Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se

obtoženemu A. A.

na podlagi določil 57. in 58. člena KZ-1 izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu po drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ določi

kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

ki se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V ostalem se pritožba obtoženčevega zagovornika ter v celoti pritožba zakonitega zastopnika obtožene pravne osebe B. d.o.o. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožena pravna oseba B. d. o. o. je dolžna plačati sodno takso v višini 1.050,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo (točka I) obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, obtoženo pravno osebo B. d.o.o. (točka II) pa odgovorno za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in 33. členom KZ ter v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Obtoženemu A. A. je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, obtoženi pravni osebi pa denarno kazen 50.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku treh mesecev, sicer se bo prisilno izterjala. Na podlagi 98. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 96. člena KZ je odločilo, da je obtožena pravna oseba B. d.o.o. dolžna plačati denarni znesek v višini 301.144,00 EUR, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. Na podlagi tretjega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 42. členom ZOPOKD je odločilo, da sta obtoženec in obtožena pravna oseba dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, in vsak plačati ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko III je obtoženega A. A. oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, če se dajo stroški izločiti iz skupnih stroškov (drugi odstavek 95. člena ZKP), v tem delu proračun.

2.Zoper sodbo sta se zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila zagovornik obtoženega A. A. in zakoniti zastopnik obtožene pravne osebe. Višjemu sodišču sta predlagala, da izpodbijano sodbo v obsodilnem delu (tako za obtoženca kot obtoženo pravno osebo) spremeni tako, da ju oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom sodišča prve stopnje, oziroma še podrejeno, da jima izreče milejšo kazensko sankcijo.

3.Pritožba zagovornika obtoženega A. A. je delno utemeljena, pritožba zakonitega zastopnika obtožene pravne osebe B. d.o.o. pa ni utemeljena.

4.Zagovornik obtoženca je v pritožbi zahteval navzočnost na seji, zato je sodišče druge stopnje le-to razpisalo in jo v navzočnosti obtoženca, njegovega zagovornika in zakonitega zastopnika obtožene pravne osebe ter v nenavzočnosti državnega tožilca (ki je bil o seji pravilno obveščen), dne 30. 1. 2025 tudi opravilo (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5.Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja in zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, izvedlo je vse relevantne dokaze, jih natančno in kritično ocenilo, napravilo celostne dokazne zaključke ter zanje navedlo jasne in prepričljive razloge, in na tej podlagi ter ob odsotnosti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega, obtoženo pravno osebo B. d.o.o. pa odgovorno očitanih kaznivih dejanj.

6.Po pregledu spisovnih podatkov je bilo moč ugotoviti, da sta pritožbi po vsebini identični (razen v delu glede odločbe o kazenski sankciji), zato se je sodišče druge stopnje skupaj opredeljevalo do pritožbenih navedb.

7.Obtoženemu A. A. se v okviru inkriminacije po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ očita, da je pokojnemu C. C.1 naklepoma pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, ker je pokojni C. C. pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi drugemu pridobil veliko premoženjsko korist izrabil svoj položaj, pa pri tem niso podani znaki kak1nega drugega kaznivega dejanja.

8.Na obtoženega A. A. naslovljen očitek izpodbijana sodba utemeljuje z naslednjimi relevantnimi okoliščinami:

-da je obtoženi A. A. dne 29. 2. 2008 oziroma dne 3. 3. 2008 kot zakoniti zastopnik (direktor) obtožene pravne osebe B. d.o.o. kot izvajalca, z naročnikom D. d.d.,2 ki ga je zastopal pokojni C. C. kot direktor, sklenil Pogodbo 1t.1 za opravljanje nalog investicijskega in
7eeniringa in nadzorništva pri izgradnji stanovanjskega naselja v E.,

-da pogodbe v takem obsegu nista sklenila zaradi izvajanja storitev, temveč dejansko zaradi izplačila višje kupnine za delnice D. (v nadaljevanju delnice D., tj. 10,00 EUR/delnico), kot je bila dogovorjena v pogodbi z dne 29. 2. 2008 o prodaji delnic imetnika A. A.,3

-da je bila razlika v dogovorjeni kupnini za delnice (31.319 delnic D.) plačana po Pogodbi 1t. 1 za opravljanje nalog investicijskega in
7eeniringa in nadzorništva pri izgradnji stanovanjskega naselja v E., zato je bila (v določenem delu) fiktivna,

-da obtoženi A. A. v imenu B. d.o.o. ni opravil storitev po Pogodbi 1t. 1 v vrednosti 440.572,80 EUR, ki se nanašajo (predvsem) na koordinacijo medsebojnih aktivnosti, temveč se je na izvedene storitve po pogodbi na projekt Stanovanjsko naselje v E., nanašal kvečjemu znesek 79.200,00 EUR,

-da je obtoženi A. A. v imenu B. d.o.o. naročniku D. d.d. v času od 6. 3. 2008 do 31. 7. 2008 izstavil štiri račune za dela na projektu Stanovanjsko naselje v E. - razvojni del projekta4 v skupnem znesku 440.572,80 EUR, ki pa ne odražajo verodostojnih poslovnih dogodkov v celoti,

-da je pokojni C. C. kot direktor D. d.d. na podlagi izstavljenih računov B. d.o.o., kljub dejstvom navedenim v predhodni alineji, odobril in odredil plačilo vseh računov, saj je bil njegov namen, da v nasprotju s sklepi skupščine D. d.d. glede nakupa lastnih delnic, A. A. kot imetniku delnic izplača višjo kupnino od dogovorjene, s čimer je družbi B. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini najmanj 301.144,00 EUR.

9.Z vidika kazenskopravne teorije ter splošno sprejete sodne prakse ni moč oporekati pritožbenemu naziranju, da je inkriminacija po 244. členu KZ (kot se očita pokojnemu C. C.) namenjena notranjemu kazenskopravnemu varstvu poslovnih subjektov in kot taka sankcionira nezvestobo do "lastnikov" (družbenikov) gospodarske družbe oziroma sankcionira njihovo delovanje, ki ni v interesu gospodarske družbe in ii) da mora biti naklep pomagača (tj. njegov psihični odnos do kaznivega dejanja glavnega storilca in do svojega prispevka k le-temu) vselej dvojen - tj. pomagač mora vedeti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje glavnega storilca in mora hkrati oblikovati še lasten naklep pomagati pri takšnem kaznivem dejanju.

