Jedro

Razveljavitev sklepa o podaljšanju pripora v pritožbenem postopku nima za posledico samodejne izpustitve obdolženca iz pripora; mora pa v takem primeru zunajobravnavni senat o priporu (ponovno) odločiti najpozneje v 24 urah po prejema sklepa višjega sodišča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom z dne 24. 11. 2017 zoper obdolžene R., M. in Z. B., ki so utemeljeno osumljeni storitve kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 7. 12. 2017 pritožbe zagovornikov obdolženih zavrnilo kot neutemeljene.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila: - zagovornik obdolženega R. B., ki zahtevo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve Ustave in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da ugodi pritožbi in razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani ter pripor zoper obdolženca odpravi; - zagovornica obdolženega Z. B., ki zahtevo vlaga zaradi kršitve zakona in predlaga, naj se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na Z. B. odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 11. 1. 2018 meni, da zahtevi nista utemeljeni, zato predlaga njuni zavrnitvi. V zvezi z zahtevo zagovornika obdolženega R. B. navaja, da zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso konkretizirane, sicer pa se ti očitki ne nanašajo na odločbo o priporu, temveč na položaj obdolženca v obdobju od razveljavitve sklepa do izdaje novega sklepa o podaljšanju pripora. Neutemeljene so navedbe o nezadostni konkretiziranosti tožilčevega predloga za podaljšanje pripora. Prav tako tudi navedbe o kršitvi ustavnih določb o varstvu osebne svobode. Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega Z. B. pa vrhovni državni tožilec meni, da vložnica v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma. O odgovoru se je izjavila zagovornica obdolženega Z. B., ki v izjavi z dne 19. 1. 2018 navaja, da je obdolženec krivdo za očitani dejanji priznal, zato ni več razlogov za pripor.

B.

O zahtevi zagovornika obdolženega R. B. 5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da je bil obdolženec od 22. 11. do 24. 11. 2017 v priporu brez pravne podlage, od 24. 11. 2017 dalje pa je v priporu nezakonito. Sodišče druge stopnje ob izdaji sklepa z dne 22. 11. 2017, s katerim je razveljavilo prvotni sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora, ni odločilo, da obdolženec do izdaje ponovne odločbe ostane v priporu, kar bi moralo storiti. Pri tem se zagovornik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-495/16-15, Up-540/16-14 z dne 18. 7. 2016. Z izpodbijanim sklepom pripora ni bilo več mogoče podaljšati, temveč bi ga sodišče kvečjemu lahko na novo odredilo. Nezakonito in v nasprotju s samim seboj je potrditvah zagovornika razlogovanje sodišča druge stopnje, ki je po eni strani zapisalo, da sme biti obdolženec priprt le na podlagi sklepa o priporu, po drugi strani pa je s potrditvijo prvostopenjskega sklepa ravnalo ravno nasprotno. Izpodbijana sklepa sta neustavna in nezakonita tudi zato, ker sklep o podaljšanju pripora ni bil izdan in vročen obdolžencu in zagovorniku v roku 24 ur od razveljavitve sklepa. S takšnim postopanjem nižjih sodišč je bil kršen tudi drugi odstavek 19. člena Ustave.

6. Zatrjevane kršitve niso podane. Zagovornik ne more uspeti s trditvami, da je bil obdolženec v času od 22. 11. do 24. 11. 2017 v priporu brez pravne podlage, saj z njimi sploh ne napada zakonitosti odločbe o podaljšanju pripora, temveč očita domnevno nezakonitost in neustavnost položaja, v katerem se je znašel obdolženec v času med razveljavitvijo prvotnega in izdajo novega (izpodbijanega) sklepa o podaljšanju pripora, kar pa ne more biti predmet odločanja v tem postopku, v katerem se preizkuša zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Sicer pa Vrhovno sodišče sprejema razloge, s katerimi je sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrnilo vsebinsko enake očitke, ki jih je vložnik uveljavljal že v pritožbi (7. točka sklepa). Neutemeljene so tudi trditve vložnika, da bi sodišče v obravnavanem primeru pripor lahko kvečjemu na novo odredilo, ne pa podaljšalo. Razveljavitev sklepa o podaljšanju pripora v pritožbenem postopku nima za posledico samodejne izpustitve obdolženca iz pripora; mora pa v takem primeru zunajobravnavni senat o priporu (ponovno) odločiti najkasneje v 24 urah po prejema sklepa višjega sodišča,1 čemur pa je bilo v obravnavanem primeru, kot to izhaja že iz ugotovitev sodišča druge stopnje (7. točka sklepa), zadoščeno, zato ni mogoče sprejeti trditev, da sta izpodbijana sklepa neustavna in nezakonita, ker izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata ni bil izdan in vročen obdolžencu ter njegovemu zagovorniku v 24 urah od razveljavitve prvotnega sklepa. Neutemeljeno se vložnik zavzema za razlago, da bi moral biti ponovni sklep o podaljšanju pripora izdan in vročen v roku 24 ur od razveljavitve prvotnega sklepa. Rok 24 ur začne teči, ko sodišče prve stopnje prejme sklep o razveljavitvi, saj lahko šele od tega trenutka dalje zunajobravnavani senat ponovno odloča o priporu. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje prejelo 23. 11. 2017, ob 14.31 uri, zunajobravnavni senat pa je o priporu (ponovno) odločil 24. 11. 2017, še istega dne pa je bil sklep tudi vročen obdolžencu (vročilnica, pripeta k list. št. 718). Opisovanje hipotetičnih položajev, do katerih bi lahko prišlo, če sodišče ne bi pravočasno odločilo o predlogu za podaljšanje pripora, pa na presojo v konkretni zadevi ne more imeti vpliva.

