Jedro

Ugovor delavca zoper sklep o razporeditvi zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Zato se delavki, katerima je prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega presežka, nista bili dolžni javiti novemu delodajalcu, kamor ju je prejšnji delodajalec razporedil, pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi. Šele če se ugotovi, da sta delavki po dokončni odločitvi odklonili razporeditev, jima je delovno razmerje pri toženi stranki (prvotnemu delodajalcu) zakonito prenehalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. tč. izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnicama prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 28.7.1994 in jima je tožena stranka dolžna do takrat vpisati delovno dobo v delovno knjižico (1. tč izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnicama za čas od 1.6.1994 do 28.7.1994 obračunati in izplačati pripadajočo plačo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe (2. tč.

izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožnicama stroške postopka v znesku 8.583,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prvostopne sodbe do plačila, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe (3. tč. izreka).

Kar sta zahtevali tožnici več, je zavrnilo (4. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožujeta tožnici iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tako da v zavrnilnem delu razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje oz. podredno, da spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ter toženo stranko obveže na plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Menita, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, na podlagi katerih bi lahko pravilno uporabilo materialno pravo. Ni raziskalo odločilnega dejstva, ali sta tožnici po dokončnosti sklepa o razporeditvi v drugo podjetje odklonili to razporeditev. V zvezi s tem bi moralo zaslišati obe tožnici in tudi pooblaščeno uradno osebo tožene stranke in podjetja U. X. d.o.o.. Tožnici namreč po dokončnosti sklepa o razporeditvi nista odklonili razporeditve. Opozarjata, da sta sklep z dne 24.5.1994 sprejeli tožena stranka in podjetje U. X. d.o.o., pri čemer podjetje U. X. d.o.o. še ni bilo v nikakršnem razmerju s tožečima strankama. Iz navedenega sklepa izhaja, da gre za sporazum teh dveh podjetij o prerazporeditvi tožnic v drugo podjetje. Tožnici sta ugovarjali zoper predmetni sklep o prerazporeditvi k drugemu delodajalcu. Dokler tožena stranka ni sprejela odločitve o ugovoru, ni bilo mogoče sprejeti sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi odklonitve prerazporeditve v drugo organizacijo. Tožena stranka je v sklepu z dne 1.6.1994 navajala, da je tožeča stranka odklonila razporeditev v drugo organizacijo, kar ni točno, saj je imela pravico do ugovora zoper sklep o razporeditvi.

Zato sta sklepa o prenehanju delovnega razmerja nezakonita.

Da tožnici dejansko nista odklonili dela, je razvidno tudi iz njunega ravnanja, saj sta po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja odšli k novemu delodajalcu - direktorju U. X. d.o.o., ki pa ju ni hotel sprejeti na delo, češ da sta zamudili, saj bi morali priti po njegovem na delo 1.6.1994 in ne po dokončnosti sklepa.

Pritožba tudi opozarja, da je tožena stranka odločila, da tožnicama preneha delovno razmerje kot trajnemu tehnološkemu presežku v smislu določb 36. in drugih členov Zakona o delovnih razmerjih. Meni, da bi tožena stranka morala dosledno uporabiti določila 36. a in 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih in v kolikor tožnici ne bi privolili v razporeditve v drugo podjetje, bi jima lahko prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajnemu tehnološkemu presežku po preteku 6-ih mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, s pravico do odpravnine.

Pritožba še navaja, da med strankami ni sporno, da je Ž. K. z drugim delodajalcem 1.8.1994 ponovno sklenila delovno razmerje in tako uveljavlja pravice iz dela in po delu le za čas od prenehanja delovnega razmerja do 1.8.1994, tožnica J.A. pa se je pri drugem delodajalcu zaposlila 1.5.1995 in uveljavlja pravice od prenehanja delovnega razmerja do tega datuma. Pritožnici priglašata tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je izvedla zakonit postopek za razporeditev tožečih strank v drugo delovno organizacijo zaradi ukinitve njihovega delovnega mesta. Tožnici sta enostavno ignorirali odločitev tožene stranke in nista delali ne pri toženi stranki, ne pri novem delodajalcu. Zato je bila tožena stranka prisiljena odločiti, da jima preneha delovno razmerje zaradi odklonitve razporeditve na drugo delovno mesto v drugo delovno organizacijo in ne kot trajnima tehnološkima presežkoma. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje, utemeljeno pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česar tudi ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava.

Kot pravilno opozarja pritožba je bistveno za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, ali sta tožnici po dokončnosti sklepa o razporeditvi odklonili razporeditev k drugemu delodajalcu, ker po določbi 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) ugovor delavca zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. 2. odst. navedenega člena določa, v katerih primerih ugovor ne zadrži izvršitve sklepa, med taksativno naštetimi primeri pa ni določen sklep o prerazporeditvi k drugemu delodajalcu. Tako sta se bili tožnici dolžni javiti k novemu delodajalcu po tem, ko sta sprejeli sklep drugostopnega organa, ki je zavrnil njun ugovor zoper sklep o razporeditvi k drugemu delodajalcu, to je bilo 28.6.1994. K novemu delodajalcu sta se bili tako dolžni javiti dne 29.6.1994. Sodišče v dokaznem postopku ni raziskalo okoliščin, ali sta se dejansko dne 29.6.1994 javili k novemu delodajalcu. Za ugotovitev navedenega dejstva pa bo potrebno zaslišati tako tožnici, kot direktorja novega delodajalca, h kateri sta bili napoteni s strani tožene stranke. Šele v primeru, da sta tožnici po dokončni razporeditvi odklonili razporeditev, jima je lahko zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pri tem je zmotno pravno naziranje tožečih strank, da bi jima v primeru odklonitve razporeditve k novemu delodajalcu, pri toženi stranki pripadale še vse pravice kot trajno presežnim delavcem, torej 6-mesečni odpovedni rok in odpravnina trajno presežnim delavcem po 36. f členu ZDR. Delavcu, ki je spoznan za trajno presežnega delavca in prerazporejen k novemu delodajalcu zaradi prenosa celotne dejavnosti in odkloni tako razporeditev, po delovnopravni zakonodaji ne pripada drugega, kot 30-dnevni odpovedni rok. 6-mesečni odpovedni rok in odpravnina po 36. f členu ZDR pripada le delavcem, ki jim preneha delovno razmerje. 3. odst. 36. f člena ZDR tudi izrecno določa, da delodajalec, ki delavcu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji, ni dolžan izplačati odpravnine.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, da bo sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku o tem delu zahtevka ponovno odločilo.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, za kar je imelo podlago v določbi 3. odst. 166. člena ZPP-77.