10.Pač pa pritožbeno sodišče kot zmotno, protispisno in neutemeljeno zavrača pritožbeno tezo, da v obravnavani zadevi, v predhodni točki navedeni kriteriji niso izpolnjeni. Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče v obsodilni sodbi (glede na to, da je inkriminacija po 244. členu pravzaprav tiha blanketna norma) določno opredeliti, katero konkretno prepoved ali zapoved iz dopolnilnega predpisa naj bi pokojni C. C. s svojim ravnanjem sploh prekršil, še posebej, ker naj bi ravno to predstavljalo očitano zlorabo (izrabo) položaja, in ker se po oceni zagovornika izpodbijana sodba do tega vsebinsko ni opredelila, so izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pa pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s presojo, ali je pokojni C. C., kot njen takratni direktor, res deloval v nasprotju z ekonomskimi interesi gospodarske družbe D. d.d., katere zakoniti zastopnik je bil, zagovornik izpostavlja, da se očitek (tudi po modificirani) obtožbi nikoli ni glasil, da bi družbi D. d.d. z obravnavanimi posli morebiti nastala kakšna premoženjska škoda. Tako tudi izpodbijana sodba očitek zlorabe položaja pokojnega C. C., torej očitek protipravnih ravnanj, ki naj bi bila v nasprotju z interesi družbe D. d.d., gradi izključno na zaključku, da naj bi bil dogovor med pokojnim C. C. in obtoženim A. A., da se bo del kupnine za delnice D. plačal prek Pogodbe št. 1 za opravljanje nalog investicijskega inženiringa in nadzorništva pri izgradnji stanovanjskega naselja v E., "nedopusten" ter naj bi zato obtoženi pravni osebi B. d.o.o., bila pridobljena protipravna premoženjska korist v višini dela kupnine za delnice D., ki je bila poravnana prek že omenjene Pogodbe št. 1. Po oceni pritožnika naj bi pokojni C. C. s takšnim načinom plačila kupnine za lastne delnice D., katerih imetnik je prehodno bil obtoženi A. A., domnevno kršil (sicer v ničemer konkretizirana) računovodska ali korporacijska pravila, kar pa ne utemeljuje obstoja kaznivega dejanja po 244. členu KZ, torej očitane zlorabe (izrabe) položaja pokojnega C. C. v družbi D. d.d. Še posebej, ker njegovo ravnanje, kot izpostavlja pritožnik, ni bilo v kakršnemkoli nasprotju z (ekonomskimi) interesi družbe D. d.d. Dokazni postopek je namreč potrdil, da je pokojni C. C. vseskozi ravnal v smeri zaščite (ekonomskih) interesov te družbe in da je imel tudi ustrezno pooblastilo skupščine družbe D. d.d. Izpodbijana sodba, po zatrjevanju zagovornika, tudi ne ponudi nobenega dokaza, da bi obtoženi A. A. sploh vedel, i) da bi bil tak način plačila delnic D., ki jih je sam prodal družbi D. d.d. (domnevno) nedopusten in ii) da naj bi pokojni C. C. na tak način zlorabil svoj položaj v navedeni gospodarski družbi in s tem izvršil domnevno kaznivo dejanje. Obtoženec je tedaj vedel, da je nakup lastnih delnic odobrila skupščina družbe in to po ceni višji od 10,00 EUR (pooblastilo direktorju za odkup lastnih delnic), kar pa je po oceni obrambe bistveno z vidika vprašanja obstoja subjektivnih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja; torej gre za vprašanje dvojnega naklepa obtoženca kot pomagača, ki po oceni pritožnika z ničemer ni izkazan in tudi ni podan.

11.Sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrača pritožbeno grajo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo in takšni ugotovitvi v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče, da so z gotovostjo dokazani vsi v obtožbi zatrjevani očitki, do katerih se je natančno, celovito in kritično opredelilo in je v zvezi z obstojem v zadevi odločilnih dejstev podalo jasne, koherentne in prepričljive razloge. Tudi glede vloge pokojnega C. C., za katerega je sodišče prve stopnje utemeljeno in spisovno skladno presodilo,5 da so bila, četudi se v tem postopku ne očita oškodovanje družbe D. d.d.,6 njegova ravnanja v objektivnem smislu protipravna. Svoja pooblastila je C. C. prekoračil namreč ne le s tem, ko mandata za nakup takšnega števila lastnih delnic D. (31.319) niti ni imel (o čemer bo več govora v nadaljevanju), ampak je predmetni posel z obtoženim A. A. sklenil povsem v nasprotju z bazičnimi pravili poštenega poslovanja. Torej z dogovorom za prirejanje prave vsebine posla, ki je predstavljal izdajo fiktivnega računa in izplačilo družbi B. d.o.o. v delu, ki se ne nanaša na opravljanje storitev po Pogodbi št. 1, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že samo po sebi predstavlja ravnanje usmerjeno v pridobitev (velike) premoženjske koristi drugemu.

12.Gre namreč za odliv oziroma plačilo brez zakonite pravne podlage, kar pa7 pomeni evidentno zlorabo (izrabo) položaja direktorja v družbi D. d.d. pri razpolaganju z njenim premoženjem.8 Na pravilnost danega zaključka ne more vplivati v pritožbi navedena okoliščina, da se v predmetni zadevi ne očita nastanek premoženjske škode družbi, katere zakoniti zastopnik je bil C. C. Namen povzročiti premoženjsko škodo oziroma (sebi ali drugemu) pridobiti premoženjsko korist, sta alternativno določena subjektivna zakonska znaka kaznivega dejanja po 244. členu KZ, za kaznivost pa zadošča, da storilec ravna z enim, torej oškodovalnim ali koristoljubnim namenom, pri čemer se njuni vsebini pogosto prekrivata, ni pa nujno,9 zato je v dani situaciji brezpredmetna pritožbena teza, ki ugotovitev, da ravnanje C. C. ni bilo v nasprotju z ekonomskimi (premoženjskimi) interesi družbe D. d.d., povezuje z odsotnostjo protipravnosti njegovega ravnanja, kar pa glede na obtožbene očitke ne vzdrži logične in kritične presoje.

13.Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je bila družba D. d.d. oziroma njen direktor C. C., pri odkupu lastnih delnic družbe D. dodatno omejen, saj je imel pooblastilo skupščine zgolj za odkup delnic, ki ne presegajo deleža 10 % v osnovnem kapitalu družbe, obtoženec pa je bil imetnik delnic D., v deležu preko 20% osnovnega kapitala.

14.Po določbi drugega odstavka 247. člena ZGD-1 (pridobivanje lastnih delnic) skupni delež delnic, pridobljenih za namene iz prve do tretje in osme alineje prejšnjega odstavka,10 ne sme skupaj z drugimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima, presegati 10% osnovnega kapitala. Taka pridobitev lastnih delnic je dovoljena le, če družba pridobi delnice tako, da oblikuje rezerve za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu ali statutu predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabljati za plačilo delničarjem in če je za delnice plačan celoten emisijski znesek. Pravni posel o pridobitvi lastnih delnic, ki je v nasprotju s (prvim in) drugim odstavkom 247. člena ZGD-1 je ničen, pridobitev delnic s strani družbe pa ni neveljavna (četrti odstavek citirane zakonske določbe).

15.Kot rečeno je bil obtoženi A. A. imetnik 31.319 delnic D., torej v deležu preko 20% osnovnega kapitala, zato je glede na omejitve, kot jih determinira v predhodni točki citirana kogentna zakonska določba (na katero se v točki 81 obrazložitve utemeljeno sklicuje tudi sodišče prve stopnje) ter ob upoštevanju dejstva, da družba D. d.d. v kritičnem času, torej v času, ko so se odvijali inkriminirani posli z obtožencem, ni imela oblikovanega rezervnega sklada za odkup lastnih delnic (o čemer je smiselno izpovedala tudi priča F. F.), je z vidika ocene protipravnosti ravnanj C. C. (s tem pa tudi obtoženega A. A.), neupoštevno pritožbeno razlogovanje, da je skupščina družbe D. d.d. že dne 24. 8. 2007 C. C. kot direktorja te družbe in sicer za časovno obdobje 18 mesecev pooblastila za odkup lastnih delnic družbe (delnic D.), pri čemer pri pridobivanju lastnih delnic nabavna cena ni smela preseči knjigovodske vrednosti te delnice. Slednje pa, kar pritožba spregleda, na obstoj zakonske omejitve glede nakupa lastnih delnic do vrednosti 10 % osnovnega kapitala, ki jo je bil C. C. kot direktor družbe dolžan spoštovati, nima relevantnega vpliva. Ob tem ne gre prezreti, da je bil obtoženec seznanjen s tem (česar sam ne zanika), da zaradi nezadostnih virov za oblikovanje sklada lastnih delnic,11 družba D. d.d. delnice od njega uradno lahko odkupi zgolj po ceni 4,00 EUR za delnico, pri čemer pa mu polno pričakovano ceno lahko kljub temu zagotovi s finančno operacijo. Torej z obvodom preko (obtoženčeve) družbe B. d.o.o., kar pa ne predstavlja, kot navaja zagovornik, zgolj kršitev računovodskih pravil, ampak v svojem bistvu predstavlja nedopustno malverzacijo. Izključno na obtoženem A. A. je torej bilo, ali bo omogočil družbi D. d.d. odkup delnic po njihovi navidezni ceni, pri čemer pa je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nedvomno vedel, da gre pri opisani izpeljavi posla preko dveh pogodb za nedopustno razpolaganje strank, pa je obtoženi A. A. pri tem, v dogovoru z direktorjem C. C., zavestno in hoté sodeloval.

