Jedro

Opredelitev osnovne plače zastopnikov je lahko odvisna od ustvarjenih provizij oziroma obračunana glede na dosežen procent realizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku iz naslova premalo izplačane plače (osnovne plače oziroma provizije) plača 5,138.318,40 tolarjev bruto v prisojenih mesečnih zneskih, od teh zneskov obračuna in odvede davke in prispevke, neto razlike pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/1 izreka sodbe), da tožniku iz naslova premalo izplačane stimulacije izplača bruto znesek 55.935 tolarjev v posameznih mesečnih zneskih, od teh zneskov obračuna in plača davke in prispevke, neto razlike pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka sodbe), da tožniku iz naslova premalo izplačanih plač na račun destimulacije plača 442.621,57 tolarjev neto, obračuna davke in prispevke, od mesečnih zneskov posameznih razlik pa plača zakonske zamudne obresti (I/3 izreka sodbe) ter tožniku plača zakonske zamudne obresti od regresa za letni dopust (I/4 izreka sodbe). Sodišče je zavrnilo zahtevke tožnika za plačilo iz naslova nadur v bruto znesku 2,611.282 tolarjev z davki in prispevki ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/1 izreka sodbe), iz naslova nadomestila za čas bolniškega staleža v bruto znesku 133.936 tolarjev z davki in prispevki ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/2 izreka sodbe), za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust v višini 219.836 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/3 izreka sodbe), iz naslova potnih stroškov v službene namene v višini 1,208.232 tolarjev neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti (II/4 izreka sodbe), iz naslova prevoza na delo in z dela v višini 185.740 tolarjev neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (II/5 izreka sodbe) in iz naslova uspešnosti poslovanja v višini 200.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (II/6 izreka sodbe). Odločilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (III. izreka sodbe).

V zvezi z odločitvijo o priznanju plače je sodišče ugotovilo, da je bila tožnikova plača nižja od osnovne plače in s tem izhodiščne plače. Pri tem je presodilo, da je nezakonita tudi določba 4. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika. Sklicevalo se je na določbo 45. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (KPZS, Ur. l. RS, št. 60/98 in nadalj.), v kateri je določena plača na podlagi delovne uspešnosti, ki se izplačuje na osnovi provizije, in kar pomeni, da tožniku poleg osnovne plače pripada tudi provizija. Nezakonita je tudi določba Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov, po kateri je nagrada zastopnikov odvisna od realizirane mesečne produkcije in se jim provizija izplačuje v obliki osebnega dohodka v naprej, saj delavec, ki opravlja delo po pogodbi o zaposlitvi, ne more prejemati provizije namesto plače. Provizija predstavlja le del plače na podlagi delovne uspešnosti in ne more nadomestiti osnovne plače. Je zgolj dodatni zaslužek delavca na račun njegove uspešnosti. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo nadur je sodišče ugotovilo, da se zastopnikom nadure ne plačujejo in da tožniku tudi nikoli niso bile odobrene, zavarovalni zastopniki pa sicer niso imeli določenega delovnega časa. Pri odločitvi o povrnitvi potnih stroškov se je sodišče sklicevalo na 59. člen KP tožene stranke, po katerem se ti stroški izplačujejo na podlagi pisnega naloga organizatorja mentorja zastopniške mreže na PE, ki vodi zastopnika in organizatorja na centrali, zastopnikom pa se lahko izplačajo le stroški pri sklepanju zavarovanj, ob pogoju polne izpolnitve mesečnih obveznosti. S tem je tožena stranka lahko omejila obračunavanje nekoristnih in nepotrebnih službenih poti; sicer bi zastopniki lahko neovirano ustvarjali stroške, za katere ne bi imeli opravičila. Dejavnosti obiskovanja strank na terenu ni mogoče šteti za službeno potovanje, saj je v 2. členu pogodbe o zaposlitvi tožnika določeno, da delo opravlja na terenu in na sedežu poslovne enote. Do tega sodnega spora tudi evidenca službenih poti ni bila nikdar predstavljena toženi stranki in nima potrditve s strani delodajalca, sicer pa zavarovalni zastopniki po lastni presoji izbirajo način doseganja svojih planskih obveznosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1 in I/2 spremenilo tako, da je v tem delu zahtevke tožnika zavrnilo, razveljavilo pa sodbo sodišča prve stopnje v točkah I/3 in III (glede odločitve o zahtevku za plačilo iz naslova destimulacije v višini 1.847,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo ter s posebnim sklepom odločilo tudi, da ne dopusti revizije glede odločitve o zahtevku za plačilo stimulacije, zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust, nadomestila za čas odsotnosti z dela, odškodnine za neizkoriščen letni dopust, stroškov prevoza na delo in z dela ter dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja.

