Jedro

Tožena stranka je s svojo odločbo odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z določenim dnem. Z navedeno odločbo, ki je postala pravnomočna, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila plače tožniku zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od določenega dne dalje. Nastopila je situacija, določena v tretjem odstavku 190. člena OZ, ko je prišlo do odpada pravne podlage in je tožnik nekaj prejel, za kar ni več obstajala pravna podlaga. Zato tožena stranka od tožnika utemeljeno terja vrnitev izplačanega nadomestila za delo v skrajšanem delovnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 30. 1. 2012 in da se ugotovi, da tožnik tožencu iz naslova izplačanega nadomestila za delo v skrajšanem delovnem času ne dolguje ničesar.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju prezrlo dejstvo, da je tožnik ves čas prejemal denarne zneske s strani toženke na podlagi veljavnega pravnega temelja. Šele, ko je toženka spremenila svojo odločbo, bi tožnik, v kolikor bi še nadalje prejemal izplačila, prejemal le-te brez pravnega temelja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Na podlagi navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 1. 2012, na podlagi katere je toženka ugotovila, da je nastalo preplačilo iz naslova izplačanega nadomestila za delo v skrajšanem delovnem času v obdobju 6. 12. 2008 do 31. 3. 2010 v znesku 4.871,36 EUR, kar je dolžan tožnik vrniti toženki v roku 24 mesecev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije v prilogi spisa ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožniku je bila z odločbo toženca z dne 23. 5. 2000 priznana pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Z odločbo toženca z dne 29. 11. 2005 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami ter s polovico polnega delovnega časa od 1. 11. 2005 dalje. Z odločbo z dne 14. 11. 2006 je bila tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 85.776,43 SIT na mesec od 1. 6. 2006 dalje. Z odločbo z dne 19. 1. 2011 je bilo odločeno, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z dnem 4. 5. 2006. Navedena odločba je postala pravnomočna, saj se tožnik zoper njo ni pritožil. Toženec je nato z odločbo z dne 26. 11. 2011 ugotovil, da je bila tožniku dajatev - nadomestilo zaradi skrajšanega delovnega časa v obdobju od 5. 5. 2006 do 31. 3. 2010 preveč izplačana in da je preplačilo nastalo v znesku 13.712,75 EUR. Po pritožbi tožnika je toženec z dokončno odločbo, ki se izpodbija v tem socialnem sporu, 30. 1. 2012 prvostopno odločbo z dne 26. 11. 2011 odpravil in odločil, da znaša preplačilo le še 4.871,36 EUR, saj je upošteval ugovor zastaranja.

Na podlagi navedenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Pravna podlaga za odločitev o preplačilu je podana v določbah 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v prvem odstavku določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, ta znesek vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. V danem primeru gre za neupravičeno pridobitev, kakor je določena v 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), kjer je določeno splošno pravilo neupravičene pridobitve, ki pravi, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Takšna obveznost po tretjem odstavku istega člena OZ nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla.

Pri tožniku gre, kakor pravilno navaja sodišče prve stopnje, ravno za situacijo iz tretjega odstavka 190. člena OZ, saj je pri njemu z odločbo toženke z dne 19. 1. 2011 odpadla pravna podlaga, ki je nastala na podlagi odločbe z dne 23. 5. 2000 in je bil tako tožnik neupravičeno obogaten.

Upoštevajoč navedeno ni mogoče slediti pritožbenim razlogom, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da je tožnik ves čas prejemal denarne zneske s strani toženke na podlagi veljavnega pravnega temelja. To sicer velja, vendar le deloma, saj je tožena stranka s svojo odločbo z dne 19. 1. 2011 odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z dnem 4. 5. 2006. Z navedeno odločbo, ki je postala pravnomočna, je tožniku odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 4. 5. 2006 dalje in je tako nastopila situacija, kakor je določena v tretjem odstavku 190. člena OZ, ko je prišlo do odpada pravne podlage in je tožnik nekaj prejel, za kar ni več obstajala pravna podlaga.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.