Jedro

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je obrazložen s konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podaljšalo pripor. Izpovedbe priče S.K. in oškodovancev hkrati s potrdili o zasegu predmetov in izvedeniškim mnenjem grafologinje so vsekakor okoliščine, ki potrjujejo zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenosti suma, vse navedene dokaze pa potrjuje še obdolženčevo pisno priznanje in obžalovanje.

Izrek

Pritožba zagovornice obd. U.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom po vloženi obtožnici podaljšal pripor zoper obd. U.K. iz pripornega razloga po 3. tč. I. odst. 201. čl. ZKP.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagala je ugoditev pritožbi in odpravo pripora.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritoža ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno ugotovilo, da obstoji utemeljen sum, da naj bi obd. U.K. storil v obtožnici navedena kazniva dejanja. Izpovedbe priče S.K. in oškodovancev hkrati s potrdili o zasegu predmetov in izvedeniškim mnenjem grafologinje so vsekakor okoliščine, ki potrjujejo zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenosti suma, vse navedene dokaze pa potrjuje še obdolženčevo pisno priznanje in obžalovanje. Zato pritožbene navedbe o "neobstoju" utemeljenosti suma, ki niso konkretizirane, niso utemeljene.

Neutemeljeni pa so še pritožbeni očitki v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu res med okoliščinami, na podlagi katerih ugotavlja ta priporni razlog, navaja "še več ovadb, menda kar štirideset", na kar utemeljeno opozarja pritožnica. Same ovadbe res ne zadostujejo za sklepanje o ponovitveni nevarnosti, saj še ni mogoče v taki fazi zadev sklepati na utemeljenost suma, da naj bi obdolženec kazniva dejanja res tudi storil. Vendar pa je sodišče prve stopnje navedlo še druge konkretne okoliščine, na podlagi katerih je prepričljivo in pravilno zaključilo, da število in teža kaznivih dejanj, katerih je osumljen obdolženec, pa tudi način storitve, zlasti pa še dejstvo, da naj bi obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj še po zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, kažejo na tako stopnjo nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi se ogroža premoženje in hkrati tudi varnost ljudi, da je bilo podaljšanje pripora neogibno potrebno. Obdolženec je namreč v razmeroma kratkem času storil večje število hudih kaznivih dejanj, za katera je vložena obtožnica. Je brez zaposlitve in brez premoženja, kazniva dejanja pa naj bi izvrševal že kot mladoletnik. Dne 13.10.1999 je bil priveden k preiskovalnemu sodniku, ki ga je izpustil, takoj naslednji dan pa naj bi storil še novo kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega, da je trajanje pripora še vedno v sorazmerju s pravico obdolženca do prostosti na eni strani in težo očitanih kaznivih dejanj na drugi strani.

Pritožbeni navedbi, da naj bi ravno sedaj obdolženec dobil zaposlitev ter da pripor zelo težko prenaša, ne moreta omajati ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Tudi okoliščina, da so že bile zaslišane priče, kar navaja v pritožbi zagovornica, ne more vplivati na obstoj pripornega razloga. Zadeva je namreč prešla že v naslednjo fazo kazenskega postopka po vložitvi obtožnice. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti pa, kot že navedeno, še vedno obstoji.

Glede na navedeno je zagovorničina pritožba neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, kar je v skladu z določilom III. odst. 402. čl. ZKP.