V zvezi z odločitvijo o plači ( I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) je izhajalo iz določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), KPZS in KP tožene stranke. Ta v 49. členu ločeno ureja osnovno plačo zavarovalnega zastopnika in njegove planske obveznosti ter predvidevata tudi znižanje osnovne plače, če zavarovalni zastopnik ne doseže mesečnega osnovnega plana produkcije, in sicer po kriterijih iz Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov. Tako mora zavarovalni zastopnik za osnovno plačo dosegati pričakovane delovne rezultate, zaradi česar stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v nobenem primeru ni mogel prejemati plače, ki je nižja od osnovne (in izhodiščne plače), ni pravilno. Sklicevalo se je tudi na tožnikovo pogodbo o zaposlitvi in osnovni plan produkcije ter dosledno izvajanje aktivnosti dela zavarovalnih zastopnikov, ki je priloga tožnikovih pogodb. V spornem obdobju je tožnik prejemal osnovno plačo, ki je bila znižana ali zvišana glede na doseženo provizijo, pri čemer je vsak mesec prejel najmanj 80 % osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila višja od izhodiščne plače za ustrezni tarifni razred v prilogi KPZS oziroma SKPgd. Poleg že izplačane plače ne more biti upravičen do izplačila celotne osnovne plače. Glede zavrnitve zahtevka tožnika za plačilo nadur se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s stroški v službene namene pa se je sklicevalo tudi na Pravilnik o službenih potovanjih, po katerem se za takšna potovanja izdajo potni nalogi. Le na podlagi seznama o opravljenih obiskih na terenu ni mogoče šteti, da je tožnik dokazal svojo upravičenost do povračila teh stroškov. Na drugi strani tudi ni šlo za tipične stroške na službeni poti v smislu 3. točke 52. člena SKPgd, saj je tožnik redno opravljal delo na terenu. Ni mogoče sprejeti razlage tožnika, da naj bi iz določbe drugega odstavka 2. člena njegove pogodbe o zaposlitvi izhajal trajni nalog za službene poti. S tem v zvezi je zavrnilo navedbe tožnika, naj bi evidence kilometrov sproti oddajal toženi stranki, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov zahtevek iz naslova izplačane plače, iz naslova nadur in povrnitev potnih stroškov, je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahteval 100 % osnovno plačo, ker mu je tožena stranka namesto takšne plače izplačevala provizijo (na podlagi Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov), s tem pa se ne strinja. Sodišče namreč enači delovne rezultate in delovno uspešnost, kar ni pravilno. V pogodbi o zaposlitvi je imel določen plan aktivnosti, kar predstavlja njegov delovni rezultat, istočasno pa se je od njega zahtevala sklenitev najmanj štirih zavarovalnih pogodb z določeno premijo, kar predstavlja njegovo delovno uspešnost. Dela zavarovalnega zastopnika, če se izvaja v okviru delovnega razmerja, ni mogoče obravnavati kot obligacije uspeha, temveč obligacijo prizadevanja. Končni rezultat namreč ni odvisen samo od truda zavarovalnega zastopnika. Njegova osnovna plača v nobenem primeru ne more biti odvisna od števila sklenjenih zavarovanj, na katere nima vpliva. Zmotna je zato presoja sodišča, da je osnovna plača tožnika odvisna od doseženih premij oziroma števila sklenjenih zavarovanj. Sodišče je tudi spregledalo hierarhijo pravnih aktov. Določbi 43. člena SKPgd in 43. člena KPZS je mogoče razumeti samo tako, da se pravice do osnovne plače ter dodatkov za posebne obremenitve, za delovno dobo, za uspešnost in uspešnost poslovanja seštevajo oziroma se del plače na podlagi uspešnosti prišteva k osnovni plači, ne pa da se ta izplačuje namesto osnovne plače. Po sedmem odstavku 43. člena KPZS je plača za določen tarifni razred najnižja osnovna plača, ki jo delavec prejme ob polnem delovnem času, za naprej določene rezultate ter normalne delovne pogoje, pri čemer panožna kolektivna pogodba ne predvideva znižanja plače pod izhodiščno plačo. V kolikor pride do tega primera, to predstavlja kršitev pravic delavca. Po navedenih določbah del plače na podlagi delovne uspešnosti pripada delavcu poleg osnovne plače, ne pa da se zavarovalnim zastopnikom izplačuje provizija namesto osnovne plače. To v praksi pomeni, da tožena stranka tožniku osnovne plače sploh ni izplačevala. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo nadur. V skladu s planom aktivnosti je moral dnevno opraviti več opravil, iz njegove evidence pa izhaja, da je to tudi storil. Tožena stranka nobenega od poročil o njegovem delu ni prerekala. Za svoje delavce je morala voditi ustrezno delovno evidenco, posebno še, ker je zaposlenim predpisala redne delovne obveznosti. Ker tega ni počela in je to storil tožnik sam, je njegov zahtevek iz naslova nadur utemeljen. Število nadur je tudi v zadostni meri dokazal. V zvezi s stroški za uporabo osebnega vozila v službene namene navaja, da se stališče sodišč bliža klasični zastopniški pogodbi. Obiskovanje strank na domu je bila delovna obveznost vsakega zavarovalnega zastopnika in ne le tožnika, ki je moral obiskati najmanj tri stranke na terenu. Zato bi mu morala tožena stranka zagotoviti ustrezno prevozno sredstvo ali povrnitev stroškov za uporabo vozila. Po 52. členu SKPgd so do povračila stroškov na službenem potovanju upravičeni delavci, ki so napoteni na takšno potovanje, tožnik in ostali zavarovalni zastopniki pa so imeli trajno napotilo za opravljanje takšnih potovanj. Določba 3. točke tretjega odstavka 59. člena KP tožene stranke, po kateri se zavarovalnemu zastopniku lahko izplačajo tudi potni stroški, ki so nastali pri sklepanju zavarovanj, je nezakonita in v nasprotju s SKPgd. Zaključek sodišča, da mu stroški ne gredo, ker od tožene stranke ni zahteval njihove odobritve, je neživljenjski. Pri tem se sklicuje na izpoved priče I. B. in N. G. R., in sicer da se potni nalogi za osebna vozila niso izdajali, da je zastopnik z delovno uspešnostjo pokrival tudi potne stroške oziroma, da tožena stranka ni vračala stroškov za opravljanje službenih poti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Predmet odločanja revizijskega sodišča se nanaša le na pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z osnovno plačo, nadurami in povračilom potnih stroškov za službene namene (v zvezi z uporabo službenega vozila), saj odločitev v teh zahtevkih presega revizijski minimum, obenem pa sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije o ostalih zahtevkih tožnika, o katerih je bilo pravnomočno odločeno.

