Jedro

Sodišče lahko ohranja zvestobo 8. členu ZPP, tudi kadar pri utemeljevanju svoje dokazne ocene o obstoju nekega dejstva čisto vseh dokazov, ki jih je v zvezi s tem dejstvom izvedlo, v obrazložitvi sodbe izrecno ne analizira ali sploh omeni. To namreč še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. Ali je ravnalo pravilno, bo odvisno od vsebine in kakovosti dokazov, ki jih je imelo pred seboj, in od okoliščin zadeve.

Ne bi bilo prav, da bi v vseh primerih zastaranje steklo natanko prvi dan po dnevu, ko je upnik smel terjati izpolnitev. Včasih namreč upnik potrebuje določen čas, da zbere elemente, od katerih je odvisno, natanko kaj ali koliko sme terjati od dolžnika.

V primerih, v katerih je zanesljivo, da stranka, ki je zavezanka za plačilo DDV in ki sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za ta davek, upoštevati kot odbitno postavko (kot "vstopni DDV") pri obračunu svoje davčne obveznosti, tega ni upravičena prejeti še od nasprotne stranke. Ker si sme DDV odbiti, to v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP ni potreben strošek, ki bi ga morala nositi njena pravdna nasprotnica.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se toženki naloži povrniti 695,92 EUR manj tožničinih pravd­nih stroškov, v vsem ostalem pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stop­nje v I. točki izreka in v nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

II. Pritožnica trpi pritožbene stroške sama, tožnici pa mora povrniti 612 EUR strošk0v z odgovorom na pritožbo, v 15 dneh, če zamudi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega doka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožnici plača 42.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2018 do plačila (I. točka izreka) in ji povrne 3914,18 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje, tožnica pa odgovarja, da neutemeljeno.

3. Pritožba je utemeljena samo glede prisoje davka od pravdnih stroškov, sicer pa ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz naslednjih dejstev kot nespornih. Toženka je za naročnika v Nemčiji izvajala gradnjo nepremičnine. A. A. je za toženko pripravil projektno dokumentacijo, ki pa jo je naročnikova „revizija“ septembra 2014 zavrnila. Ker ni bilo mogoče dokazati statične trdnosti objekta, toženka ni mogla začeti graditi. Zato je urgentno angažirala tožnico in 18. 9. 2014 sta se dogovorili, da za 21.500 EUR dopolni A. A. analizo, vse nadaljnje projektiranje pa naj bi za toženko spet izvajal on. Toženkin naročnik je potrdil navedeno delo, ki ga je tožnica izvedla do 16. 10. 2014. Toženka ga je delno plačala, preostanek pa je tožnica iztožila v drugi pravdi pred istim prvostopenjskim sodiščem (I Pg 304/2017). Sedanja pravda se nanaša na dodatna tožničina dela. V tem okviru ni sporno, da A. A. proti maloprej omenjenim pričakovanjem na projektu ni več sodeloval, toženka pa je na podlagi dokumentacije, ki jo je izdelala tožnica, objekt dokončala. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži obramba, da toženka dodatnih del ni naročila (da jih je morda naročil naročnik objekta). Ravno tako je zavrnilo ugovor zastaranja. Obojemu toženka v pritožbi nasprotuje, izpodbija pa tudi stališče, da tožbeni zahtevek ni bil sporen po višini.

5. Iz sklopa pritožbenega grajanja ugotovitve obstoja toženkinega naročila najprej ne drži to, da bi bilo sodišče prve stopnje v zvezi z elektronskim sporočilom toženkine delavke B. B. tožničinemu direktorju C. C. z dne 23. 2. 2015 (A 5) kršilo postopek na način iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To pogosto uveljavljano in praktično redko kršitev sodišče stori, kadar napačno reproducira besedilo zlasti dokaznih listin: v obrazložitvi zapiše, da v listini piše nekaj drugega, kot je tam zares zapisano. Vendar besedilo neke listine in njena vsebina (pomen, sporočilo) nista isto; ta kršitev tako ni podana, kadar sodišče v obrazložitvi utemeljuje svoje sklepanje in vrednotenje, ali, kako in v kolikšni meri vsebina neke listine kaže na obstoj kakšnega dejstva. Sodišče prve stopnje je od tega dvojega storilo zgolj slednje (gl. zlasti 11. točko njegove obrazložitve).

