Jedro

Predpostavka za vračilo preplačanega dolga je pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega davka po prvotni sicer odpravljeni in v ponoven postopek vrnjeni odmerni odločbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A., z dne 29. 10. 2002, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za vračilo plačane dohodnine in obresti za leto 2000. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila z odločbo drugostopnega organa odpravljena prvostopna odločba o odmeri dohodnine tožeče stranke za leto 2000 in zadeva vrnjena v ponoven postopek. Nadalje navaja, da odprava odločbe prvostopnega organa in vrnitev zadeve v ponoven postopek ne predstavlja odprave odločbe v smislu 1. odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ko se po odpravi upravne odločbe odpravljajo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Postopek za odmero dohodnine se je pričel z napovedjo za odmero dohodnine za leto 2000, odločba drugostopnega organa v tem postopku pa je le del tega postopka. V smislu določb 95. člena Zakona o davčnem postopku je davčni zavezanec do vračila davkov upravičen po pravnomočni odločbi, iz katere izhaja, da je plačal več, kot je dolžan plačati. Predpostavka za vračilo je torej pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega davka po prvotni odpravljeni odločbi. Šele slednja omogoča ugotovitev preplačila Ker pa v konkretnem primeru še ni bila izdana, je upravni organ prve stopnje zahtevek tožeče stranke za vračilo plačane dohodnine zamudnih obresti utemeljeno zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila odmerna odločba za dohodnino, s katero je bilo tožeči stranki naloženi plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in v letu 2000 obračunano akontacijo, odpravljena. Do vložitve tožbe upravni organ prve stopnje ni izdal nove odločbe, zato je zahtevala vračilo davščin, ki jih je plačala na podlagi odpravljene odločbe z dne 19. 4. 2000. Upravni organ prve stopnje je zahtevo tožeče stranke za vračilo davščin zavrnil, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo odločitev upravnega organa prve stopnje potrdila. Izpodbijani odločbi sta nepravilni in nezakoniti. Upoštevajoč določilo 20. člena Zakona o davčnem postopku in glede na pomen ostalih določil Zakona o davčnem postopku je možno zahtevati plačilo davčnih obveznosti le v primeru obstoja davčne odločbe. V primeru, da odločba ne obstoji, ne obstoji podlaga za plačilo davčnih obveznosti. Tožena stranka je pri presoji zahtevka zmotno uporabila določbo 95. člena Zakona o davčnem postopku. Navedeno določilo ureja zgolj primer preplačila davščin, ko odmerna odločba obstoji, davčni zavezanec pa je plačal več, kakor je dolžan plačati po odmerni odločbi ali pa je bila odmerna odločba kasneje spremenjena tako, da so se davčne obveznosti zavezanca zmanjšale. Davčni organ pa v konkretnem primeru razpolaga s sredstvi davčnega zavezanca, ne da bi za to imel pravni temelj. Niti Zakon o davčnem postopku, niti drug zakon pa ne nalaga davčnemu zavezancu plačilo davčnih obveznosti že v samem davčnem postopku oziroma pred izdajo odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v tožbi ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka v izpodbijani odločbi v celoti odgovorila, zato sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne iz razlogov razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v postopku ni prijavil udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je hkrati tudi odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev ( 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS). V zvezi z ugovori tožeče stranke v tožbi pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 19. 4. 2000 tožeči stranki za leto 2000 odmeril dohodnino v znesku 1.473.020,00 SIT in ji naložil plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in v letu 2000 obračunano akontacijo v višini 626.857,00 SIT, ki jo je tožeča stranka plačala dne 3. 6. 2002. V zadevi tudi ni sporno, da je bila odločba o odmeri dohodnine z dne 19. 4. 2002 na pritožbo tožeče stranke odpravljena ter da v ponovljenem postopku do izdaje izpodbijane odločbe ni bila izdana nova odločba o odmeri dohodnine za leto 2000. Ugovor tožeče stranke, da davčni organ razpolaga s sredstvi davčnega zavezanca, ne da bi za to imel pravni temelj, ni utemeljen. Kakor je pravilno pojasnila že tožena stranka, odprava odločbe prvostopnega organa z dne 19. 4. 2002 in vrnitev zadeve v ponovni postopek ne predstavlja odprave odločbe v smislu določb 1. odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02-ZUP). Po navedeni določbi se odpravijo pravne posledice, ki so nastale z odločbo, ki se odpravi ali izreče za nično. V konkretnem primeru pa je tožena stranka dohodninsko odločbo odpravila in zadevo vrnila v ponovno odločanje. Nastala pravna situacija je različna od situacije, ko upravni organ druge stopnje odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in zadeve ne vrne v ponovno odločanje, le v takem primeru se po mnenju sodišča, v davčnih zadevah, upoštevaje določbe ZDavP, ki se v teh zadevah primarno uporabljajo, po dokončnosti drugostopne odločbe odpravijo pravne posledice, ki so z odpravljeno odločbo upravnega organa prve stopnje nastale. Postopek za odmero dohodnine tožeči stranki se je pričel z njeno napovedjo dohodnine in nadaljeval z odmerno odločbo upravnega organa prve stopnje, ki je bila z odločbo upravnega organa druge stopnje odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje. Odmerni postopek pa še traja, zato tožeča stranka nima pravne podlage za zahtevo za vračilo plačane dohodnine, po odpravljeni dohodninski odločbi. Po 95. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01-ZDavP) je davčni zavezanec do vračila davka upravičen po pravnomočni odločbi, iz katere izhaja, da je plačal več, kot je bil dolžan plačati. Predpostavka za vračilo preplačanega davka je torej pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega davka po prvotni sicer odpravljeni in v ponoven postopek vrnjeni odmerni odločbi. Upravni organ prve stopnje je dolžan v ponovnem postopku najpozneje v 30-tih dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima tožeča stranka pravico pritožbe (čl.21/3 ZDavP). Če upravni organ prve stopnje ne ravna v skladu z navedenimi zakonskimi določili, ima davčni zavezanec pravico do vložitve pravnega sredstva zaradi neizdaje odločbe, ne more pa upoštevaje določila 95. člena ZDavP zahtevati vračilo po odpravljeni prvostopni dohodninski odločbi plačane dohodnine. Morebitna škoda, nastala zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa prve stopnje, pa ni predmet tega postopka.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Sodišče je v zadevi odločalo na seji senata, saj tožeča stranka ni predlagala glavne obravnave, dejansko stanje, ki je temelj za odločanje v zadevi pa med tožečo in toženo stranko ni sporno.