Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Narok za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni obligatoren, če se predlog opira na dejstva, ki so splošno (ne pa le sodno) znana.
Kakor hitro je pooblaščenec začel delovati za svojo stranko (kar je sodišču naznanil s predložitvijo pooblastila), mora sodišče opravljati dejanje le nasproti pooblaščencu, ne pa neposredno nasproti stranki.
Kakor hitro je pooblaščenec nehal delovati za svojo stranko (kar je sodišču naznanil z odpovedjo pooblastila), mora sodišče opravljati dejanja le neposredno nasproti stranki, ne pa nasproti pooblaščencu.
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke z dne 3.4.1998 za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek izreka) in zavrglo njeno pritožbo z istega dne (drugi odstavek izreka).
Tožena stranka se je proti navedenemu sklepu pritožila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in da pritožbo (zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 17.3.1998, opr. št. ...) vzame v reševanje. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločilo brez naroka, "saj dejstva, na katera se opira predlog, izhajajo iz podatkov spisa, popoldanske dežurne knjige in sodnega registra". Vendar pa po oceni sodišča druge stopnje pri teh dejstvih ne gre za splošno znana dejstva, to je za "tista dejstva, ki so znana v večji ali manjši pokrajini poljubno veliki množici ljudi, kolikor so ta dejstva znana tudi sodišču" (Jože Juhart: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, stran 357, IV.3.), da bi sodišče prve stopnje lahko uporabilo izjemo iz 2. odstavka 121. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko narok za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni obligatornega značaja. Po oceni sodišča druge stopnje gre namreč pri omenjenih dejstvih le za sodno znana dejstva, to je za "dejstva, za katera sodišče zve iz kakšnega drugega uradnega delovanja" (Jože Juhart: prav tam).
Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje brez naroka zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz 2. odstavka 121. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena in 381. členom ZPP, ki je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (gl. tudi 9. točko 2. odstavka 354. čl. ZPP).
Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 380. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep (v celoti) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje razpiše narok za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje, na katerega naj vabi obe stranki. Pri tem pa naj glede vprašanja zamude roka za vložitev pritožbe (zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 17.3.1998, opr. št. ...) in glede potrebe po vrnitvi v prejšnje stanje upošteva naslednje: Kakor hitro je pooblaščenec začel delovati za svojo stranko (kar je sodišču naznanil s predložitvijo pooblastila v skladu s 1. odstavkom 98. člena ZPP), mora sodišče opravljati dejanja le nasproti pooblaščencu (v skladu s 1. odstavkom 138. člena ZPP), ne pa neposredno nasproti stranki. Kakor hitro pa je pooblaščenec nehal delovati za svojo stranko (kar je sodišču naznanil z odpovedjo pooblastila v skladu z 2. odstavkom 99. člena ZPP), mora sodišče (kljub 4. odstavku 99. člena ZPP) opravljati dejanja le neposredno nasproti stranki, ne pa nasproti (bivšemu) pooblaščencu. Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.4.1999, opr. št. I Cpg 507/98-2 in sodbo istega sodišča z dne 2.6.1999, opr. št. I Cpg 1361/98. Pooblastilo namreč preneha s pooblaščenčevo odpovedjo, čeprav pa je pooblaščenec zaradi varovanja interesov pooblastitelja (ki izvirajo iz notranjega, pogodbenega pooblastilnega razmerja) dolžan še en mesec opravljati dejanja za svojo (bivšo) stranko (če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi ji lahko nastala v tem času).
Navedeno kaže na to, da vročitev prvostopne sodbe (dne 23.3.1998) odvetniku tožene stranke, potem ko je le-ta na naroku za glavno obravnavo dne 17.3.1998 odpovedal pooblastilo za njeno zastopanje, ni bila pravilna. Zato tudi roka za vložitev pritožbe (neposredno po toženi stranki) ni mogoče šteti že od dne 23.3.1998. Prav tako pa ne od dne 27.3.1998, ko je bila prvostopna sodba vročena neposredno toženi stranki (njenemu zakonitemu zastopniku) po njenem (bivšem) pooblaščencu. Rok za vložitev pritožbe bi bilo namreč mogoče šteti šele od tistega dne, ko bi bila prvostopna sodba vročena neposredno toženi stranki v skladu s 133. členom ZPP.