6. To pa je po presoji pritožbenega sodišča naredilo tudi pravilno: ni torej neutemeljen samo navedeni procesni očitek, pač pa tudi nadaljnji očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. ZPP v 8. členu med drugim zapoveduje, naj se vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej. Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo, ko je presojalo navedeno sporočilo (pravzaprav dve), s katerim je B. B. odgovarjala tožničinemu direktorju, ki ji je pisal o treh sklopih projektantskih del, ki jih je njegova družba vse izvedla po toženkinem naročilu (prvi je bil tisti, ki je postal predmet pravde I Pg 304/2017 in se je nanašal na analizo A. A. neustrez­nega projekta; drugi se je nanašal na – „_zaradi nesodelovanja g. A. A. je sledi­lo še …_“ – projektiranje statike v obsegu 750 projektantskih ur; tretji pa na zvočno in požarno zaščito, ki je zahtevala 150 projektantskih ur – gl. A 5). Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno oceno, da odgovor B. B. niti neposredno niti posredno ne dokazuje toženkinega naročila dodatnih del, in sprejema, da obstoj naročila drugega sklopa ta odgovor „_nakazuje v določeni meri_“, kot se je natančno izrazilo sodišče prve stopnje. Njegovo sklepanje je res utemeljeno zato, ker je B. B. za drugi sklop predlagala, „_da poiščejo rešitev na skupnem sestanku, samega naročila pa ni problematizirala_“, medtem ko je za tretji sklop C. C. odpisala – pa še to s pridržki, na katere je opozorilo in jih pravilno ovred­notilo sodišče prve stopnje –, da ni bil naročen. Če bi štela, da drugi sklop ni bil naročen, bi se bila glede njega najverjetneje odzvala podobno.

7. Sodišče je ravnalo skladno tudi z nadaljnjo zapovedjo iz 8. člena ZPP, ko je skrbno oceno tega dokaza („_... na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej …_“) povezalo („_... in vseh dokazov skupaj …_“) z enako oceno drugih dokazov (zlasti zapisnika o zaslišanju B. B. v zadevi I Pg 304/2017 ter zaslišanj C. C. in tožničinega delavca D. D., ki ju je samo izvedlo, vse pa na ozadju in v kontekstu že povzetega nespornega dejanskega stanja, da je toženka tožnico urgentno angažirala in v nadaljevanju potrebovala kot zanesljivo projektantko, da se je objekt najprej lahko začel graditi, nato pa da je bil lahko dokončan) v integralno oceno, da je toženkino naročilo tudi drugega in tretjega navedenega sklopa zagotovo obstajalo.

8. Pritožnica ne graja utemeljeno, kar je sodišče ugotovilo iz zapisnika o zaslišanju navedene toženkine delavke v pravdi I Pg 304/2017 (B 6), niti tega, da v svoji obrazložitvi ni reklo ničesar o dokazni oceni njenega zaslišanja, čeprav ga je bilo samo izvedlo.

9. Četudi se je tista druga pravda nanašala na prvi sklop, je bila v njej B. B. zaslišana (sicer preko okvirov tamkajšnjega spornega predmeta, vendar ne kar brez kakršnekoli zveze z njim: eno je z drugim organsko povezano) tudi glede drugega in tretjega sklopa in je bilo tudi njuno naročilo po tej poti tudi po oceni pritožbenega sodišča dodatno potrjeno. V prosti izpovedbi je povedala: „_Požarna in zvočna zaščita [ki je spadala k tretjemu sklopu] je bilo dodatno naročilo, ki ni bilo predmet prvotne ponudbe[,_]“ na eno od vprašanj pa odgovorila: _„Ko se mi predoči elektronska pošta z dne 23. 2. 2015, povem, da 1. in 2. tč. [se pravi, prvi in drugi sklop] sta bili narejeni že takrat, ko sem jaz bila zraven, za 3. tč. [tretji sklop] pa ne morem povedati._“ (gl. A 6 in 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe)

