Jedro

Institut razrešitve upravitelja ni namenjen razrešitvi zaradi vsakršnih kršitev, temveč le za najtežje kršitve. V drugih primerih se uporabijo prekrškovne in disciplinske sankcije.

V postopku razrešitve upravitelja je treba upoštevati tudi namen tega instituta – zagotovitev nemotenega poteka postopka in uresničitev interesov upnikov. Glede na navedeno ni dovolj, da sodišče zgolj ugotovi, da je upravitelj kršil določeno določbo zakona, temveč mora razložiti, ali in kako je ravnanje upravitelja (oziroma njegove opustitve) vplivalo na hitrost postopka (lahko tudi s preobremenjevanjem sodišča s pomanjkljivimi in napačnimi vlogami oziroma z neupoštevanjem navodil sodišča) in s tem na hitro in pravilno uresničitev pravic upnikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) D. B. razrešilo funkcije upravitelja v postopku, 2.) za novega upravitelja je imenovalo T. K. in 3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki novi upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je razrešeni upravitelj pravočasno pritožil. Navaja, da vsakršna kršitev obveznosti upravitelja še ni razlog za njegovo razrešitev, upoštevati je treba tudi namen tega instituta, ki pa ni v kaznovanju upravitelja, za kar so določene druge sankcije. Namen razrešitve je doseči nemoten potek stečajnega postopka in uresničitev interesov upnikov za plačilo njihovih terjatev (tudi Cst 23/2012, Cst 315/2013, Cst 424/2013, ki je bil izdan v tem postopku). Izpodbijani sklep ne vsebuje pravno odločilnih dejstev za razrešitev upravitelja, ni presojena tudi resnost kršitve, prav tako pa sodišče ni presojalo navedb o neenakem obravnavanju upnikov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb upravitelja, da je pomotoma predložil napačno cenitev kamnoloma in da je napako odpravil, in to pred izdajo izpodbijanega sklepa. Upnikov tudi ni zavajal, saj se je na to cenitev ves čas skliceval. Pomotoma je predložil cenitev za drug kamnolom, izdelano istega dne, v tem postopku pa je bilo tudi opravljenih veliko cenitev različnega premoženja. Razrešitev je nesorazmeren poseg glede na pomoto, za upravitelja pa tudi predstavlja pomembne pravne posledice, tudi zahtevek za vračilo izplačanih nagrad. S tem posega tudi v ustavno pravico do zasebne lastnine, zato bi moralo sodišče prve stopnje za tak poseg navesti tehtne in konkretne razloge, kar velja tudi za razloge, zaradi katerih upravitelju ne bi verjelo. S pozivom z dne 25.8.2015 sodišče prve stopnje ni pravilno obvestilo upravitelja o začetku postopka za presojo utemeljenosti razlogov za razrešitev. Določilo mu je prekratek rok za odgovor in ga ni opozorilo, da po poteku roka ne bo več mogel navajati novih dejstev. S pozivom upravitelj ni bil obveščen, da je sodišče prve stopnje začelo obravnavati predlog za razrešitev. Pri tem je isti upnik že zahteval upraviteljevo razrešitev, ker se ni strinjal z njim v zvezi z razdelitvijo posebne stečajne mase. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Upravitelj pa z nepredložitvijo dopolnitve cenilnega poročila tudi ni vplival na hitrost postopka. V vlogah PD 1166, 1170 in 1174 res ni predložil zahtevane cenitve, kar pa je mogoče pripisati očitni napaki pri pripenjanju priponke. Sodišča pa ni zavajal. Nobenega interesa tudi nima v zvezi s sporom med upnikoma V. K. in A. d.o.o., celo prizadeval si je za čim prejšnjo rešitev tega spora. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov o tem, ali se je postopek zaradi napak upravitelja kakorkoli zavlekel. Pri tem pa na potek postopka to dejanje nima pomembnega vpliva, saj je višje sodišče zaradi napak kar trikrat razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o delitvi posebne razdelitvene mase, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo navodil višjega sodišča, zaradi česar je višje sodišče v postopku tudi določilo novega sodnika. Postopek je zavlekel tudi postopek mediacije med sprtima upnikoma in imenovanje novega cenilca po sodišču, ki svojega dela še ni dokončal. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Upravitelj se med drugim razreši, če krši svoje obveznosti v postopku, v katerem je bil imenovan (1. točka 118. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo na zahtevo upnika (1. odstavek 119. člena ZFPPIPP). Sodišče mora upnikovo zahtevo za razrešitev upravitelja vročiti upravitelju, ki se lahko o njej izreče v 15 dneh po prejemu (2. odstavek 119. člena ZFPPIPP). Upnikova zahteva je bila pritožniku vročena, kar priznava tudi sam. Kakšna posebna oblika poziva sodišča v zakonu ni predpisana, pomembno je le, da mu je zahteva za razrešitev vročena, zato da se o njej lahko izjavi. Ker mu je bila vročena, čeprav z napačnim poukom, da je rok za izjavo le 8 dni, pritožnik ne more uveljavljati kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP, saj mu pravica do izjave ni bila kršena. Pri tem pa pritožnik ne uveljavlja, da bi zaradi prekratkega roka ne mogel odgovoriti na zahtevo upnika za razrešitev upravitelja. Iz spisa pa je razvidno, da je bil izpodbijani sklep o razrešitvi upravitelja izdan šele dva meseca po dopisu z dne 25.8.2015, tako da bi upravitelj, v kolikor bi imel še kaj dodati k svoji izjavi, to lahko tudi storil in pri tem uveljavljal, da bi moral biti postavljeni rok za izjavo daljši. Nenazadnje celo sam izjavlja, da je še kasneje navajal, da je nepredložitev dopolnitve cenitve pripisati le njegovi pomoti pri pripenjanju priponke. Iz spisa tudi izhaja, da se je pritožnik izjavil o upnikovi zahtevi za razrešitev, zato tudi iz tega razloga ni bila kršena njegova pravica do izjave v postopku.

