Jedro

Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način toženka obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, in sicer od ustne naznanitve dne 13. 4. 2018 od 10. ure do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, kar mora biti opravljeno najkasneje v roku šestih tednov od sprejema odgovornosti odgovorne države članice oz. od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Dejansko stanje zadeve, kot ga je ugotovila toženka, je naslednje: (i) tožnik je prek Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel do Slovenije, kjer ga je slovenska policija prijela pri kraju Božakovo in ga privedla na policijsko postajo, (ii) tudi iz baze Eurodac je razvidno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že bil v državi članici Evropske unije, in sicer v Grčiji (dvakrat), tam je tudi podal prvo (in edino) prošnjo za mednarodno zaščito, (iii) na izid tega postopka v Grčiji ni počakal, saj po tožnikovem stališču Grki sovražijo Alžirce in ni bilo mogoče, da bi zaščito dobil, na Hrvaškem pa za zaščito niti ni zaprosil, saj so po tožnikovem stališču na Hrvaškem rasisti, (iv) za mednarodno zaščito je nato zaprosil v Sloveniji, saj ne želi nazaj v Alžirijo, ker ima psihične težave in ne more živeti z narodom, ki sovraži Berbere.

3. Toženka je na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 najprej presojala, ali je tožnik izrazito begosumen. Toženka je ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo bil v dveh državah Evropske unije, tj. na Hrvaškem, kjer prošnje za mednarodno zaščito zaradi rasizma ni podal, in v Grčiji, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar le v izogib deportaciji v Turčijo, pri čemer pa na izid postopka v Grčiji ni počakal, temveč je Grčijo samovoljno zapustil. Glede na navedeno je toženka sklenila, da je tožnik s tem, ko je zapustil Grčijo, izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku skladno s 5. alineo prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Dodatno pa je navedla, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje in da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji, s čimer sta izpolnjena tudi pogoja iz 1. in 3. alinee drugega odstavka cit. člena ZTuj-2. Zato je toženka potrjena v svojem prepričanju, da bi tožnik nadaljeval svojo pot, če ga ne bi prijeli slovenski policisti, ter da bi tožnik zapustil tudi Slovenijo, kot je to storil poprej že v vseh drugih državah, v katerih se je nahajal, s čimer bi onemogočil izvršitev predaje pristojni državi članici Evropske unije, kar bi pomenilo ponovno nesodelovanje v postopku.

4. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) nadalje presojala, ali bo ukrep pridržanja na območje centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi (EU) št. 604/2013. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je v tej zvezi navedla, da je za nadaljevanje postopka tožniku nujno treba omejiti gibanje, saj bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na ozemlju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

5. Toženka je nato preverjala, ali bi bil primeren kakšen milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V tej zvezi je obširno navedla, kakšne so okoliščine izvajanja varovanja v azilnem domu, zmožnost receptorja, zmožnost in pristojnosti varnostnikov, opis kapacitet, iz česar je zaključila, da varnostnika ne moreta zadržati prosilca za mednarodno zaščito, ki se odloči, da ne bo spoštoval izrečenega ukrepa pridržanja na območje azilnega doma. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 1. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo.

6. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, v kateri navaja, da samo dejstvo, da je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, ni zadosten razlog za omejitev gibanja v Republiki Sloveniji, da toženka napačno uporablja določbe 68. člena Zakona o tujcih glede objektivnih kriterijev za opredelitev pojma nevarnosti pobega, kar je v nasprotju z odločbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da je tožnik prišel sem, da bi tu živel, saj je Berber in kot takšen v Alžiriji izpostavljen stalnemu preganjanju in diskriminaciji, vsled česar bi ga toženka morala nastaniti v azilni dom, saj je Centru za tujce nemogoče bivati, ker gre za zaprt policijski režim, kjer so okrnjene tožnikove pravice. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, vse pa s stroškovno posledico.

7. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, ni pa podala vsebinskega odgovora na tožbo, temveč v svojem sporočilu navaja le, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

8. Sodišče je dne 23. 4. 2018 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik vztrajal pri svojih navedbah in dokaznih predlogih, sodišče ga je na naroku zaslišalo ter vpogledalo v upravni spis.

9. Tožnik je ob priliki svojega zaslišanja izpovedal, da je z avionom šel do Turčije, potem v Grčijo oz. na otok Samos, potem v Albanijo ter nato v Črno Goro, v Bosno, preko Hrvaške nato v Slovenijo. Dejal je tudi, da je namenjen v katerokoli evropsko državo v sklopu EU, da je zdaj v Sloveniji in bi tudi tudi ostal. V Grčiji je podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar je državo po dveh do treh dneh zapustil, saj je vedel, da Alžircem ne odobrijo pravice do azila oz. prebivališča in ni hotel ostati v Grčiji, vseeno pa je prošnjo podal, da ga ne bi prisilno vrnili v Turčijo. Ko je vstopil na slovensko ozemlje, ga je prijela policija, in je podal prošnjo za mednarodno zaščito, saj meni, da je Slovenija varna država, kajti tu ni rasnega razlikovanja. Četudi ga policija ne bi prijela, bi se policiji predal sam, zato da ga ne bi prisilno vrnili na Hrvaško, vsekakor pa bi podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je bil to njegov cilj. V Sloveniji je nameščen v zaprtem centru, zaporu, ima sicer na voljo bivališče v smislu sobe, kopalnico, hrano, dnevno svetlobo ter se lahko giba po svežem zraku. Vseeno pa ima občutek, da je zaprt, in se zato počuti depresivnega, ni pa v tej zvezi iskal medicinske pomoči. Sicer, če ne bi bil zaprt, si predstavlja, da bi bival v kakšnem azilnem domu ali na prostosti, ne bi pa v takšnem primeru pobegnil in bi počakal na konec postopka. V centru za tujce sicer z njim ravnajo lepo oz. brez posebnosti.