10. Nadalje lahko sodišče ohranja zvestobo 8. členu ZPP, tudi kadar pri utemeljevanju svoje dokazne ocene o obstoju nekega dejstva čisto vseh dokazov, ki jih je v zvezi s tem dejstvom izvedlo, v obrazložitvi sodbe izrecno ne analizira ali sploh omeni (in ima to lahko celo določene praktične prednosti). To namreč še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. Ali je ravnalo pravilno, bo odvisno od vsebine in kakovosti dokazov, ki jih je imelo pred seboj, in od okoliščin zadeve. Če bo na primer v obrazložitvi povedalo, de je bil nek dokaz najboljši in zakaj in da se je na njegovi podlagi prepričalo o obstoju določenega odločilnega dejstva, ne mora drugim dokazom nujno nameniti niti besede. S tem, da se je jasno opredelilo do prvega, je o vseh drugih povedalo dovolj, pa še svojo obrazložitev je ohranilo preglednejšo in krajšo – vse seveda pod pogojem, da tisto o razmerju kakovosti dokazov drži. Pritožnik bo takšno dokazno oceno izpodbil, samo če bo lahko opisal (tj. če obstaja) a) izvedeni dokaz, ki ni bil izrecno ocenjen (kar ne pomeni nujno tega, da je bil prezrt), in hkrati b) takšne njegove (resnične) vsebino in lastnosti, da morejo zamajati dokazni zaključek sodišča (saj šele to razkriva, da sodišče ni upoštevalo vsega, kar bi moralo). Potrebno je oboje – a in b –, kajti pritožbeno sodišče zmot­ne ugotovitve dejstev ne raziskuje samo, brez pritožnikove pobude (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Takšen pritožbeni napad v tej zadevi ni uspel. Pritožnica je sicer citirala dele zaslišanja B. B., ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo, ne da bi ga bilo izrecno ocenilo. Vendar ti deli njegove dokazne ocene ne zamajejo, bodisi ker z njo nimajo prave zveze ali pa zaradi svoje očitno premajhne dokazne moči. Že iz dosedanje obrazložitve izhaja, da sodišče prve stopnje glede elektronskega sporočila B. B. C. C. z dne 23. 2. 2015 ni „_sklep[alo], da predstavlja oziroma potrjuje naročilo_“ (2. točka pritožbe). Prvega ni sklepalo prav v nobenem smislu, drugega pa očitno ne tako, kot je mišljeno v pritožbi (tj. kot nekakšno toženkino pravnoposlovno izjavo) – po njegovi oceni je tisto sporočilo naročilo potrjevalo kot eden v vrsti indicev zanj. Zato ni pomembno, ali je B. B. na prvi stopnji med zaslišanjem ob predočenju tega elektronskega sporočila odgovorila, da z njim „_ni naročila del v višini 42.000,00 EUR_“ (saj niti izpodbijana sodba ne pravi drugače). Prvostopenjske dokazne ocene nadalje ne spodkopava niti v pritožbi citirani del izpovedbe B. B., da „_očitno naročilnice ni bilo_“, saj že izpodbijana sodba izhaja iz tega, da je bil samo prvi sklop naročen z naročilnico (listino), soglasje glede drugega in tretjega sklopa pa je bilo po prvostopenjskih ugotovitvah doseženo ustno. Niti v pritožbi citirana pričina opazka, da „_očitno ni bilo vse, kar je bilo zaračunano[,] opravičeno_“, ni v pritožbi še nadalje razčlenjena in je takšna, kakršna je (navržena in brez konteksta), očitno prešibka, da bi načela trd­nost ugotovitev sodišča. In povsem isto velja za pričino pojasnilo pomena njenega pridržka iz navedenega elektronskega sporočila (_„v kolikor se motim“_) glede naročila tretjega sklopa. Vsi ti citati se v resnici nič ne bijejo z napadeno dokazno oceno, temveč lahko z njo prav dobro soobstajajo in je to tudi brez težav spoznatno.