5. Obveznosti upravitelja določa 98. člen ZFPPIPP. Upravitelj mora svoje naloge in pristojnosti opravljati v skladu z ZFPPIPP in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, z drugimi zakoni, ki se uporabljajo za insolventnega dolžnika, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi, ter v skladu s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe (1. odstavek 98. člena ZFPPIPP). Upravitelj mora pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati vestno in pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti (2. odstavek 98. člena ZFPPIPP).

6. Sodna praksa se je že izrekla, da institut razrešitve upravitelja ni namenjen razrešitvi zaradi vsakršnih kršitev, temveč le za najtežje kršitve, sicer pa se uporabijo prekrškovne in disciplinske sankcije. V zvezi s tem primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 330/2011 z dne 10.1.2012, izdan in objavljen na portalu AJPES v zadevi ST 1036/2008, Cst 23/2012, Cst 315/2013 in sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 150/2009 z dne 17.9.2009, izdan in objavljen na portalu AJPES v zadevi ST 1275/2008, enako pa je navedeno tudi v sklepu Cst 424/2013, ki ga je višje sodišče izdalo v tem postopku. V postopku razrešitve upravitelja je treba upoštevati tudi namen tega instituta – zagotovitev nemotenega poteka postopka in uresničitev interesov upnikov. Glede na navedeno pa ni dovolj, da sodišče zgolj ugotovi, da je upravitelj kršil določeno določbo zakona, temveč mora razložiti, ali in kako je ravnanje upravitelja (oziroma njegove opustitve) vplivalo na hitrost postopka (lahko tudi s preobremenjevanjem sodišča s pomanjkljivimi in napačnimi vlogami oziroma z neupoštevanjem navodil sodišča) in s tem na hitro in pravilno uresničitev pravic upnikov.

7. V izpodbijanem sklepu o vsem navedenem niso navedeni potrebni razlogi, temveč je zgolj navedena kršitev (neizpolnjevanje navodila sodišča prve stopnje o predložitvi dopolnitve cenitve). To pa pomeni, da je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZPP, zaradi katere se izpodbijanega sklepa sploh ne da preizkusiti. Višje sodišče pa ocenjuje, da samo ne more odpraviti navedene kršitve. S tem bi namreč strankam postopka razrešitve upravitelja odvzelo možnost pritožbe, saj bi težo kršitve samo prvič preizkušalo (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pri tem naj sodišče prve stopnje presodi tudi navedbe pritožnika, da je do predložitve napačne cenitve prišlo le po pomoti, in to tudi z vidika zahtevane profesionalne skrbnosti upravitelja.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.