim določa, da je do denarne pomoči kot edinega vira preživljanja upravičena oseba, ki nima nikogar, ki bi jo bil dolžan in sposoben preživljati. Ne glede na to, da je tožnica zaprosila za denarno pomoč kot edini vir preživljanja, je upravni organ prve stopnje ugotavljal tudi upravičenost do denarnega dodatka, tožena stranka pa preverila pravilnost izračuna mesečnih dohodkov na družinskega člana tožničine družine. Ugotovila je, da znašajo povprečni mesečni dohodki družine za mesec marec, april in maj 1993 36.727,61 SIT, ter da za 2.227,61 SIT presegajo znesek, ki je v primeru, kot je tožničin, določen kot pogoj za dodelitev denarnega dodatka. Ta znesek je 34.500 SIT, kar je 138 % zajamčene plače, ki je v času vložitve tožničinega zahtevka znašala 25.000 SIT. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev niti za to obliko socialnovarstvenih dajatev, je morala tožena stranka njeno pritožbo zavrniti.

Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe zakona. Navaja, da so znašali družinski dohodki mesečno skupaj le 30.663,65 SIT, kar predstavlja 26.976,65 SIT moževe pokojnine in 3.687,00 SIT preživnine za tožničino hčerko. Tožnica je zdravstveno prizadeta v tolikšni meri, da ji je onemogočeno vsako pridobitno delo. Tožnica zato meni, da ji pripada stalna denarna pomoč, saj je njena družina brez premoženja, moževa pokojnina pa ne zadošča za tri družinske člane. Ker je družina na meji preživetja, tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/92) se upravičencem do socialnovarstvenih dajatev zagotavljajo sredstva za preživetje bodisi v obliki denarne pomoči kot edinega vira preživljanja bodisi v obliki denarnega dodatka (20. člen ZSV). Pogoje za dodelitev denarne pomoči kot edinega vira preživljanja določa zakon v 21. členu kumulativno, kar pomeni, da do te oblike socialnovarstvenih dajatev ni upravičena oseba, ki teh pogojev ne izpolnjuje. Med temi pogoji je določen tudi pogoj, da oseba, ki uveljavlja zahtevek za denarno pomoč kot edini vir preživljanja, nima nikogar, ki bi jo bil dolžan in sposoben preživljati. Glede na to, da zakon šteje kot minimalni znesek, potreben za preživetje odrasle osebe, 52 % zajamčene plače (4. točka I. odstavka 26. člena ZSV) in da je le-ta ob vložitvi tožničinega zahtevka znašala 25.000 SIT (uredba o določitvi zajamčenega osebnega dohodka, Uradni list RS, št. 12/93), sodišče meni, da je pravilna ugotovitev izpodbijane odločbe, da tožnica navedenega pogoja ne izpolnjuje, ker ima moža, torej osebo, ki je tožnico dolžna preživljati, s povprečnimi mesečnimi dohodki 33.040,61 SIT. Po zgoraj navedenem je ob tem, da iz spisov ne izhaja, da ima tožničin mož preživninske obveznosti še do kakšne tretje osebe in da tožnica tega tudi v tožbi ne zatrjuje, po presoji sodišča šteti, da je tožničin mož tožnico sposoben preživljati. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega predpisa torej ni utemeljen.

Prav tako po mnenju sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnica uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo tožene stranke o višini povprečnega dohodka tožničine družine v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo zahtevka, to je obdobju, ki je pravno pomembno za odločitev (1. odstavek 28. člena ZSV) o tožničini upravičenosti do druge v zakonu predvidene oblike socialnovarstvene dajatve, denarnega dodatka. Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da je tožena stranka upoštevala dohodke tožničine družine skladno z določbo 27. člena ZSV. Tožnici je treba pojasniti, da po tej določbi kot možev dohodek ni štet samo znesek pokojnine, ki je bil tožniku dejansko izplačan, temveč tudi znesek, ki je bil izplačan od moževe pokojnine na podlagi administrativne prepovedi, pa tudi drugi zneski iz naslova pokojninsko-invalidskega zavarovanja, razen dodatka za pomoč in postrežbo (1. alinea 27. člena ZSV), ki pa ga tožena stranka, kot je jasno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v dohodku družine ni upoštevala. Po navedenem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.