12. Ker je tako, ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo zaslišanje, ki ga je bilo samo izvedlo. Kot je bilo prikazano, v njem očitno ni bilo ničesar takš­nega, do česar bi se bilo moralo izrecno opredeljevati (in obremenjevati obrazložitev z analizo obstranskih elementov pravdnega gradiva). Že s tem, da je temeljito in prepričljivo razložilo oceno kakovostnejših dokazov (zaslišanje navedene priče v pravdi I Pg 304/2017 je bilo med drugim mnogo zgodnejše od zaslišanja v tej in s tem vsaj v načelu dosti bolj kakovostno), se je molče, a dovolj jasno opredelilo do navedenega dokaza, ki ga je izvedlo, a je bila njegova dokazna moč zanemarljiva, brez prispevka („dodane vrednosti“) k celoviti dokazni oceni. Zato ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je bila pritožnica ob pravico do izjave (ker naj bi se bila – po smislu povzeto – zaman spraševala, ali ni sodišče svojega zaslišanja B. B. preprosto spregledalo: že njena točko više analizirana graja pokaže, da njeno pritožbeno stališče ni vzdržno; mimogrede, sodišče, ki je nekoga zaslišalo in bilo torej z njim v živi interakciji, praktično težje kot denimo v primeru listin prezre, kolikšen je bil prispevek tega dokaza k ugotavljanju dejanskega stanja v razponu od občutnega do neznatnega, ter je molk sodišča prej zgovoren na način, kot je bilo zgoraj razloženo, tj. o bledem vtisu zaslišanja glede na druge dokaze, kot pa da bi razkrival, da je sodišče tehtno izpovedbo preprosto prezrlo ali pozabilo). Utemeljen tudi ni očitek enakovrstne kršitve po 14. točki tega odstavka, da izpodbijane sodbe zaradi odsotne ocene tega zaslišanja ni mogoče preizkusiti.

13. Končno je bila res ena od načelnih odlik navedene priče, da v času (obeh) zaslišanj na prvi stopnji ni bila več toženkina zaposlena (pri zaslišanju delavcev pravdnih strank je treba vedno upoštevati, da so, neoziraje se na svojo neredko dejansko subjektivno nepristranskost, tj. voljo izpovedati vse po resnici, velikokrat ob­jektivno pristranski, se pravi, objektivno zainteresirani za določen izid pravde). Vendar pa sodišče prve stopnje tega ni prezrlo, saj že ko je presojalo zapisnik o zaslišanju B. B. v zadevi I Pg 304/2017, ji verodostojnosti ni odreklo (kot je že bilo razloženo, ji je v marsičem sledilo). Pritožnica pa ni zares prikazala (kot je tudi že bilo pojasnjeno), v čem naj bi se bilo zaslišanje te priče v tej pravdi bistveno razlikovalo od tistega v oni drugi. Poleg tega iz prvostopenjske obrazložitve ocene zaslišanj tožničinega direktorja in tožničinega delavca D. D. izhaja, da je sodišče z niansiranimi razlogi primerno upoštevalo tudi njuno objektivno pristranskost (gl. 14. in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi zato se z odsotnostjo izrecne dokazne ocene zaslišanja B. B. pri narejeni dokazni oceni nič bistvenega ni izgubilo.

14. Pritožnica nadalje sodišču ne očita utemeljeno, da je zanemarilo izpovedbo tožničinega delavca E. E., da naj bi se bila tožnica ukvarjala samo s statiko, ne pa s požarno in akustično zaščito (ki je spadala k t. i. tretjemu sklopu). Po­vsem primerno je namreč na koncu 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe E. E. izpovedbo postavilo v širši kontekst D. D. v tem in tudi sicer kakovostnejše izpovedbe.

15. Pritožnica nato graja utemeljitev sodišča, oprto na tri elektronska sporočila iz korespondence pravdnih strank po 16. 10. 2014, tj. po končanju nesporno naročenega prvega sklopa, v prid njegovega (zdravorazumskega) sklepanja in (napol retoričnega) spraševanja, zakaj neki bi bili stranki takrat sploh še nadaljevali s komunikacijo, če toženka ne bi bila naročila še dodatnega projektiranja (13. točka obrazložitve). Očitka, da je s tem prekoračilo tožničino trditveno podlago, pa ni treba bolj poglobljeno analizirati že zato, ker za zavrnitev pritožbe v tem delu zadostuje ocena pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje tisto utemeljitev podalo za povrh in da njegove siceršnje ugotovitve o obstoju naročila drugega in tretjega sklopa zlahka obstanejo tudi brez nje.