16.Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno izpostavilo (stran 78 obrazložitve izpodbijane sodbe), da ni potrebno, da bi obtoženec poznal vse vzgibe, ki so direktorja D. d.d. vodili k nezakonitemu odkupu delnic od A. A., na način, ki je predvideval pridobitev velike premoženjske koristi njegovi družbi B. d.o.o., temveč zadošča, da je vedel, da bo s podpisom temeljne pogodbe z neresnično navedbo dogovorjene cene delnic12 in sklenitvijo obvoda v okviru gradbene pogodbe13 omogočena izvedba in prikaz sklenjenega posla drugače, kot se je ta dejansko odvil; pa se je obtoženi kljub temu odločil, da pri tem sodeluje z lastnim nezakonitim ravnanjem prikaza poslovnega sodelovanja družbe B. d.o.o. z družbo D. d.d., v obsegu, ki ni odražal verodostojnih poslovnih dogodkov. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bilo obtožencu (navkljub v postopku izraženemu sprenevedanju, da tega ni spraševal, saj mu je bilo vseeno, kako dobi plačilo za delnice), glede na vlogo, ki jo je imel v poslu, povsem jasno, čemu sploh takšen obvod; nenazadnje ne gre prezreti, da je že iz samih določil Pogodbe št. 1, ki jo je dne 29. 2. 2008 popisal v imenu B. d.o.o. (in to hkrati s Pogodbo o kupoprodaji delnic, ki jo je podpisal kot fizična oseba in njihov prodajalec) jasno izhajalo, da ta ne omenja nobenih delnic, temveč neka ohlapna določila, kako bo družba B. d.o.o. opravila tudi kompletni investicijski inženiring za projekt E., kar pa je bilo nedvomno plod predhodnega dogovora z direktorjem C. C., da se bo pod te določbe skrilo plačilo razlike v dogovorjeni ceni delnic. V konkretnem primeru je bil torej interes družbe D. d.d., oziroma C. C. kot njenega zakonitega zastopnika, da od A. A. kupi delnice, vendar jih ob že predstavljenih omejitvah, ki veljajo glede nakupa lastnih delnic, na zakonit način ni mogla pridobiti; interes obtoženega A. A. pa je bil v tem, da družbi proda delnice in zanje prejme dogovorjeno plačilo, česar pa brez obvoda oziroma nezakonitega ravnanja, ko je v imenu družbe B. d.o.o. sklenil pogodbo za opravljanje storitev in se hkrati dogovoril za prikrito plačilo delnic v okviru le-te, ter za navedeno izdal račun, ki ni predstavljal resnično opravljenih storitev s strani navedene družbe, prav tako ne bi mogel doseči.

17.Sodišče prve stopnje je v točki 109 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe. Glede na izsledke dokaznega postopka ter tudi upoštevajoč zagovorne navedbe, tako ne more biti nobenega dvoma glede obtoženčevega védenja, da če se odloči za izvedbo posla na predstavljen način, bo s tem omogočil direktorju C. C. odkup lastnih delnic družbe mimo pravil, torej, da gre za naklepno ravnanje z obvodom predpisov, ki ga pri razpolaganju s premoženjem zavezujejo in hkrati predstavljajo temelj poštenega poslovanja, saj je ponujena izvedba posla predstavljala "kamuflažo" izplačila delnic v nek povsem drug posel, z nedopustno izdajo in plačilom fiktivnih računov. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi torej razumno in logično opredelilo do vsebine protipravnih ravnanj tako C. C. kot tudi obtoženega A. A., za katerega je ob podanem in tudi ustrezno obrazloženem dvojnem naklepu, pravilno presodilo, da je deloval v svojstvu pomočnika, zato v točki 10 te odločbe povzeti pritožbeni očitki niso utemeljeni in zatrjevane procesne kršitve niso podane.

18.Zagovornik navaja, da je izvedeni dokazni postopek potrdil zagovor obtoženca, da je bil slednji v celoti upravičen do, s strani družbe D. d.d. izplačanega zneska v višini 440.572,80 EUR. Le-ta naj bi obsegal i) (preostalo) razliko v dogovorjeni kupnini za prodajo 31.319 delnic D. (kot razlika med dogovorjeno in s strani skupščine družbe potrjeno oziroma dovoljeno ceno 10,00 EUR/delnico ter ceno 4,00 EUR/delnico po pogodbi o prodaji delnic), ii) vrednost izvedenih del s strani obtoženca oziroma njegove družbe B. d.o.o.- razvojni del projekta in sicer za dela, ki jih je za izvajalca družbo B. d.o.o. izvedel podizvajalec (izkazano z računom) ter za dela, ki jih je izvedel neposredno izvajalec teh del, torej obtoženi A. A. osebno oziroma njegova družba B. d.o.o. (vse povečano za DDV) ter iii) avans za storitve nadzora na projektu E. v višini 66.000,00 EUR brez DDV, ki bi jih v nadaljevanju za naročnika opravila družba B. d.o.o. (vezano na Pismo o nameri). Pritožba navaja, da gre za s strani družbe D. d.d. upravičeno izplačane zneske, zato obtoženec pravni osebi B. d.o.o., katere edini družbenik in hkrati direktor je bil in na katero je cediral vsa svoja upravičenja (obligacijske terjatve), ni mogel pridobiti protipravne premoženjske koristi in tudi ni prišlo do (domnevnega) oškodovanja družbe D. d.d., kar pa ob odsotnosti škode pomeni, da obtožbeni očitek, da je direktor C. C. ravnal v nasprotju s koristmi omenjene gospodarske družbe, ni utemeljen.

19.Pritožbena teza ni utemeljena, saj ob zmotnem tolmačenju listinske dokumentacije in nekritičnem vrednotenju obtoženčevih navedb, zagovornik prezre dejstvo, ki je za razumevanje celotne zadeve pravzaprav ključno, da je sklepanje kakršnihkoli fiktivnih poslov, torej takšnih, ki ne odražajo resnične vsebine poslovnih dogodkov in posledično prejemanje kakršnihkoli koristi iz teh poslov, prepovedano. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, imajo v civilnem pravu takšna določila pogodb z nedopustno kavzo učinek ničnosti, v kazenskem pravu pa je vsaka premoženjska korist, do katere z zakonitim in pravilnim ravnanjem udeleženih oseb ne bi moglo priti, protipravna.

