Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da jo je toženka kot njena direktorica oškodovala, ko je sklenila pogodbo s svojim možem: ni dokazala, da bi bilo oglaševanje mogoče izvesti ceneje, to, da je bila storitev dejansko opravljena in oglaševanje v skladu s pogodbo zagotovljeno, pa niti ni bilo sporno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 12.285,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2013 dalje. Tožeči stranki je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da s sodbo naložena obveznost ne more predstavljati škode. Škodo namreč predstavlja znesek 12.285,91 EUR, ki ga je sama morala plačati na podlagi pravnomočne sodbe, ta pa je bila posledica protipravno sklenjene najemne pogodbe za reklamne panoje leta 2006. Nasprotuje tudi zaključku, da ni izkazala nedopustnega ravnanja toženke. S sklenitvijo posla o najemu reklamnih panojev s svojim možem A. A. je toženka kršila določila pogodbe o delu, kot tudi določilo o prepovedi konkurenčne klavzule. 13. člen pogodbe o delu je namreč določal, da toženka ne sme brez soglasja ustanovitelja v prostorih družbe opravljati poslov za svoj ali tuj račun, kot tudi ne sme znanj, informacij ali poslovnih kontaktov izkoristiti za svojo ali tujo korist. S sklenitvijo sporne pogodbe je toženka delovno mesto direktorice izkoristila posredno za svojo korist. Poudarja tudi, da za ugotovitev protipravnosti zadostuje ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji. Ravnanje toženke, ki je najemno pogodbo s svojim možem sklenila tik pred koncem mandata in dober mesec pred iztekom veljavne pogodbe, je v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in predstavlja protipravno ravnanje. Ker se sodišče ni opredelilo do očitka, da je sklenitev najemne pogodbe pomenila kršitev pogodbe o zaposlitvi, je storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka terja plačilo odškodnine, ki naj bi ji nastala zaradi protipravne sklenitve pogodbe o najemu reklamnih panojev, ki jo je toženka kot direktorica 27. 10. 2006 sklenila s svojim možem A. A. Tožeča stranka je kot škodo vtoževala znesek, ki ga je A. A. morala plačati v izvršilnem postopku na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kamniku I P 123/2009 s 5. 5. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3531/2010 s 26. 1. 2011, v skupni višini 12.285,91 EUR. Navajala je, da toženka za leto 2007 ni pripravila oglaševalskega plana in razen v obravnavanem primeru tovrstnega oglaševanja v letu 2007 ni izvajala. Odločitev toženke za oglaševanje naj bi bila individualna, postopek pa izveden na neustrezen način in brez pridobitve alternativnih ponudb. Oglaševanje bi bilo mogoče izvesti ceneje. Trdila je tudi, da oglaševanje na območju T. ni bilo potrebno in da sama od oglaševanja ni imela nikakršne koristi. Menila je, da bi toženka za sklenitev pogodbe potrebovala soglasje novega direktorja. Vse navedeno naj bi omogočalo sklep, da je toženka pri sklenitvi sporne najemne pogodbe ravnala v nasprotju s koristmi tožnice in v izključno lastnem interesu.

6. Novela ZGD-1 je v 38.a členu dodatno uredila dolžnost pridobivanja soglasja, obveščanja in usodo poslov, pri katerih bi bili v nasprotju interesi direktorja in družbe, ki jo zastopa. Navedenega določila v obravnavanem sporu ni mogoče uporabiti, saj je novela pričela veljati šele 18. 5. 2011, sporna pogodba pa je bila sklenjena 27. 10. 2006. Vendar to ne izključuje morebitne odškodninske odgovornosti direktorja kot zastopnika v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ. Ob ugotovitvi kolizije interesov lahko zastopani uveljavlja odškodnino, če je podano nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja.

7. Pritožnica utemeljeno graja pravno stališče sodišča prve stopnje, da plačilo na podlagi pravnomočne sodbe ne more predstavljati škode, a ob tem zastopa zmotno stališče, da je že zaradi dejstva, da je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe določen znesek plačala, mogoče sklepati o obstoju škode. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo zgolj zato, ker bi plačilo sledilo pravnomočni sodbi, temveč je skrbno presodilo tudi vse preostale tožničine navedbe, s katerimi je utemeljevala nastanek škode. V obravnavani zadevi bi bilo za ugoditev tožbenemu zahtevku treba ugotoviti, da oglaševanje ni bilo potrebno ali da bi ga bilo mogoče izvesti po nižji ceni. Teh svojih navedb tožeča stranka v postopku ni dokazala.

8. Pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev, da je bilo oglaševanje na reklamnih panojih del promocije od leta 2005 dalje, da so se odločitve sprejemale na kolegijih po posvetovanju z drugimi vodilnimi delavci tožeče stranke, da je šlo za posel rednega poslovanja, za katerega je toženka imela vsa pooblastila, da se je oglaševanje izvajalo na različnih lokacijah in da je bilo v času sklenitve pogodbe ocenjeno kot potrebno. Nadalje tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo oglaševanje mogoče izvesti ceneje, med strankama pa tudi ni bilo sporno, da je bila storitev dejansko opravljena in oglaševanje v skladu s pogodbo zagotovljeno. S plačilom na podlagi sporne pogodbe tako tožnici ni mogla nastati škoda, če je bilo oglaševanje potrebno, cena primerna in storitev tudi dejansko opravljena.

9. Predpostavke, ki jih mora pri odškodninski terjatvi kumulativno dokazati tožeča stranka, so nedopustno ravnanje, škoda in vzročna zveza med njima, medtem ko se krivda domneva (prvi odstavek 131. člena OZ). Ker je bil tožbeni zahtevek že zaradi neizkazane postavke škode neutemeljen, sodišču obstoja preostalih predpostavk – nedopustnega ravnanja in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode, ni bilo potrebno presojati. Posledično ni podana zatrjevana procesna kršitev zaradi izostanka ugotovitve, ali je tožnica s sklenitvijo najemne pogodbe kršila pogodbo o zaposlitvi, saj se sodišču prve stopnje do očitka, ki na odločitev ne bi mogel vplivati, ni bilo potrebno opredeljevati.

10. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, odgovor toženke, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).