7. Prav tako neutemeljeni so tudi očitki o kršitvah enakega varstva pravic iz 22. člena in načela sorazmernosti iz 2. člena Ustave, ki jih zagovornik uveljavlja z navedbami, da predlog za podaljšanje pripora ni bil ustrezno konkretiziran, ker tožilstvo v predlogu ni navedlo, še manj pa izkazalo, da obstaja nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Vsebinsko enake očitke je z razlogi, ki jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema, zavrnilo že sodišče druge stopnje (5. in 8. točka sklepa). Državni tožilec je v predlogu za podaljšanje pripora strnjeno in za vse tri obdolžence skupaj, a vendar tudi po presoji Vrhovnega sodišča dovolj določno in konkretno za vsakega posebej, navedel okoliščine, ki utemeljuje obstoj ponovitvene nevarnosti, hkrati pa so pomembne tudi za presojo neogibnosti pripora. Ob tem, da so tudi v izpodbijanih sklepih priporni razlog ponovitvene nevarnosti in vsi ostali priporni pogoji ustrezno obrazloženi, očitki o kršitvah načela sorazmernosti in načela enakega varstva pravic nimajo podlage v podatkih spisa in razlogih pravnomočnega sklepa. Glede na pojasnjeno so neutemeljeni tudi očitki vložnika, da si medsebojno nasprotujejo razlogi sodišča druge stopnje, ker po eni strani navaja, da je predlog tožilstva skop, po drugi pa zaključi, da je vendarle dovolj konkretiziran.

O zahtevi zagovornice obdolženega Z. B. 8. Zagovornica utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji izpodbija z navedbami, da obrazložitev pravnomočnega sklepa v nobeni točki ne nakazuje, da je bil obdolženec udeležen pri storitvi kaznivih dejanj. Za kaj takega ne obstaja noben prepričljiv dokaz, pač pa so podani le posamezni indici. Obdolženca, ki ga nihče od oškodovancev na sodni prepoznavi ni prepoznal, bremeni zgolj izjava očeta R. B., ki je obremenilno izjavo podal zato, ker se je bal, da bi sodišče njemu in starejšemu sinu M. B. preklicalo pogojne obsodbe, saj je vedel, da ima Z. B., ki kot polnoleten storilec še ni bil kaznovan, največ možnosti, da mu bo izrečena le pogojna obsodba.

9. Zagovornica z zgornjimi navedbami o pomanjkljivi dokazni podlagi izpodbijanega pravnomočnega sklepa in motivih soobdolženega R. B. za podajo za obdolženega Z. B. obremenilne izjave po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbija s pravnomočnim sklepom ugotovljeno dejansko stanje, s čimer uveljavlja razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

10. Zagovornica prav tako ne more uspeti z navedbami, s katerimi izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti sta nižji sodišči obrazložili z razumnimi razlogi. Poleg objektivnih okoliščin, ki se nanašajo na očitani kaznivi dejanji (teža in način storitve), sta sodišči na strani obdolženca ugotovili tudi obstoj več subjektivnih okoliščin. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa tako izhaja, da je obdolženec prejemnik socialne pomoči, brez zaposlitve, rednih dohodkov in premoženja, in da naj bi si kot odvisnik od prepovedanih drog denarna sredstva pridobival z izvrševanjem kaznivih dejanj. V luči tako ugotovljenih okoliščin, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo ponovitveno nevarnost, na drugačen zaključek o obstoju tega pripornega razloga ne morejo vplivati navedbe zagovornice, češ da obdolžencu, ker gre za obdobje pred polnoletnostjo, ni mogoče očitati, da je bil že v prevzgojnem zavodu. Ob upoštevanju navedenih okoliščin, ki ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, temveč so pomembne tudi za presojo neogibnosti pripora, sta sodišči razumno ocenili tudi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Neutemeljeno se zato vložnica zavzema za odreditev hišnega pripora. Da odločanje o izločitvi obdolženca kot mlajšega polnoletnika ni stvar tega postopka, pa je vložnici pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. S trditvami, da denarna socialna pomoč obdolžencu zadošča za preživetje, da je obdolženec povedal, da prepovedanih drog več ne uživa, da je kritičnega dne veliko pil, vzel črtico kokaina in kadil marihuano, zato se ne spomni, kaj se je dogajalo, in da je prepričan, da očitanih dejanj ni storil, vložnica ne uveljavlja kršitve zakona, pač pa nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Okoliščina, ki jo vložnica izpostavlja v izjavi na tožilčev odgovor, da je obdolženec (naknadno) priznal krivdo za očitani dejanji, zaradi česar po njenem mnenju ni več razlogov za pripor, pa na presojo zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne more imeti nobenega upoštevnega vpliva.

C.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katero se sklicujeta zahtevi za varstvo zakonitosti, zahteva zagovornice obdolženega Z. B. pa je vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni (425. člena ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe.

1 Gl. tudi Horvat, mag. Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 490.