20.Nobenega dvoma ni, da je šlo pri sklepanju Pogodbe o kupoprodaji delnic z dne 29. 2. 2008 ter pri sklepanju Pogodbe št. 1 z dne 29. 2. 2008, za dva med seboj povezana posla, pri čemer nobena od navedenih pogodb ni prikazovala njene resnične vsebine, kot je bila dogovorjena med udeležencema, temveč je njuna izpeljava predvidevala in tudi vsebovala nedopustno razpolaganje strank. Kot izhaja iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe, je obtoženi A. A. (kar pravzaprav tudi sam pove) zasledoval celotno plačilo delnic, kot je bilo dogovorjeno ustno oziroma v Sporazumu z dne 7. 12. 2007 (cena 10 EUR/delnico). Torej ne glede na dejstvo, da je bil način, na katerega je bilo to izvedeno (preko dveh vezanih pogodb), evidentno nezakonit. Glede na izveden dokazni postopek v zvezi s sklenitvijo Pogodbe št. 1, s katero je družba D. d.d. naročila družbi B. d.o.o. opravo nalog kompletnega investicijskega inženiringa pri izgradnji Stanovanjskega naselja v E., hkrati z dogovorom o odkupu delnic od A. A. po višji ceni, kot je bila dogovorjena z uradno pogodbo z dne 29. 2. 2008 ter izplačilom razlike v okviru izvedbe storitev po pogodbi s B. d.o.o.,14 je sodišče prve stopnje utemeljeno, razumno in logično zaključilo, da je bila Pogodba št. 1 v takšnem obsegu sklenjena z namenom izplačila višje kupnine za delnice, saj se je na opravljene storitve (kot je z natančno analizo listinske dokumentacije ugotovil izvedenec mag. G. G., ki se je v svojih ugotovitvah, ki jih pritožba argumentirano sploh ne napada, prepričljivo opredelil tudi do ugotovitev s strani obrambe angažiranih strokovnjakov) nanašal kvečjemu znesek 79.000,00 EUR, od skupno 440.572,80 EUR navedenih in plačanih družbi B. d.o.o., kot oprava storitev po pogodbi. Slednje naj bi po obtoženčevem zatrjevanju, na katerega se sklicuje tudi pritožba, predstavljalo zakonito podlago za uveljavljanje zneska v višini 361.372,80 EUR, kar pa sodišče druge stopnje v celoti zavrača.

21.Dokazni postopek je namreč z gotovostjo potrdil, da je bil namen pogodbenih strank v tem delu zgolj celotno izplačilo za delnice, ne pa izvajanje storitev po sklenjeni pogodbi. Kot je bilo že pojasnjeno v točki 16 te odločbe, gre za nedopustno razpolaganje strank, česar se je ob sklenitvi obeh pogodb nedvomno zavedal tudi obtoženi A. A., ki je z podpisom obeh pogodb in nadaljnjo izstavitvijo računa v znesku 361.372,80 EUR (z DDV) z dne 6. 3. 2008, ki je bil družbi B. d.o.o. plačan že dne 7. 3. 2008, delnice po uradni pogodbi z dne 29. 2. 2008 pa so bile plačane z nakazilom zneska 125.276,00 EUR na obtoženčev TRR račun, omogočil direktorju C. C., da je ta v imenu in za račun družbe D. d.d. (z zlorabo položaja) opravil in prikazal nakup lastnih delnic družbe po njihovi navidezni ceni. Po drugi strani pa je družba D. d.d. družbi B. d.o.o. skladno z medsebojnim dogovorom (v katerega sta bila vključena C. C. in obtoženec) v ta namen izplačala še dodatni znesek.

22.Le-ta je predstavljal glavnino dogovorjenega plačila za nakup delnic, kar sta, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, oba akterja "zakamuflirala" pod opravljanje storitev družbe B. d.o.o. za družbo D. d.d. To pa ne bi bilo potrebno, v kolikor bi šlo, kot želi prikazati pritožnik, za povsem običajen, neproblematičen in predvsem zakonit nakup lastnih delnic, za katere po veljavnih korporacijskih pravilih, zaradi varovanja osnovnega kapitala družbe, velja poseben, strožji režim,15 ki pa ga je C. C., s pomočjo obtoženega A. A., na zgoraj opisan način izigral. Da znesek 361.372,80 EUR ne predstavlja plačila za opravljene storitve obtoženca oziroma njegove družbe, posredno izkazuje tudi časovnica, v okviru katere je bila dne 29. 2. 2008 v sodni register vpisana družba B. d.o.o., istega dne oziroma 3. 3. 2008 je bila med D. d.d. in B. d.o.o. podpisana Pogodba št. 1, dne 5. 3. 2008 (torej zgolj dva dni po podpisu pogodbe!!) je bil sestavljen primopredajni zapisnik, ki je potrjeval, da so s strani B. d.o.o. izpolnjene vse aktivnosti in podani vsi pogoji za izvršitev plačil, skladno z dinamiko po 4. členu pogodbe (list. št. 247), dne 6. 3. 2008 je bil s strani B. d.o.o. izdan prvi račun za znesek 361.372,80 EUR, ki pa je bil dne 7. 3. 2008 tudi že poravnan. Torej gre za znesek, za katerega je moč z gotovostjo trditi, da ni odražal realne vsebine v pogodbi zatrjevanih poslovnih dogodkov, povezanih z (domnevno) opravo del glede razvojnega dela projekta E., ampak je de facto

predstavljal del kupnine za 31.319D. delnic, ki jih je družba D. d.d. (po nalogu C. C.) odkupila od obtoženega A. A. Glede na to, da v prodajo delnic D. (ki naj bi se uradno vršila le na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 29. 2. 2008, dejansko pa tudi z nezakonitim obvodom preko Pogodbe št.1), družba B. d.o.o. ni bila vključena, v dani situaciji ni upoštevno stališče, da naj bi obtoženec vsa svoja upravičenja cediral na družbo B. d.o.o., kot to pavšalno, brez dokazne podlage in predvsem tudi brez ustrezne pravne argumentacije navaja pritožnik. Slednji iz razlogov, kot jih je v točkah 95 in 105 (na strani 87 in 88 izpodbijane sodbe) podalo sodišče prve stopnje, tudi ne more uspeti s tezo, da znesek 66.000,00 EUR (brez DDV) predstavlja avans za storitve nadzora na projektu E., ki bi jih v nadaljevanju za naročnika D. d.d. opravila družba B. d.o.o. Do te okoliščine, ki je brez dokazne podlage (o avansu namreč nikjer ni govora) in na katero se je obtoženec začel sklicevati šele tekom dokaznega postopka, se je natančno in logično opredelilo že sodišče prve stopnje, pri čemer pavšalne pritožbene navedbe podanih zaključkov ne morejo omajati.

23.V podporo tezi, da direktor C. C. ni ravnal v nasprotju s koristmi gospodarske družbe D. d.d., se pritožba na večih mestih sklicuje na vsebino zapisnika 11. skupščine družbe D. d.d. z dne 24. 8. 2007, iz katerega je (med drugim) razvidno, da je skupščina direktorja C. C. pooblastila za odkup lastnih delnic družbe (D.), pri čemer ga je "limitirala" pri nabavni ceni na način, da ni smela preseči knjigovodske vrednosti te delnice. Le-to zagovornik še natančneje pojasni in na tej podlagi ponudi zaključek, da je bila prodajna cena 10,00 EUR/delnico, ki sta jo dogovorila obtoženec in pokojni C. C. in po kateri so bile delnice dejansko prodane, bistveno nižja od cene, po kateri bi C. C. sicer še lahko odkupil lastne delnice. Odkup je bil torej izveden znotraj cenovnih meja, ki so izhajala iz pooblastila skupščine, o čemer je izpovedala tudi priča H. H., zato v višini dogovorjene cene za delnico ni mogoče iskati kakršnekoli domnevne protipravnosti in tudi ne morebitne podlage za obstoj zatrjevanih kaznivih dejanj.