16. Sodišče prve stopnje ni prezrlo toženkinega ugovora, da če bi bila res naročila tudi pravkar navedeno dvoje, bi se bila zagotovo dogovorila tudi o ceni. Ugovor je že sam po sebi v veliki meri krožen, saj predpostavlja to, kar bi bilo treba šele raziskati (_petitio principii_). Primerno je opozoriti, da realnost gospodarskega prometa, da se gospodarski subjekti neredko dogovorijo za (odplačen) posel, ne da bi se obenem dogovorili tudi o velikosti plačila, odražajo določbe, kot je drugi odstavek 442. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena, jo določi sodišče, in v tej zadevi uporabljivi drugi odstavek 642. člena OZ, da če pri podjemni pogodbi ni dogovorjeno plačilo, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Sodišče prve stopnje je s tem, da se je v dokaznem postopku prepričalo o obstoju naročila drugega in tretjega sklopa, obravnavalo (tako da je zavrnilo) tezo, da toženka projektiranja ne bi naročila, ne da bi se bila hkrati dogovorila o ceni.

17. Isto kot v prejšnji točki te obrazložitve velja – ob upoštevanju tudi tistega, kar je bilo še višje zgoraj rečeno o neobstoju obveznosti sodišča, da se vedno izrecno opredeli do prav vsakega izvedenega dokaza – za očitek, da naj bi bil toženkin direktor F. F. prepričljivo izpovedal, da je toženka izpolnila vse obvez­nosti do tožnice s plačilom v navedeni drugi pravdi iztoževanega dela. Z ravno nasprotno ugotovitvijo se je sodišče prve stopnje sodišče tudi do tega dovolj opredelilo in ni storilo kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Enaka kršitev naj bi bila nadalje storjena, ko naj bi bilo sodišče preko trditev tož­nice, ki naj ne bi bila pojasnila, konkretno kdo, kdaj in kako ji je naročil projektiranje drugega in tretjega sklopa, ugotovilo obstoj tudi teh toženkinih naročil. Pritožbeno sodišče s tem ne soglaša. Niti v izpodbijani sodbi ni izrecno razloženo, konkretno kdo pri toženki, kdaj in konkretno komu pri tožnici je podal svojo (ali sprejel njegovo) ponudbo (prim. prvi odstavek 28. člena OZ, da je ponudba sprejeta v trenutku, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo). In vendar je a) na ozadju nespornih dejstev, da je toženka tožnico najprej urgentno angažirala za projektiranje, ki ga zanjo njen prejšnji projektant ni opravil tako, kot je bilo treba, nato pa je, potem ko je tožnica ta prvi sklop projektiranja opravila brezhibno in je toženka zato v tujini lahko začela graditi naročeni objekt, njen (isti) projektant spet zatajil (proti svojim pričakovanjem je znova ostala brez njegovih nadaljnjih in nepogrešljivih storitev), objekt nazadnje dokončan na podlagi tožničinih projektov, in b) na podlagi celovite dokazne ocene izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je toženka tožnici zanesljivo naročila tudi drugi in tretji sklop – to pa je tudi odločilno in v okoliščinah te zadeve tudi zadosti, in sicer s stališča določbe večje abstraktnosti kot pri tisti maloprej navedeni, tj. s stališča 15. člena OZ, skladno s katerim je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Zaključek, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo tudi za drugi in tretji sklop, je v zadevnih okoliščinah po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

