Jedro

Toženka je tožnico obvestila, da je njen zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo škode zaradi uporabe nadomestnega vozila delno utemeljen, in sicer za čas 4 dni, s čimer je dejansko priznala upravičenje tožnice do najema nadomestnega vozila v skladu s sklenjeno zavarovalno polico in pripadajočimi splošnimi pogoji in to kljub temu, da tožnica za najem nadomestnega vozila predhodno ni pridobila njenega (pisnega) soglasja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati odškodnino v znesku 7.363,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka) in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.252,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II. izreka).

2.Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico. Bistvo pritožbene graje je, da gre pri zavarovanju avtomobilskega kaska za prostovoljno zavarovanje in da so splošni pogoji za kasko zavarovanje vozila sestavni del pogodbe o zavarovanju, zato so določila teh pogojev za pogodbeni stranki obvezna in jih je potrebno uporabiti tako, kot so zapisana. Tožnica je bila s splošnimi pogoji za kasko zavarovanje vozila seznanjena že ob podpisu zavarovalne pogodbe, ti splošni pogoji pa med drugim vsebujejo tudi jasna določila, ki urejajo najem nadomestnega vozila. Posledično so navedbe tožnice v smeri, da s strani toženke ni dobila jasnih navodil glede najema nadomestnega vozila neutemeljene. Tožnica bi tako morala v skladu s splošnimi pogoji za najem nadomestnega vozila pridobiti predhodno pisno soglasje tožnice, česar pa ni storila. V nadaljevanju obravnavana pritožba še navaja, da bi se morala tožnica v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), vzdržati vsakršnega ravnanja s katerim je toženki povzročila še večjo škodo v zvezi z najemom nadomestnega vozila in da je posledično upravičena le do sorazmernega dela odškodnine za najem nadomestnega vozila do 4 (štirih) dni, ki pa ga je toženka že v celoti plačala z izplačilom zneska v višini 400,00 EUR. Tožnica namreč ni ponudila nobenih dokazov na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bila upravičena do najema nadomestnega vozila za obdobje 108 dni. V zvezi z navedenim pritožba še dodaja, da tožnica vse do danes toženki sploh ni predložila originalnega računa za najem nadomestnega vozila in da se navedeno dejstvo ne more nadomestiti s postavitvijo ustreznega izvedenca v pravdnem postopku, katerega naloga je bila le, da oceni čas trajanja popravila poškodovanega vozila.

3. Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica kot zavarovalka s toženko sklenila polico za zavarovanje avtomobilskega kaska, št. 100X z dne 3. 8. 2010, zavarovanec katere je gospodarska družba V. L., d.o.o., Ljubljana, s katero je tožnica sklenila leasing pogodbo za najem osebnega vozila BMW 525d touring karavan, ki je predmet navedenega zavarovanja. Zavarovanje avtomobilskega kaska je bilo sklenjeno pod splošnimi pogoji št. 01-AKA-01/07 (v nadaljevanju: splošnimi pogoji) in je poleg osnovnega kasko zavarovanja zajemalo tudi dodatno kritje D8 iz naslova najema nadomestnega vozila. Navedeno osebno vozilo je bilo dne 9. 10. 2010 poškodovano v prometni nesreči, katere povzročitelj je bil R. M..

7. Tožnica v predmetni pravdi zahteva povračilo škode, ki jo predstavlja strošek najema nadomestnega vozila Audi A6 2.0 TDI Avant, katerega je tožnica za obdobje od 15. 10. 2010 do 1. 2. 2011 najela pri najemodajalki M. Ž. (prej F.).

8. Najem nadomestnega vozila v primeru poškodbe zavarovanega vozila ureja 10. točka 3. člena splošnih pogojev, ki določa, da zavarovalnica krije stroške najema nadomestnega vozila, če je bilo zavarovančevo vozilo poškodovano, pri čemer pa mora zavarovalec oziroma zavarovanec pred najemom nadomestnega vozila pridobiti pisno soglasje zavarovalnice, ki ima pravico določiti najemodajalca. V primeru, če se zavarovalec oziroma zavarovanec odloči za drugega najemodajalca, kot je bil napoten ob ogledu škode, zavarovalnica krije stroške najema vozila, vendar največ do višine stroškov najema pri napotenem najemodajalcu, in sicer za čas, ki je potreben za popravilo poškodovanega vozila na podlagi tovarniških normativov za popravilo (EUROTAX). Z zavarovanjem so kriti stroški dnevnega najema istovrstnega vozila z enako prostornino motorja in kilometrino do največ sto prevoženih kilometrov na dan, brez stroškov goriva in cestnin, pri čemer zavarovalnica povrne stroške na podlagi originalnega računa najemodajalca, na katerem pa mora biti natančno navedeno število dni najema in prevoženi kilometri ter vsak posamičen strošek.