24.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za napačno pritožbeno logiko, saj ob problematiziranju (zgolj) cene delnice in na tej podlagi danih pooblastil skupščine družbe, zagovornik prezre tisto, kar je v zadevi ključno. To pa je dejstvo, da je pokojni C. C., po eni strani vedoč, da je pri odkupu lastnih delnic družbe D. d.d. zamejen (tudi) z omejitvijo glede obsega delnic, ki ne sme preseči 10 % deleža osnovnega kapitala, po drugi strani pa soočen z zavezo, dano obtoženemu A. A., da se bo njegov paket 31.319 delnic D. odkupil po ceni 10,00 EUR, sprejel odločitev, da se bo (s pomočjo A. A.) odkup lastnih delnic izvedel s sklenitvijo dveh, med seboj povezanih pogodb. Torej gre za kupoprodajno pogodbo z dne 29. 2. 2008 in za Pogodbo št. 1, ki pa, kot je bilo že pojasnjeno v točkah 20-22 te sodbe, nikakor ne odraža realnega stanja, saj je v zvezi z odkupom delnic predstavljala zgolj nezakonit obvod, na osnovi katerega je družba D. d.d. poravnala s strani družbe B. d.o.o. izdane račune; le-ti ne odražajo verodostojnih poslovnih dogodkov v celoti in je s tem družbi B. d.o.o. pridobila v izreku izpodbijane sodbe očitano protipravno premoženjsko korist.

25.Zagovornik obtoženca v pritožbi sicer priznava, da je šel sklep skupščine družbe D. d.d. tudi v smeri, da sklad lastnih delnic ne sme preseči 10% višine osnovnega kapitala družbe ter ob tem izpostavlja, da določbe tedaj veljavnega ZGD-1 za primer kršitve omejitev glede višine sklada lastnih delnic niso predvidevale sankcije neveljavnosti sklenjenih pogodb (npr. ničnost) in da je bila v takem primeru pravzaprav edina posledica ta, da bi družba v tem primeru morala oblikovati rezerve za odkup lastnih delnic in v nadaljevanju te delnice odprodati. Slednjega se je očitno zavedal tudi pokojni C. C., saj (kot ugotavlja izpodbijana sodba, točka 39) je prav to okoliščino, da družba D. d.d. v kritičnem času ni imela oblikovanih rezerv za odkup lastnih delnic, navajal F. F. kot razlog za to, da se pripravi kupoprodajna pogodba (za odkup delnic) po neki ceni, razlika pa bo v "gradbeni pogodbi". Slednja je tako de facto predstavljala obvod, s katerim je družba na nezakonit način pridobila lastne delnice, zato v dani situaciji, ker gre nedvomno za protipravno ravnanje C. C., nikakor ni upoštevno pritožnikovo sklicevanje na to, da vsled kršitve korporacijskih pravil, civilnopravne sankcije niso nastopile.

26.Pritožba se nadalje sklicuje na priče F. F., H. H., I. I., J. J. in K. K. in sicer v delu, ko so priče izpovedale o tem, da odnosi med obtoženim A. A. in direktorjem C. C. niso bili najboljši, da je bil slednji pravzaprav vesel, da bo obtoženi zapustil družbo D. d.d., da je direktor želel zaščititi družbo in njene interese, ker bi sicer A. A. delnice D. lahko prodal tudi konkurenci in da je direktor povedal, da se bo šlo v odkup delnic od obtoženca, s čimer sta bila seznanjena kolegij in nadzorni svet, ki sta s tem soglašala.

27.O teh zadevah so dejansko izpovedovale priče, za katere pa se je izkazalo, kar pritožba zamolči, da nobena od njih glede okoliščin, obsega in načina odkupa delnic D. od obtoženega A. A., ni vedela povedati nič konkretnega. Torej, kakšna je bila vsebina kupoprodajne pogodbe in v njej določena cena (na kolegiju je bilo govora o ceni 10 EUR/delnico), nobena priča (razen F. F.) tudi ni bila seznanjena s tem, da se bo pretežni del kupnine za odkup lastnih delnic D., s plačilom fiktivnih računov realiziral preko "gradbene pogodbe" oziroma Pogodbe št. 1. Ob tem ne gre prezreti, da tudi J. J. z vsebino slednje ni bil seznanjen (prvič je to pogodbo videl šele na policiji), čeravno je bil v njej naveden kot skrbnik pogodbe. Ob soočenju s to okoliščino je J. J. pojasnil, da je bilo v družbi D. d.d. dejansko govora o tem, da se bodo delnice odkupile od A. A., pri čemer pa mu je direktor C. C. rekel, da ga s tem ne bo obremenjeval ter da bo sam še naprej vodil in koordiniral to zadevo s A. A.; priča tudi ni vedela, da je bilo plačilo delnic izvedeno preko dveh pogodb, sama je to slišala šele kasneje.16 Da pogodba o prodaji delnic nikoli ni prišla do nje, je izrecno izpovedala tudi K. K.,17 tudi priča I. I. (vodja komercialnega sektorja) o poslu z odkupom delnic ni vedel povedati ničesar, niti dokumentacija v zvezi s projektom "E." nikoli ni prišla do njega.18 Skratka, dokazni postopek je zelo nazorno pokazal, da razen na načelni ravni, z dejansko vsebino inkriminiranega posla glede odkupa delnic, razen pokojnega C. C. in obtoženega A. A. (ter delno tudi F. F., ki je sicer povedala, da vsebinsko o tej drugi, gradbeni pogodbi ni vedela nič, je pa v računovodstvo prišel račun, ki ga je likvidiral direktor), nihče v družbi D. d.d. ni bil seznanjen. Zato izpovedbe prič, v delu kot so povzete v točki 26 te sodbe (četudi se skladajo z zagovorom obtoženca), nimajo razbremenilne narave, kot to zmotno navaja pritožnik.

28.Tudi ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče F. F. Sodišče prve stopnje je v točkah 34 do 39 izpodbijane sodbe povzelo vsebino tekom postopka dane izpovedbe F. F., ki jo je prepoznalo kot verodostojno pričo. Tudi v delu, ko je priča, ob predočbi izpovedbe stečajne upraviteljice, da ji je ravno ona (torej F. F.) povedala, da je gradbena pogodba fiktivna ter da gre za posle z delnicami, pojasnila, da je bil en del te pogodbe sigurno zaradi delnic, en del pogodbe pa se je nanašal na gradbeni nadzor, če bi prišlo do realizacije projekta, če je bilo še kaj drugega vsebinskega v tej pogodbi, pa ne ve. Na vprašanje, ali izstavljeni računi, če niso izkazovali dejanskega stanja (kot je pojasnila v preiskavi), zanjo niso bili sporni, je priča povedala, da na to ne bo odgovorila. Sodišče prve stopnje je torej sledilo izpovedbi F. F., tudi v delu, da je kot vodja računovodstva (poleg tega je vodila tudi sklad lastnih delnic) poznala resnično ceno, po kateri se je od obtoženca kupilo delnice. V tej zvezi je logično pojasnilo, da je po nalogu pokojnega direktorja C. C. neposredno sodelovala pri finančni operaciji izračuna, koliko bodo A. A. plačali iz tega naslova ter koliko od celotnega plačila gre preko uradne pogodbe, koliko pa preko obvoda v okviru gradbene pogodbe. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je F. F. na ta način, z razkritjem konstrukcije posla odkupa delnic od A. A., pravzaprav razkrila finančne malverzacije, v katerih je navsezadnje, hočeš nočeš tudi sama sodelovala,19 kot je pojasnjeno tudi v točki 105 izpodbijane sodbe. Navedeno pa sicer v ničemer ne vpliva na odgovornost obtoženega A. A., kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Skratka, sodišče prve stopnje se je do izpovedbe priče F. F. natančno in kritično opredelilo, zato očitana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