7. Tožnik ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

K odločitvi o plači

8. Iz tožnikovih pogodb o zaposlitvi izhaja, da osnovno plačo predstavlja plača, ki jo delavec doseže s pričakovanimi delovnimi rezultati, to je z izvršitvijo osnovnega plana produkcije, in da mu stimulacija pripada za preseganje osnovnega plana. Plan je sestavni del pogodb, iz njega pa poleg aktivnosti dela izhaja predvsem to, kolikšno produkcijo zavarovalne vsote mora v tekočem mesecu ustvariti in kakšno izplačilo mu pripada glede na izpolnjevanje osnovnega plana po mesecih. Tudi po 43. členu SKPgd in 43. členu KPZS je osnovna plača delavca opredeljena kot plača za polni delovni čas in doseganje v naprej določenih delovnih rezultatov – ob normalnih delovnih pogojih. Enako izhaja tudi iz 48. člena KP tožene stranke, ki pa pravilo, da osnovna plača za polni delovni čas, v naprej določene rezultate in normalne delovne pogoje ne more biti nižja od izhodiščne plače oziroma, da je izhodiščna plača za določen tarifni razred najnižja osnovna plača, izključuje za zavarovalne zastopnike. Zanje v 49. členu izrecno določa, da so dolžni za osnovno plačo dosegati pričakovane delovne rezultate, kar pomeni izvršiti osnovni plan produkcije in dosledno izvajati planske aktivnosti dela, da morajo s sklepanjem osebnih zavarovanj ustvariti mesečno produkcijo zavarovalne vsote, podobno za sklepanje premoženjskih zavarovanj, itd.. V zadnjem odstavku tega člena je določeno, da se v primeru nedoseganja mesečnega osnovnega plana produkcije osnovna plača zavarovalnega zastopnika zniža sorazmerno procentu nedoseženega plana po kriterijih iz Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov. Posebno je urejeno tudi ugotavljanje delovne uspešnosti in stimulacije za zavarovalne zastopnike in organizatorje mentorje, kjer je predvidena stimulacija nad dogovorjeno osnovno plačo, vendar le v primeru pozitivne razlike v zvezi z doseganjem obveznosti delavca, v nasprotnem primeru pa postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje osnovnega dela.