19. Tudi o zastaranju je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno. Po prvem odstavku 349. člena OZ terjatve iz gospodarskih pogodb – za kakršno gre tudi v tej zadevi – zastarajo v treh letih, ta rok pa skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ steče „_prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti_“ (če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega). Pri uporabi in razlagi citiranega dela se je sodišče utemeljeno oprlo na stališče, ki ga je v objavljeni sodni praksi mogoče zaslediti že v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 784/2005 z dne 27. 3. 2008: „_Načelno je sicer res odločilna dospelost terjatve [morda je še bolj prav reči: načelno je sicer res odločilen natanko tisti prvi dan, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti], vendar ni vedno tako. Drugače določajo že posebna pravila v zakonu ali posebna pravila, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Kaj pomeni čas, ko ima upnik pravico terjati, in s tem povezana dospelost terjatve, je lahko sporno vprašanje, o katerem mora odločiti judikatura (Cigoj, Komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, druga knjiga, Ljubljana 1984, stran 1146 in naslednja). Dospelost [morda je spet bolj pravilno: dan, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti] je namreč velikokrat odvisna tudi od aktivnosti oziroma pasivnosti samega upnika, če je zanjo potrebna na primer izdaja opomina, izstavitev računa itd. Ob vsebinsko enaki določbi prvega odstavka 2. člena pred uveljavitvijo ZOR veljav­nega Zakona o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54) je že več desetletij utrjeno stališče sodne prakse, da začne zastaranje terjatve iz grad­bene pogodbe teči prvi dan po dnevu, ko je bil sestavljen končni obračun oziroma po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti obračun. Razlog za tako stališče sodne prakse je v samem pomenu instituta zastaranja, ki je med drugim zakonsko uveljavljen tudi zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskih razmerij. Dolžnik ne more biti v stalni nesigurnosti, tudi dokazovanje je s potekom časa oteženo. Ker je zakonodajalec sprejel institut zastaranja, ima pasivnost upnika za posledico neiztož­ljivost zastarane terjatve. Enaki razlogi kot za samo uveljavitev instituta zastaranja veljajo tudi za začetek teka zastaralnega roka, kadar je ta povezan z vprašanjem dospelosti terjatve. Če je dospelost odvisna od aktivnosti upnika [aktivnost upnika je včasih potrebna, da spravi dolžnika v zamudo, za dospelost praviloma ne], ta pa je pasiven, dejansko že s tem ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti. V takem primeru velja pravilo, da kljub nedospelosti terjatve (zaradi neizstavitve opomina, računa itd.) [ali še rajši: kljub temu, da je sicer že napočil dan, ko ima pravico terjati izpolnitev obveznosti, in terjatev zato je dospela] njeno zastaranje začne teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje. V nasprotnem primeru bi bil lahko začetek teka zastaralnega roka pomaknjen v negotovo prihodnost ali terjatev celo nikoli ne bi zastarala (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, strani 448 do 451)_.“ Pritožbeno sodišče, ki zlasti s pravnopolitičnimi izhodišči navedenega stališča popolnoma soglaša, je izkoristilo priložnost, ki jo ta zadeva ponuja, da to stališče dodatno razjasni (kar je že delno storilo z interpolacijami v oglatih oklepajih). Dospelost, kadar rok ni določen, namreč po najosnovnejšem pravilu ni navezana na upnikovo aktivnost in sme upnik dolžnika takoj terjati (gl. 289. člen OZ; lahko pa bi bila, če bi bil dogovorjen tak pogoj), pač pa je nanjo, kadar rok ni določen, navezana zamuda (prim. drugi odstavek 299. člena OZ). In vendar ne bi bilo prav (tj. izmed več temeljnih načel skladno zlasti z enakopravnostjo udeležencev obligacijskega razmerja ter z vestnostjo in poštenjem, prim. 4. in 5. člen OZ), da bi v vseh primerih zastaranje steklo natanko prvi dan po dnevu, ko je upnik smel terjati izpolnitev (prvi odstavek 336. člena OZ). Včasih namreč upnik potrebuje določen čas, da zbere elemente, od katerih je odvisno, natanko kaj ali koliko sme terjati od dolžnika. Glede tega je zgovoren podpoglavje Cigojevega Velikega komentarja, na katerega se je v zgornjem citatu zanašalo že Vrhovno sodišče: _Vprašanje odvisnosti nastanka pravice za uveljavljanje od poznavanja podatkov o vsebini zahtevka_ (str. 1147–1150). Tam so opisani primeri, v katerih ni nujno, da terjatev še ni dospela, pa kljub temu še ni mogoče reči, da je zastaranje že steklo: potreben je na primer še nek primeren rok, da se ugotovi nastanek prikrajšanja; da se izračuna škoda; _da se med pogodbeniki odpravi negotovost, kdaj lahko začnejo uveljavljati svoje zahteve_ (za slednjo situacijo prim. na str. 1148, na dnu), itd. 20. Prehajajoč s tako razložene zgornje premise k zadevi pod presojo, to, da je C. C. B. B. pisal, kaj vse preko prvotnega naročila so pri tožnici projektirali za toženko, ta pa mu je 23. 2. 2015 predlagala, naj se o tem še uskladijo, v vzvratnem pogledu sicer pokaže, da bi bila tožnica že v času navedenega pisanja svojega direktorja imela pravico terjati od toženke ravno tisto, kar je od nje iztoževala v tej pravdi, tj. ustrezno protivrednost 900 projektantskih ur, je treba v tožničinem primeru upoštevati, da so bili navedenega dne sicer znani elementi (tožbenega) zahtevka, obstajala pa je negotovost, ali je ne bosta stranki z medsebojnim usklajevanjem v kratkem odpravili. Tožba, vložena 12. 3. 2018, tako odpira vprašanje, ali je bil primeren rok, da stranki odpravita navedeno negotovost, krajši od sedemnajst dni (leto 2018 je bilo prestopno), in pritožbeno sodišče se strinja z negativnim odgovorom prvostopenjskega (v 27. točki njegove obrazložitve). S tem, da je slednje povzelo (prav tam) vsebino korespondence strank z dne 23. 2. 2015, med drugim glede tega, da sta stranki predvideli bližnji sestanek, tudi ni storilo očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je tožnica pred ugovorom zastaranja branila z drugimi razlogi, kot pa so bili tisti (pravkar povzeti), s katerimi je ta ugovor zavrnilo samo (po tožničinem mnenju terjatev ni zastarala, ker naj bi se bili stranki dogovorili, da je pogoj za plačilo potrditev projekta s strani „revizije“ toženkinega naročnika, vendar je bilo po oceni sodišča prve stopnje soglasje o tem pogoju presplošno zatrjevano). Po oceni pritožbenega sodišča ni odločilno, ali je tožnica navedena dejstva zatrjevala ravno v zvezi z zastaranjem, pač pa to, da so bila ta dejstva že del ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi obstojem pogodbe (soglasja) za drugi in tretji sklop (gl. 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je torej na to stanje zgolj apliciralo zgoraj razloženo materialno pravo o zastaranju. Kolikor je bila uporaba in vsebina tega prava za pritožnico presenetljiva, pa v pritožbi ne navaja ničesar o tem, kaj bi bila sebi v prid glede na to materialno pravo lahko še navajala. Tudi zato pritožbeno sodišče v ravnanju sodišča prve stopnje ni prepoznalo nobene proces­ne kršitve.