29.Zagovornik se v podporo tezi, da je bilo že od vsega začetka dogovorjena cena 10 EUR/delnico,20 sklicuje na vsebino Sporazuma z dne 7. 12. 2007 (ki je vključeval tudi pisno o nameri), do katerega pa se opredeljuje enoznačno, parcialno in nekritično. Za razliko od sodišča prve stopnje, ki se je natančno, kritično in celovito opredelilo do navedene listinske dokumentacije,21 ki jo je presojalo, ne sàmo po sebi, ampak (kot izhaja iz točk 52, 55, 56, 57, 88, 97, 98, 99, 100, 101, 104, 105 in drugih) v logični povezavi s personalnimi dokazi, predvsem pa tudi z vidika vsebine pogodbe o kupoprodaji delnic z dne 29. 2. 2008, pogodbe št. 1 ter vsebine dne 5. 3. 2008 podpisanega primopredajnega zapisnika. Gre za jasne, razumne in prepričljive dokazne zaključke, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje in ugotavlja, da jih ne morejo ovreči navedbe pritožnika, ki se tudi selektivno sklicuje na izpovedbo priče H. H. Slednja je resda izpovedala (točka 41 izpodbijane sodbe), da je bila prisotna pri sklenitvi Sporazuma, ki se je nanašal hkrati na zaključek delovnega razmerja, na delo na projektu E. in na odkup delnic, katerih dogovorjena odkupna cena je bila 10 EUR/delnico in da je bilo delo na projektu ovrednoteno skupaj na 140.000,00 EUR in da je direktor C. C. izrecno zahteval, da se v Sporazum zapiše možnost spremembe cene delnic ob spremenjeni ceni za delo.

30.Vendar pa ob teh, s strani pritožnika izpostavljenih okoliščinah, ni moč prezreti dejstva, ki je za vrednotenje navedenega personalnega dokaza pravzaprav ključno, da priča H. H. z dejansko vsebino po "dveh tirih" potekajočega posla v zvezi s prodajo oziroma odkupom delnic D. od A. A., kot sta ga dogovorila in v končni fazi tudi izpeljala direktor C. C. in A. A., ni bila seznanjena. Je pa iz njene izpovedbe razvidno, da je takrat, ko je prevzela funkcijo kontrolinga, zasledila tudi pogodbo o nakupu delnic, pri čemer ji je na njeno vprašanje, zakaj piše, da so delnice odkupljene po 4,00 EUR, če je bil Sporazum za 10,00 EUR, direktor C. C. pojasnil, da je bilo na kolegiju dogovorjeno, da se skuša obdržati delnice v lasti zaposlenih, in nadalje, da je konkurenca A. A. ponujala odkup po knjigovodski vrednosti, pa jih on (torej C. C.) tako ne more direktno odkupiti, saj sklad lastnih delnic ne sme presegati 10 % kapitala. Kako naj bi se to prikazalo, je bila stvar finančne službe in glede na to, da naj bi pogodbo podpisala tudi F. F., je priča ocenila, da očitno ta možnost obstaja. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da priča H. H. z okoliščinami, ki so ključne za obravnavano zadevo, ni bila seznanjena, zato pritožbeno stališče, ki pričo smatra kot razbremenilno za obtoženca, ni utemeljeno.

31.Ker je dokazni postopek z gotovostjo potrdil, da je obtoženi A. A. (ob podanem dvojnem naklepu) deloval kot pomočnik pri dejanjih, ki jih je z zlorabo položaja v objektivnem smislu izvršil pokojni C. C., in so bila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, vsa njuna ravnanja usklajena in dogovorjena ter tudi ob soglasju izpeljana, pritožbeno vztrajanje, kaj vse je bilo v Sporazum in v pogodbo o prodaji delnic vnešeno na zahtevo C. C., ne vzdrži logične in kritične presoje. Enako velja tudi za pritožbeno tezo, da je bil obtoženi A. A. glede na zatrjevanje pokojnega C. C. in vodje računovodskega sektorja, F. F., da je zadeva pravilna in zakonita, zaveden, kar pa je prepričljivo ovrglo že sodišče prve stopnje, z razlogi podanimi v točki 108 izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, zagovornik pa jih argumentirano sploh ne napada.

32.Tako je sodišče prve stopnje z vidika neprepričljivega obtoženčevega zagovora, da je povsem zaupal direktorju C. C. in finančnici družbe D. d.d., utemeljeno izpostavilo, kar je podprto tudi z dokazi, da je v konkretnem primeru obtoženi A. A. sam poznal strukturo in razsežnost sklenjenega posla, katerega brez njegove privolitve in aktivnega ravnanja v smeri njegove izpolnitve ne bi bilo; tudi ni bil v razmerju do kupca delnic v nikakršnem podrejenem položaju, temveč od njega povsem neodvisen in je samostojno sprejemal odločitve ter se je tudi povsem samostojno odločil, da bo ravnal v neskladju s pravom. Pri tem je zasledoval celotno plačilo za delnice, kot je bilo predhodno dogovorjeno, ne glede na dejstvo, da je bil način, na katerega je bilo to izvedeno (preko dveh vezanih pogodb), evidentno nezakonit. Skratka, sodišče druge stopnje glede na izsledke dokaznega postopka nima nobenih pomislekov, da se je obtoženi A. A. brez dvoma zavedal vseh (dejanskih in pravnih) razsežnosti "posla", zato smiselno sklicevanje na pravno zmoto ni utemeljeno.

33.Glede na razloge, podane v točkah 19 do 22 te sodbe, tudi ni upoštevno, pritožbeno stališče, da iz strokovnega mnenja L. L.22

smiselno izhaja, da družbi B. d.o.o. ni bila pridobljena nobena (domnevna) protipravna premoženjska korist. Zagovornik izpostavlja, da gre za strokovnjakinjo, ki je tudi sicer zaprisežena sodna izvedenka pri Ministrstvu za pravosodje, za področje ekonomija-finance, s čimer pa s strani obrambe "naročenemu" mnenju ne more dati večje kredibilnosti in teže. Gre za dokaz, ki predstavlja del obtoženčevega zagovora in do katerega se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo, pojasnilo je, v katerem delu in iz katerih razlogov ne sledi zaključkom strokovnjakinje, ki je mnenje evidentno sprejela na osnovi selektivno predložene ji dokumentacije in pod vplivom obdolženčevih navedb. Le-tem je (tudi glede domnevnega avansa v znesku 66.00,00 EUR) v celoti sledila in se do teh okoliščin ni kritično opredelila, za razliko od sodišča, katerega zaključkov ne morejo izpodbiti, pavšalne navedbe pritožnika, da so vsi vhodni podatki, ki jih je uporabila strokovnjakinja za svoje izračune, v celoti potrjeni z izvedenim dokaznim postopkom in da je izkazano, da izvedena dela po Pogodbi št. 1 nikakor niso bila "fiktivna", kot naj bi izhajalo tudi iz strokovnega mnenja dr. M. M. in da posledično pokojni C. C. ni zlorabil (izrabil) svojega položaja v družbi D. d.d.