9. Iz navedenih določb jasno izhaja, da je sistem oblikovanja plač pri zavarovalnih zastopnikih, tudi osnovnih plač, vpet v izpolnjevanje opredeljenih planskih obveznosti, oziroma osnovnega plana produkcije in je od njega odvisen. Kljub izključitvi pravila, ki velja za zavarovalne zastopnike - da je izhodiščna plača najnižja osnovna plača (48. člen KP tožene stranke), to ne pomeni, da tudi drugi delavci načeloma ne bi mogli imeti nižje osnovne plače od izhodiščne plače za določeni tarifni razred, saj je po splošni opredelitvi osnovne plače ta vezana tudi na v naprej določene delovne rezultate. Pomembno pa je, da morajo biti ti rezultati jasno določeni, torej tudi, da mora biti predvidena in opredeljena možnost znižanja osnovne plače (tudi če je osnovna plača enaka izhodiščni). To je tožena stranka storila pri zavarovalnih zastopnikih, saj je predvidene (normalne) delovne rezultate za zavarovalne zastopnike natančneje opredelila in jih vezala na izpolnjevanje plana. Tudi sicer iz določb delovne zakonodaje oziroma kolektivnih pogodb ne izhaja, da osnovna plača, kot plača tudi za normalne delovne rezultate, ne bi smela biti odvisna od rezultatov – npr. sklenjenih zavarovanj. Prav tako (prav na podlagi navedenih določb) ni utemeljeno zavzemanje, da bi glede na naravo delovnega razmerja zavarovalnim zastopnikom pripadala osnovna plača že samo zaradi njihovega prizadevanja.

10. Neutemeljeno je nadalje tožnikovo zatrjevanje, češ da določbe KP tožene stranke niso usklajene z določbami KPZS. Še enkrat je treba poudariti, da ta kolektivna pogodba res ne določa izrecno znižanje osnovnih plač, niti kriterijev za oblikovanje teh plač, vendar takšne možnosti ne izključuje – posebej zato, ker v 43. členu opredeljuje tudi pojem v naprej določenih delovnih rezultatov in delovnih pogojev in pri tem določa, da je delavec upravičen do 100 % osnovne plače le, če ne doseže v naprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani (peti odstavek 43. člena), pa tudi, da je izhodiščna plača za določen tarifni razred najnižja osnovna plača, do katere pa je delavec upravičen le za delo v polnem delovnem času, in za v naprej določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje (7. odstavek). Ta opredelitev ne onemogoča, da delodajalec v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu natančneje ne razdela predvidenih oziroma normalnih delovnih rezultatov in v povezavi s temi tudi možnost znižanja osnovnih plač.

11. Neutemeljene so zato revizijske navedbe, češ da tožnikova osnovna plača sploh ne bi smela biti nižja od izhodiščne plače oziroma, da mu je tožena stranka izplačevala le provizijo, ni pa mu plačala osnovne plače. Revizijsko sodišče se je že večkrat opredelilo do tega, da je sistem obračunavanja plač in dodatkov lahko vpet v provizijski sistem nagrajevanja, oziroma da je tudi opredelitev osnovne plače zastopnikov lahko odvisna od ustvarjenih provizij oziroma obračunana glede na dosežen procent realizacije (npr. VIII Ips 258/2005, VIII Ips 472/2008, VIII Ips 530/2008, itd.). Zavzelo je tudi stališče, da dejstvo, da je v panožni kolektivni pogodbi plačilo na osnovi provizije izrecno predvideno le za plačo iz naslova delovne uspešnosti, ne pomeni samo po sebi, da delodajalec tudi drugih elementov plačila iz naslova opravljanja dela zastopnika (npr. osnovne plače) ne bi smel vpeti v provizijski sistem, seveda ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