21. Končno pritožbeno sodišče pritožnici ne sledi, da je s tem, ko je oporekala svojemu naročilu drugega in tretjega sklopa, ker da tožnica ni navedla, konkretno kdo je komu naročil katera dela in katero domnevno izdelano projektantsko gradivo se je nanašalo na kateri obseg del, oporekala tožbenemu zahtevku po višini, sodišče prve stopnje pa da je zmotno menilo, da tožbeni zahtevek po višini ni bil sporen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo stališče prvostopenjskega nekoliko ožje in pravilno, ko je pojasnilo (v 28. točki obrazložitve), da toženka ni nasprotovala tožničinim trditvam o izvedenih 750 urah projektiranja za drugi sklop in 150 za drugi ter o 47 EUR kot vrednosti projektantske ure po smernicah Inženirske zbornice Slovenije (zmnožek te urne postavke in tega obsega ur po višini predstavlja tožbeni zahtevek). Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka s svojimi pravkar povzetimi trditvami, usmerjenimi v oporekanje obstoju pogodbe, ni dovolj jasno in nedvoumno nasprotovala, da bi ji bilo mogoče pripisati tudi namen zanikanja (v smislu prve povedi drugega odstavka 214. člena ZPP) navedenih količin, gradnikov višine tožbenega zahtevka. Tem bi lahko nasprotovala na primer tako, da bi sama pojasnila, kakšen projekt preko nesporno dogovorjenega in izvedenega prvega sklopa je bil zares potreben, da je mogla dokončati objekt v Nemčiji, in koliko ur projektiranja manj je dejansko zahteval. 22. Ker s pritožbenimi razlogi ni soglašalo, samo pa ni našlo tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