34.Slednjemu ni moč slediti, saj je dokazni postopek z gotovostjo potrdil obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja, pri katerem je pokojni C. C. zasledoval pridobitev protipravne premoženjske koristi družbi B. d.o.o., zato je ob nekritičnem sklicevanju na dne 7. 12. 2007 sklenjen Sporazum, zgrešeno pritožbeno stališče, da je z vidika premoženjskega substrata družbe D. d.d. povsem vseeno, ali je ta družba dolgovani znesek po navedeni pogodbi obtoženemu A. A. izplačala iz naslova prodaje delnic D. ali iz naslova opravljenih del (ali v kombinaciji obeh naslovov, v različnih razmerjih)- izplačani znesek (strošek) bi bil za družbo D. d.d. namreč v obeh primerih enak ter v tem smislu premoženje družbe in s tem njeni interesi v smislu inkriminacije tudi ni bilo v ničemer prikrajšano. Ravno nasprotno, družba D. d.d. je imela celo korist od takega načina poplačila terjatev obtoženemu A. A., saj ji ni bilo potrebno ustvariti tako velikih rezervacij za sklad lastnih delnic, kar pa, po zatrjevanju pritožnika, nedvomno kaže na to, da je pokojni C. C. kot direktor pri predmetnih poslih zasledoval zgolj in izključno največjo korist (interese) te družbe in je v tem smislu tudi v celoti deloval v skladu z načelom iz 263. člena takrat veljavnega ZGD-1. Navedeno razlogovanje sodišče druge stopnje kategorično zavrača in ugotavlja, da gre, glede na naravo in vsebino s strani pokojnega C. C. izvedenega menedžerskega delikta, za protispisno in sprevrženo pritožbeno logiko.

35.Glede del, ki naj bi jih po Pogodbi št. 1 za opravljanje nalog investicijskega inženiringa in nadzorništva pri izgradnji stanovanjskega naselja v E., opravil obtoženi A. A. (bodisi v času svoje zaposlitve pri družbi D. d.d., bodisi kasneje v imenu družbe B. d.o.o.), zagovornik zatrjuje, da so prav vse priče, ki so pri tem sodelovale, potrdile, da je obtoženec sporna del na projektu E. tudi dejansko opravil. Pritožba se v tej zvezi neuspešno sklicuje na priče H. H., K. K., I. I. in J. J., saj je iz njihovih izpovedb jasno razbrati, da so priče izpovedovale zgolj in samo o informacijah, s katerimi jih je (glede obtoženčevih aktivnostih, povezanih s projektom "E.") v okviru kolegija ali nadzornega sveta seznanjal direktor C. C., medtem ko s konkretnimi študijami in dokumentacijo, ki naj bi jo v tem okviru pripravljal obtoženec, niso bile seznanjene, zato v dani situaciji pritožbena teza, da gre na nek način za "razbremenilne" priče, ne vzdrži kritične presoje.

36.Ker se je obtoženec zagovarjal, da je (tako v času, ko je bil še zaposlen v družbi D. d.d., kot tudi kasneje, ko je prišlo do odkupa delnic D.) obsežno delal na projektu "E." in je v tej zvezi tekom glavne obravnave predložil dokumentacijo (fascikla B57 in B58), ki naj bi to potrjevala, je bil s strani sodišča prve stopnje angažiran izvedenec gradbene stroke mag. G. G., katerega naloga je bila podati oceno upravičenosti izplačila za izvedbo del investicijskega inženiringa na projektu E. v višini 440.572,80 EUR, po Pogodbi št. 1. Kot izhaja iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe, je izvedenec (katerega zaključke obramba argumentirano sploh ne izpodbija) na podlagi natančnega pregleda in analize celotne razpoložljive dokumentacije ter upoštevajoč zagovor obtoženca podal pisno izvedensko mnenje in dopolnitev le tega. Ob neposrednem zaslišanju se je izvedenec dodatno opredelil do svojih ugotovitev, predvsem pa tudi do vsebine s strani obrambe predloženih strokovnih mnenj, izdelanih s strani podjetja N. d.o.o. oziroma O. O., dr. M. M. in L. L.; poleg tega se je izvedenec smiselno opredelil tudi do izpovedb prič, zakonitih zastopnikov družb P. d.o.o. in R. d.o.o., ki sta sodelovali pri projektu E., kar vse je sodišče prve stopnje povzelo in tudi obširno in natančno analiziralo na straneh 37 do 58 izpodbijane sodbe, na kar se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje. Pač pa sodišče druge stopnje na tem mestu izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče, sledeč strokovnim, prepričljivim in dokazno podprtim ugotovitvam izvedenca G. G., ki jih je presojalo tudi v korelaciji z drugimi (listinskimi in personalnimi) dokaznimi viri, sprejelo utemeljen zaključek (točka 108 izpodbijane sodbe), da se je od skupno 440.572,80 EUR, navedenih in plačanih družbi B. d.o.o, kot oprava storitev po Pogodbi št. 1, nanašal kvečjemu znesek 79.200,00 EUR, medtem ko je bil prikaz, da se na opravo storitev nanaša tudi (preostali) znesek 361.372,80 EUR, navidezen. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno zgoraj, je bil namen pogodbenih strank v tem delu zgolj celotno izplačilo za delnice, ne pa kakršnokoli izvajanje storitev po sklenjeni pogodbi. Le-te naj bi (dne 29. 2. 2008 ustanovljena) družba B. d.o.o. realizirala v pičlih petih oziroma šestih dneh, kar pa je ob vseh ostalih okoliščinah v zvezi z dogovorom med obtoženim in C. C. glede inkriminiranega načina izpeljave posla v zvezi z odkupom delnic D. dodaten argument, ki prepričljivo ovrže zagovor obtoženca oziroma pritožbeno tezo, da so bili posli razvojnega dela projekta po Pogodbi št. 1 v celoti opravljeni.

37.Zagovornik po eni strani zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do strokovnega mnenja dr. O. O. in da je zato podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po drugi strani pa se pritožnik sklicuje na vsebino strokovnega mnenja, kot neke vrste protiutež pomislekom, ki jih je v tej zvezi izražala izpodbijana sodba. Navedena, sama po sebi kontradiktorna dikcija, nedvomno potrjuje, da se je sodišče prve stopnje s pomočjo ugotovitev izvedenca G. G. (ki jim je v celoti sledilo) natančno, prepričljivo, koherentno in z vseh aspektov opredelilo tako do pisnega strokovnega mnenja, kot tudi do ustnih izvajanj dr. O. O. Torej v obsegu in na način, kot izhaja iz razlogov, podanih v točkah 85 do 86 in 89 do 90 izpodbijane sodbe, ki jih pritožbene navedbe (v katerih se zagovornik, neupoštevajoč ugotovitve izvedenca G. G., selektivno in brez kritične distance sklicuje zgolj na posamezne dele strokovnega mnenja), ne morejo omajati, še manj ovreči.

38.Drži pritožbena navedba, da je priča S. S. (iz družbe P. d.o.o.) potrdil, da je obtoženi A. A. za projekt E. opravljal določena dela, saj je podajal pripombe na njihov predlog in je po oceni priče obtoženec moral izdelati tudi projekte gradbenih konstrukcij, zunanje ureditve elektroinštalacij, strojnih inštalacij, kar pa sicer ob dejstvu, da je (kot izhaja iz točke 62 izpodbijane sodbe) te okoliščine upošteval in se do njih kritično opredelil tudi izvedenec G. G. (ki je sicer prvenstveno izhajal iz listinske dokumentacije), v ničemer ne spremeni s strani sodišča prve stopnje podanih zaključkov glede obsega opravljenih del po Pogodbi št. 1 in v tej zvezi upravičenega izplačila zneska v višini ne več kot 79.200,00 EUR. Iz izpovedbe priče T. T. izhaja, da je kot vodja sektorja za sanacije in aplikacije Inštituta za raziskavo materialov in aplikacij, večkrat sodeloval s D. d.d. pri različnih projektih, kjer je bil iniciator A. A., pogodbe niso sklenili, znano mu je, da je sestavil neko idejo oziroma zasnovo za projekt; medtem ko je priča U. U. (svetnik mestnega sveta ...) pojasnil, da se je nekajkrat pogovarjal s A. A. o projektu E., ni pa mu poznana njegova vloga pri tem projektu. Skratka, priči T. T. in U. U. o nalogah, ki jih je na projektu E. opravil obtoženi oziroma njegova družba B. d.o.o., nista vedeli povedati nič konkretnega, zato pritožbeno sklicevanje nanju ne more biti uspešno.