K odločitvi o nadurah

12. V zvezi z odločitvijo o tožnikovem zahtevku za plačilo nadur iz 19. člena KPZS izhaja možnost določitve dnevne delovne obveznosti v obliki nepremičnega, premičnega, izmenskega ali deljenega delovnega časa (drugi odstavek). Način evidentiranja ter obračunavanja prisotnosti in odsotnosti se določi s splošnim aktom in mora zagotavljati trajnost, točnost in razvidnost podatkov o delavčevi prisotnosti na delu, pri čemer ima delavec pravico vpogleda v svojo evidenco prisotnosti (tretji odstavek). Določeno je tudi, da te določbe ne veljajo za zavarovalne zastopnike (peti odstavek). V zvezi z delovnim časom zavarovalnih zastopnikov ista določba napotuje na podjetniško kolektivno pogodbo oziroma splošni akt delodajalca. Na podlagi tega pooblastila 24. člen KP tožene stranke določa trajanje tedenskega delovnega časa, evidence, nato opredelitev dela v popoldanskem, nočnem delovnem času, dežurstva in pripravljenost, izrecno pa tudi, da te določbe ne veljajo za delavce na delovnem mestu zavarovalnih zastopnikov (peti odstavek 24. člena). KP v zvezi z dodatki za posebne obremenitve (53. člen, zadnji odstavek) izrecno določa, da iz razloga, ker delovni čas zavarovalnih zastopnikov ni opredeljen, le-ti nimajo pravice do dodatkov za pogoje dela, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa, to pa so med drugim dodatki za neenakomerno razporejen delovni čas, za deljen delovni čas, za dežurstva, nočna dela, za delo v nedeljo in proste dni ter tudi za delo preko polnega delovnega časa. Iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90-71/93, ki je veljal v spornem obdobju) izhaja, da mora biti delo preko polnega delovnega časa tudi izrecno odrejeno, in sicer le v določenih primerih, omejeno pa je tudi trajanje takšnega dela (49. - 53. člen). To obenem pomeni, da le evidenca delavca o številu opravljenih ur še ne zadošča za presojo, da gre za delo, ki ustreza pojmu dela preko polnega delovnega časa in delavca opravičuje tudi do posebnega dodatnega plačila. Vse navedeno utemeljuje pravilnost odločitve sodišča o zavrnitvi zahtevka.

K odločitvi o stroških prevoza

13. 52. člen panožne kolektivne pogodbe načeloma določa, da so delavci upravičeni do povračila stroškov, ki so jih imeli pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju - med temi je tudi povračilo stroškov za prevoz. KP tožene stranke v tretjem odstavku 59. člena določa, da povračilo potnih stroškov pripada zavarovalnim zastopnikom le v primeru, če dosegajo 100 % plan produkcije provizije in števila zavarovanj ter plan aktivnosti dela, pri čemer se povrnejo le stroški, ki so nastali pri sklepanju zavarovanj, ti pa se izplačujejo na podlagi pisnega naloga organizatorja zastopniške mreže na PE, ki vodi zastopnika in organizatorja na centrali. Z aneksom št. 1 k tej kolektivni pogodbi (veljavnim od 1. 6. 2002), je prišlo do spremembe te določbe. Po tej spremembi se lahko zavarovalnim zastopnikom izplačajo tudi potni stroški, vendar le tisti, ki so nastali pri sklepanju zavarovanj, izplačujejo pa se na podlagi pisnega naloga organizatorja mentorja zastopniške mreže na PE, ki vodi zastopnika in organizatorja trženja zavarovanj na centrali. Revizijsko sodišče ne ugotavlja, da bi bila nezakonita (tako kot navaja tožnik) določba, po kateri se zavarovalnim zastopnikom lahko izplačajo le stroški, ki so nastali pri sklepanju zavarovanj, saj za delavce (zavarovalne zastopnike), ki opravljajo delo na terenu in na sedežu PE tožene stranke (2. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi), ta določba ne predstavlja nezakonitega omejevanja možnega priznanja stroškov prevozov. Dodatno omejevanje pri povračilu stroškov predstavljajo tudi pisni nalogi. Ni podlage za tožnikovo zatrjevanje (te podlage tudi sam ne navede), da naj bi imel trajno napotilo za opravljanje službenih potovanj. Iz Pravilnika o službenih potovanjih tožene stranke izhaja, da se potni nalogi izdajajo za vsako potovanje posamično. Izjema sicer velja prav za zavarovalne zastopnike, vendar le za možnost izdaje mesečnega potnega naloga (in ne z neomejenim nalogom). Že SKPgd omogoča priznavanje teh stroškov le v primeru izrecne napotitve delavca na službeno potovanje s strani delodajalca (3. točka 52. člena). Na drugačno odločitev ne vpliva revizijsko zatrjevanje, da bi morala biti pravila o priznavanju stroškov za uporabo osebnega vozila drugačna in ne da so podobna kot v primeru klasičnih zastopniških pogodb brez delovnega razmerja. Tudi izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki jih je tožena stranka od tožnika zahtevala, samo po sebi ne pomeni, da bi mu bilo prepuščeno, kdaj in v kolikšnem obsegu bo delal na terenu z uporabo osebnega vozila in da bo brez posebnega naloga ali vsaj naknadne odobritve upravičen do povračila vseh stroškov v zvezi z uporabo svojega osebnega vozila.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.