9. Iz listinske dokumentacije v spisu in navedb pravdnih strank izhaja, da je bil zapisnik o poškodbi navedenega vozila napravljen dne 13. 10. 2010, odločitev toženke o višini priznane škode pa je bila zaradi preiskave prometne nezgode sprejeta šele dne 4 4. 2011, ko je toženka tožnici v podpis ponudila sporazum za poravnavo njenih obveznosti iz obravnavanega škodnega dogodka. V vmesnem času je tožnica dne 15. 10. 2010 najela nadomestno vozilo in konec meseca januarja 2011 poškodovano vozilo tudi na lastne stroške popravila. O dejstvu najemna nadomestnega vozila je tožnica toženko obvestila z "zahtevo po izpolnitvi obveznosti po avtomobilskem kasko zavarovanju" z dne 21. 2 2011 (priloga spisa A5), kateri je bilo priloženo pooblastilo zavarovanca V. L. d.o.o. za reševanje predmetne zadeve, pogodba o najemu vozila z dne 15. 10. 2010 in oba vtoževana blagajniška prejemka z dne 1. 12. 2010 oziroma z dne 1. 2. 2011. Iz navedene zahteve izhaja, da si bo tožnica predmetni avtomobil popravila sama (oziroma si ga tedaj že je) in da zahteva povrnitev škode iz naslova najema nadomestnega vozila v skupni višini 13.090,00 EUR.

10. Tožnica je torej toženko o najemu nadomestnega vozila obvestila šele po izteku najema in po popravilu poškodovanega vozila, ne da bi si pred tem pridobila pisno soglasje toženke za najem nadomestnega vozila, kot to sicer zahtevajo določila splošnih pogojev, kar pa ne ovrže njenega upravičenja do najema nadomestnega vozila za čas poprave zavarovanega in poškodovanega vozila. Toženka je namreč tožnico z dopisom št. 0301-x/10 z dne 7. 4. 2011 obvestila, da je njen zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo škode zaradi uporabe nadomestnega vozila delno utemeljen, in sicer za čas 4 dni (27,20 delovnih ur), s čimer je dejansko priznala upravičenje tožnice do najema nadomestnega vozila v skladu s sklenjeno zavarovalno polico in pripadajočimi splošnimi pogoji in to kljub temu, da tožnica za najem nadomestnega vozila predhodno ni pridobila njenega (pisnega) soglasja. Nesporno med pravdnima strankama je namreč, da je toženka tekom predmetnega pravdnega postopka tožnici povrnila del stroškov za najem nadomestnega vozila, in sicer za čas 4 dni ter v skupni višini 400,00 EUR, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ki je navedeni znesek posledično utemeljeno odštelo od prisojene odškodnine. S tem je toženka dejansko priznala pravico tožnice do povračila navedenih stroškov, vprašanje ostane le, v kakšni višini. Pritožbeno sklicevanje toženke na nespoštovanje pogodbenih določil je zato neutemeljeno.

11. Sodni izvedenec in cenilec za avtomobilsko stroko B. B. (v nadaljevanju: izvedenec), katerega izvedensko mnenje z dne 15. 4. 2013 sta povzeli obe pravdni stranki, je med drugim ugotovil, da je najeto vozilo (Audi A6 Avant 2.0 TDI) primerljivega cenovnega razreda kot vozilo, ki je bilo poškodovano (BMW 525d Touring) in da bi cena dnevnega najema takšnega vozila pri gospodarski družbi A. R. d.o.o. znašala 7.763,04 EUR za 108 dni najema oziroma preračunano 71,88 EUR dnevno. Toženka je navedene ugotovitve izvedenca smiselno povzela, saj jim izrecno ni nasprotovala, na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 27. 9. 2013 pa je celo umaknila svoj dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca zavarovalniške stroke.

12. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je toženka po prepričanju sodišča druge stopnje temelj tožbenega zahtevka z izplačilom navedenega zneska konkludentno priznala, višini odškodnine kot jo je ugotovil izvedenec pa ni nasprotovala, sodišče druge stopnje zaključuje, da je obravnavana pritožba neutemeljena, saj od toženke ni mogoče zahtevati, da kot zavarovalka po polici o zavarovanju avtomobilskega kaska sama (čim prej) pristopi k popravilu poškodovanega vozila katerega lastnica niti ni. Še posebej pa navedeno velja v primeru, ko je v teku preiskava prometne nezgode od izida katere je odvisno ali bo zavarovalnica (toženka) zavarovancu (V. L. d.o.o.) sploh priznala pravico do povračila materialne škode na poškodovanem vozilu. Pritožbeno sklicevanje toženke na načelo prepovedi povzročanja škode in pravico oškodovanca, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode oziroma je povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, do le sorazmerno zmanjšane odškodnine, je tako neutemeljeno.

13. Glede na pojasnjeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je toženka upravičena ne le do povračila škode za najem nadomestnega vozila za čas samega popravila poškodovanega zavarovanega vozila (1) (kar je toženka sicer že plačala), temveč za celoten čas, ko zavarovanega vozila dejansko ni mogla uporabljati, torej za čas od prometne nezgode oziroma najema nadomestnega vozila do popravila poškodovanega vozila, kar pa je tudi obdobje, ki ga tožnica vtožuje. Preiskava prometne nezgode s strani toženke in posledični daljši čas, ki je potreben za samo popravilo poškodovanega vozila namreč ne more iti na škodo zavarovanca oziroma zavarovalca (tožnice).

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Izvedenec je ugotovil, da bi popravilo poškodovanega vozila trajalo približno 26,5 ure, pri čemer je dopuščal možnost zvišanja dokončnega izračuna števila ur za 10% oziroma za 2,65 ure, kar skupno znaša 29,15 ur ali 4 dni (2. alineja 10. točke 3. člena splošnih pogojev).