Jedro

Po določbi 196. čl. ZOR je pogoj za spremembo že določene rente ta, da se pozneje znatneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. O tem, katere so tiste nove okoliščine, ki bi nastopile po sporazumni določitvi višine mesečne rente, ne da bi bile znane, objektivno dane oz. ugotovljive že ob njeni določitvi, in ki bi v času od 21.7.1997 do 27.11.1997 (oz. po sodbi sodišča prve stopnje celo do 1.8.1997) narekovale njeno spremembo oz. zvišanje, ni potrebnih dejanskih ugotovitev v razlogih prvostopne sodbe. To je pomembno še zlasti spričo dejstva, ker tožnik s toženo stranko sklenjene poravnave ne izpodbija (na primer zaradi zmote kot ene izmed oblik napake volje - čeprav ponuja trditve ravno v smeri takšne kvalifikacije), niti ne zatrjuje, da bi šlo morebiti za novo škodo, katere obseg v času sklenitve poravnave ni bil znan ali ugotovljiv.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 194.454,00 SIT v 15 dneh, namesto dosedanje rente v znesku 37.676,00 SIT mesečno pa da mu je dolžna od 1.11.1997 dalje plačevati rento v višini 102.494,00 SIT mesečno in sicer najpozneje do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, ter mu povrniti stroške postopka v znesku 121.288,60 SIT v 15 dneh. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 196. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo.

Izpodbija jo v celoti iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja prvostopno izhodišče, po katerem bi naj bilo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da bi se tožnik zagotovo zaposlil v Agenciji za revidiranje. Prav temu dejstvu je tožena stranka med postopkom ves čas ugovarjala, ugovarjala pa je tudi zahtevani višini rente, ki jo je sodišče prve stopnje določilo izhajajoč iz plače tožnikovega bivšega sodelavca B. K. Kot je razvidno iz podatkov Agencije za revidiranje, je plača sestavljena iz osnovne plače, minulega dela in stimulacije, ki se določa za vsakega delavca posebej. Ker torej vpliva na višino plače vrsta individualnih dejavnikov, je sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke napačno upoštevalo plačo tožnikovega nekdanjega sodelavca B. K. kot podlago za določitev rente tožniku. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede zapadlih obrokov rente odločilo v nasprotju z določbo 196. čl. Zakona o obligacijskih razmejrih, saj je tožniku priznalo zvišanje rente tudi za nazaj in sicer za čas pred vložitvijo tožbe. Tožena stranka oporeka tudi odločitvi, s katero ji je sodišče naložilo plačilo 102.494,00 SIT mesečne rente od 1.11.1997 dalje, čeprav tožena stranka plačuje tožniku že od 1.5.1997 mesečno 37.676,00 SIT in je tako sodišče tožniku neupravičeno prisodilo nekaj, kar mu sploh ne gre, saj mu je tožena stranka to že plačala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Ne glede na nadaljnje razloge tega sklepa je treba uvodoma poudariti, da je bila v obravnavnem primeru ob vložitvi tožbe dne 26.11.1997 kot odškodnina za bodočo gmotno škodo tožnika slednjemu že določena mesečna renta (z izvensodno poravnavo, sklenjeno med sedanjima pravdnima strankama dne 21.7.1997, v višini 37.676,00 SIT mesečno).

Ker tožnik v tožbi opira svoj zahtevek za zvišanje rente na določbo 196. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - enako pa tudi sodišče prve stopnje svojo odločitev - ni videti pravne podlage za ponovno ugotavljanje višine tožnikove gmotne škode iz naslova izgube na dohodku za čas pred vložitvijo tožbe v obdobju od vključno meseca avgusta 1997 do vključno meseca oktobra 1997, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku v znesku 194.454,00 SIT in ki po vsebini ne pomeni nič drugega kot priznanje zvišane rente za nazaj, torej tudi za čas pred vložitvijo tožbe. To pa je v direktnem nasprotju z določbo 196. čl. ZOR, po kateri lahko (s tem v zvezi) sodišče na zahtevo oškodovanca le za naprej poveča rento.

Prav tako je treba že na tem mestu ugotoviti utemeljenost tudi pritožbenega očitka o zgrešenosti neupoštevanja doslej tožniku že izplačanih rentnih obrokov v mesečnih zneskih po 37.676,00 SIT (za čas od 1.11.1997 dalje). Tožena stranka je bila namreč z izpodbijano sodbo obsojena na plačevanje celotne na novo določene rente (v znesku 102.494,10 SIT mesečno) tudi za ves čas pred izdajo prvostopne sodbe - in sicer od 1.11.1997 dalje, čeprav med pravdnima strankama sploh ni bilo spora o tem, da je tožnik v tem obdobju od tožene stranke redno prejemal dogovorjeno rento v zneskih po 37.676,00 SIT mesečno.

V obsegu tako izplačanih zneskov je torej v vsakem primeru prenehala obveznost tožene stranke - in to z izpolnitvijo na podlagi določbe 1. odst. 295. čl. ZOR. Zato ni povsem razumljivo prvostopno razlogovanje o neki nujnosti pridobitve izvršilnega naslova, zlasti ne za že plačane rentne obroke (pri čemer ni niti pomembno, ali je šlo le za delno ali za celotno izpolnitev). Velja namreč ravno obratno: ugovorov, ki jih je bilo mogoče navesti že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ni več mogoče uveljavljati v izvršilnem postopku (8. tč. 1. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Glede ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sicer neutemeljeno graja prvostopno ugotovitev, da bi se tožnik po ukinitvi SDK zagotovo zaposlil v Agenciji RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (če ne bi bilo škodnega dogodka), saj sodišče prve stopnje tega dejstva ni štelo le kot med pravdnima strankama nesporno ugotovljenega, temveč ga je ugotovilo na podlagi prepričljive ocene v postopku na prvi stopnji v ta namen izvedenih dokazov. V okviru preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe, obligatorno opravljenega na podlagi določbe 2. odst. 365. čl. v času izdaje prvostopne sodbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, pa je pritožbeno sodišče prišlo do sklepa, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno.

Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na določbo 196. čl. ZOR. Po tej zakonski določbi pa je pogoj za spremembo že določene rente ta, da se pozneje znatneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. O tem, katere so tiste nove okoliščine, ki bi nastopile po sporazumni določitvi višine mesečne rente, ne da bi bile znane, objektivno dane oz. ugotovljive že ob njeni določitvi, in ki bi v času od 21.7.1997 do 27.11.1997 (oz. po sodbi sodišča prve stopnje celo do 1.8.1997) narekovale njeno spremembo oz. zvišanje, ni potrebnih dejanskih ugotovitev v razlogih prvostopne sodbe. To je pomembno še zlasti spričo dejstva, ker tožnik s toženo stranko sklenjene poravnave ne izpodbija (na primer zaradi zmote kot ene izmed oblik napake volje - čeprav ponuja trditve ravno v smeri takšne kvalifikacije), niti ne zatrjuje, da bi šlo morebiti za novo škodo, katere obseg v času sklenitve poravnave ni bil znan ali ugotovljiv. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odst. 370. čl. ZPP/77 v celoti razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo mogoče v ponovljenem postopku dokazovanje dopolniti v zgoraj nakazani smeri in nato o zahtevku tožnika materialnopravno pravilno ponovno odločiti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.