23. Edina izjema je bila, kot rečeno, pri prisoji davka na dodano vrednost (DDV) od pravdnih stroškov. V tem delu je pritožba utemeljena. Ob sklicevanju na nedatirano pojasnilo FURS (B 13; po ugotovitvah pritožbenega sodišča je bilo to pojas­nilo 25. 10. 2022 objavljeno na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije v rubriki novic) je pritožnica trdila, da je tožnica, ki je zavezanka za DDV, od svoje davčne obveznosti odbila DDV, ki ji ga je zaračunala njena pooblaščenka, odvet­niška družba, ki je tudi sama zavezanka za plačilo tega davka. V odgovoru na pritožbo tožnica ničesar od tega ni zanikala. Po oceni pritožbenega sodišča je v primerih, v katerih je tako kot v tem zanesljivo, da stranka, ki je zavezanka za plačilo DDV in ki sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za ta davek, upoštevati kot odbitno postavko (kot „vstopni DDV“) pri obračunu svoje davčne obveznosti, tega ni upravičena prejeti še od nasprotne stranke. Točka a prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) v delu, ki je pomemben za to zadevo, namreč določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je v Sloveniji dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah storitev, če je te uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnica odvetniške storitve svoje pooblaščenke, ki jih je ta zanjo opravila v tej pravdi, uporabila za namene svojih obdavčenih transakcij tudi skladno s kriterijem iz us­taljene prakse Sodišča Evropske unije s področja evropske davčne zakonodaje, implementirane s 63. členom ZDDV-1. Po tem kriteriju mora načeloma obstajati neposredna in takojšnja povezava med določeno vstopno transakcijo in eno ali več izstopnimi transakcijami, vendar „_se pravica do odbitka davčnemu zavezancu prizna, tudi če ni neposredne in takojšnje povezave med določeno vstopno transakcijo in eno ali več izstopnimi transakcijami, ki daje pravico do odbitka, kadar so stroški zadevnih storitev del splošnih stroškov tega zavezanca in so kot taki sestavni del cene blaga ali storitev, ki jih dobavlja[,]_“ saj imajo ti stroški „_neposredno in takojšnjo povezavo s celotno gospodarsko dejavnostjo davčnega zavezanca_“ – iz 20. točke obrazložitve sodbe C-104/12 z dne 21. 2. 2013 v zadevi _Finanzamt Köln-Nord proti Wolframu Beckerju_). Pravila o povrnitvi stroškov imajo odškodninskopravno naravo (prim. N. Betetto v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV, Ljubljana 2006, str. 22), eden od temeljev odškodninskega prava pa je dolžnost zmanjševanja škode (primerjalnopravno označena _z duty to mitigate_, je v OZ uzakonjena v četrtem in petem odstavku 243. člena, ki se glasita: „_Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine._“ In: „_Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za neizpolnitev obveznosti, ki niso nastale iz pogodbe, če ni za posamezne izmed njih v tem zakoniku določeno kaj drugega._“). Tako že zato, ker si stranka, ki je v pravdi uspela, sme DDV odbiti, to v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP ni potreben strošek (povrnejo pa se lahko samo takšni), ki bi ga morala nositi njena pravdna nasprotnica. (Najbrž je odveč poudarek, da nič od navedenega ne pomeni, da stranka svojemu odvetniku, zavezancu za DDV, ne bi morala plačati tudi tega davka, kot izrecno veleva drugi odstavek 12. člena Odvetniške tarife, OT.) Na račun DDV je torej sodišče prve stopnje tožnici v toženkino breme prisodilo 695,92 EUR preveč (gl. 30. točko izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče pa je to korigiralo.

24. Pritožnica je uspela delu, ki je po velikosti zanemarljiv, zato sama trpi pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti njene stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tož­nici priznalo stroške odvetniške nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v obsegu 1000 točk (1. točka tar. št. 22 v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT), materialne stroške v obsegu 20 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), toda iz že navedenih razlogov brez povečanja za DDV, znaša 612 EUR. Toliko mora toženka tožnici plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.