10. Po tako izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotavlja, da tožba ni utemeljena. Kolikor se v sodbi ne ugotavlja drugače, so pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje, kolikor v nadaljevanju ni navedeno drugače. 11. Predmet tega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka omejila gibanje tožniku za namen predaje odgovorni državi članici EU po 28. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter 5. alineo prvega odstavka in 1. in 3. alineo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Toženka je izpodbijani sklep oprla na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, ker je s svojimi dejanji izpolnil kriterije nesodelovanja v postopku ter ilegalnega prehajanja državnih meja in odsotnosti možnosti bivanja v Sloveniji.

12. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

13. Po vpogledu standardnega obrazca za zahtevo za ponovni sprejem, posredovanega organom Grčije dne 13. 4. 2018, je jasno, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, česar tožnik tudi ne osporava.

14. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni oz. obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani toženke opravljena.

15. Sodišče se strinja s tožnikom, da samo dejstvo, da je tožnik v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, ni zadosten razlog za omejitev gibanja v Republiki Sloveniji, in temu je v danem primeru zadoščeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16. Glede prvega kriterija, to je znatne nevarnosti tožnikovega pobega, se toženka sklicuje 68. člen ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Po stališčih Vrhovnega sodišča je mogoče uporabiti zgolj tiste kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka. Neskladnosti razlogov izpodbijanega sklepa z navedenimi stališči sodišče ne ugotavlja. Prav tako ne ugotavlja njihove neskladnosti s precedenčno sodbo SEU v zadevi Chodor (C-528/2015 z dne 15. 3. 2015), po kateri morajo biti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito v zvezi s katerim poteka postopek predaje, določeni z zakonom. Tej zahtevi je v slovenskem pravnem redu zadoščeno, saj gre, kot že navedeno, za uporabo zakonsko določenih kriterijev iz ZTuj-2, ne pa denimo zgolj za kriterije, ki bi jih oblikovala sodna praksa.

17. Sodišče smatra nosilne razloge cit. odločbe Vrhovnega sodišča za še vedno aplikabilne tudi v predmetni zadevi , četudi cit. odločba Vrhovnega sodišča izvira še iz časa prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), saj gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. Sodišče sledi razlogovanju toženke, da je tožnik s tem, ko je zapustil Grčijo, kjer je že podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar je v zadevi nesporno, izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku kot enega od kriterijev za izrazito begosumnost. Tožnik je tudi ob priliki svojega zaslišanja na sodišču sam izpovedal, da je v Grčiji prošnjo za mednarodno zaščito podal le zato, da ga ne bi prisilno vrnili v Turčijo, od koder je prišel, na izid tega postopka pa ni počakal, ker je vedel, da Alžircem ne odobrijo azila in v Grčiji ni hotel ostati. Takšna ustna izpovedba tožnika po mnenju sodišča potrjuje pravilnost zaključkov toženke, da tožnik evidentno ni sodeloval v azilnem postopku v Grčiji. Pravno naziranje tožnika, da toženka uporablja 68. člen ZTuj-2 napačno in v nasprotju z odločbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, tako ne drži, sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero se tožnik v svoji tožbi nespecificirano sklicuje in ki naj bi takšno tožnikovo stališče potrjevala, pa ni.

18. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način toženka obrazloži tudi sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

19. V tej zvezi sodišče dodaja še, tožniku pri njegovi izpovedbi glede tega, da bi počakal na izid postopka z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil v Sloveniji, četudi ne bi bil nastanjen v Centru za tujce, ni poklonilo vere tudi iz razloga, ker je tožnik po lastni izpovedbi že prošnjo za azil v Grčiji zgolj v izogib deportaciji, pri čemer pa sploh ni imel namena ostati v Grčiji.

20. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden niti iz tožbenih navedb niti iz tožnikove izpovedbe na naroku. V tožbi tožnik sicer navaja, da naj bi bilo v tem centru nemogoče bivati, saj je to zaprt policijski režim, kjer so njegove pravice okrnjene. Vendar pa je takšna navedba po presoji sodišča zgolj pavšalna in nekonkretizirana, še več, ob priliki svojega zaslišanja na sodišču je tožnik potrdil, da ima na voljo sobo, kopalnico, hrano, dnevno svetlobo, gibanje na svežem zraku ter da ni posebnosti v tem, kako njim ravnajo, oz. celo da z njim ravnajo v tem centru lepo. Pojasnil je sicer tudi, da se počuti kot v zaporu in da se zaradi zaprtosti počuti depresivnega, pri čemer pa medicinske pomoči v tej zvezi sicer niti ni iskal. V tej zvezi sodišče ocenjuje, da tožbene navedbe o kršitvah tožnikovih pravic zaradi zaprtega „policijskega režima“ niso dovolj konkretizirane in še manj dokazane, sploh pa je treba upoštevati, da je samo bistvo izrečenega ukrepa pridržanja ravno v omejitvi svobode gibanja in torej ne gre za neko izjemno okoliščino oziroma kršitev ravno v pričujočem primeru.

21. Glede na navedeno je sodišče sledilo ključnim razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.