39.Iz spisovnih podatkov izhaja, da je C. C. umrl, še preden je državno tožilstvo vložilo zahtevo za preiskavo, v kateri je bil procesuiran kot soobdolženec, zato je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. V dani situaciji, kot pravilno ugotavlja pritožba, obtoženi A. A. dejansko ni imel možnosti zaslišati C. C. kot soobdolženca ali kot pričo, pri čemer pa nadaljnje pritožbeno zatrjevanje, da bi šlo nedvomno za razbremenilen zagovor oziroma izpovedbo, saj bi C. C. lahko pojasnil, zakaj se je odločil oziroma zahteval, da se plačilo kupnine za delnice D. izvrši na tak način, ni upoštevno. Gre namreč za pritožbeno izhodišče, ki je navkljub špekulativnosti, pa vendarle identično obtoženčevemu zagovoru, da je bil način izvedbe posla zahtevan s strani pokojnega C. C., obtoženec pa se je temu zgolj podredil, kar pa so tekom postopka izvedeni (listinski in personalni) dokazi, s katerimi se je imel obtoženec možnost soočiti in se do njih tudi natančno in kritično opredeliti, v celoti in prepričljivo ovrgli. Izkazalo se je torej, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je šlo v predmetni zadevi za dva enakopravna akterja, ki sta inkriminiran posel glede kupoprodaje delnic D. izpeljala v dogovoru in z vnaprej determiniranimi ravnanji vsakega od njih. Zato v dani situaciji, ker je bila obtoženčeva verzija dogodkov natančno preizkušena, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bil obtoženi zaradi (objektivne) nemožnosti zaslišanja C. C. omejen v svoji pravici do izvajanja razbremenilnih dokazov do te mere, da je podana kršitev iz 29. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Zatrjevane kršitve torej niso podane.

40.Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da so ohlapna pogodbena določila (Pogodbe št. 1) in izstavljeni računi brez konkretne specifikacije, katera opravljena dela družba B. d.o.o s posameznim od njih sploh zaračunava, služila prikrivanju dejstva, da se prvi in največji izmed njih (v znesku 361.372,80 EUR) nanaša na drug temelj, ki nima podlage v sklenjeni gradbeni pogodbi. To je na plačilo razlike med dejansko dogovorjeno ceno za delnice, ki jih je A. A. prodal D. d.d., in tisto, ki je izhajala iz uradne kupoprodajne pogodbe za delnice. Dejstvo je torej, da posel z delnicami na tak način, kot sta ga sprovedla in skrila v določila gradbene pogodbe direktor družbe D. d.d. in družba B. d.o.o. oziroma zanjo obtoženi A. A., že v temelju ni bil dopusten (torej je bil protipraven), zato nikakor ni sprejemljivo pritožbeno naziranje, da je bil skupni znesek izplačila (po obeh pogodbah) za družbo D. d.d. kot dolžnika (v razmerju do obtoženega A. A.) v končni fazi tudi popolnoma enak, ne glede na pravno podlago, po kateri bi se to izvedlo, kar naj bi smiselno izhajalo tudi iz strokovnih mnenj L. L. in dr. M. M. Slednji je v okviru pritožbenega postopka, ko je bil s strani obrambe seznanjen z vsebino izpodbijane sodbe, podal dopolnitev strokovnega mnenja, v kateri je de facto vztrajal pri že (prvotno) podanem strokovnem mnenju, do katerega pa se je sodišče prve stopnje v točkah 93 in 94 (na straneh 70 do 73) izpodbijane sodbe natančno in kritično opredelilo z razlogi, ki jih "dopolnjene" (po vsebini pa enake) navedbe dr. M. M., ne morejo omajati. Še posebej ne v delu, ko slednji zastopa/ponavlja stališče, da na strani družbe D. d.d. ni bilo nobenega prikrajšanja/škode, kar pa, kot je bilo že večkrat pojasnjeno v tej sodbi, sploh ni predmet obtožbenih očitkov, zato se tudi pritožnikovo vztrajanje pri tem, da v premoženjski substrat družbe D. d.d. ni bilo poseženo, izkaže za povsem zgrešeno.

41.Enako velja tudi za pritožbeno stališče, da bi, ob upoštevanju logike izpodbijane sodbe, ker je bila "pogodba o delu" na projektu E. delno fiktivna, lahko prišla v poštev določba 50. člena Obligacijskega zakona (OZ), ki določa, da v kolikor navidezna (fiktivna) pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. Po stališču pritožnika v konkretnem primeru ni nobenih ovir, da bi veljala druga (prodajna) pogodba, saj je tudi v tem primeru (finančni) rezultat za družbo D. d.d. (in za družbo B. d.o.o.) popolnoma enak in tudi to kaže, da ni prav nobene podlage za očitek o kakšni protipravni premoženjski koristi na strani družbe B. d.o.o. Sodišče druge stopnje odgovarja, da gre za zmotno pritožbeno stališče, ki prezre ključno okoliščino, da je bila v obravnavani zadevi sklenitev in realizacija Pogodbe št. 1 pogojena s storitvijo uradno pregonljivih (v tem postopku procesuiranih) kaznivih dejanj, storjenih s strani zakonitih zastopnikov družb, ki sta nastopili v vlogi "naročnika" in "izvajalca" pogodbe. Zato v dani situaciji niso podani pogoji, da bi skladno z zgoraj citirano zakonsko določbo OZ lahko stopila v veljavo "prodajna pogodba", kot to zmotno razloguje zagovornik, ki glede na vsebino argumentacije, podane v točki 109 izpodbijane sodbe, ki ji sodišče druge stopnje v celoti sledi, ne more uspeti s tezo, da družba B. d.o.o. ni pridobila nobene protipravne premoženjske koristi.

42.Drži pritožbena ugotovitev, da je pomoč kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju lahko zgolj naklepna in da mora biti (kot izhaja iz kazenskopravne teorije in veljavne sodne prakse) pri pomagaču podan dvojen naklep; naklep pomagača mora torej obsegati zavest, da pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja in hkrati hotenje te pomoči, nanašati pa se mora na določeno kaznivo dejanje. Pač pa sodišče druge stopnje kot zmotno in protispisno zavrača pritožbeno tezo, da izpodbijana sodba nič od tega, vsaj ne na ravni gotovosti oziroma onkraj razumnega dvoma

, obtoženemu A. A. ne izkaže. V tej zvezi pritožnik ponavlja stališče, da se obtoženec sploh ni zavedal, da naj bi sodeloval pri kaznivem dejanju pokojnega C. C. (kot glavnega storilca), torej, da naj bi slednji z obravnavanimi posli zlorabil (izrabil) svoj položaj v družbi. Obtoženec namreč ni pravnik ali ekonomist in glede na s strani C. C. in takratne finančnice F. F. podano zagotovilo, da tak način plačila ni sporen in je tudi popolnoma zakonit, jima je obtoženi A. A. verjel in zaupal, da posle vodita v skladu z veljavno zakonodajo.

43.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obramba, kot razlog za odsotnost subjektivnega elementa obtoženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja že v postopku na prvi stopnji navajala povsem identične okoliščine, do katerih pa se je sodišče prve stopnje (z natančno in celovito presojo zagovora, listinske dokumentacije in izpovedb za zadevo ključnih prič) opredeljevalo pravzaprav skozi celotno vsebino izpodbijane sodbe; še posebej strnjeno pa z razlogi, podanimi v točkah 107, 108 in 109 izpodbijane sodbe, ki so, tudi po oceni pritožbenega sodišča, narekovali edino razumen in logičen zaključek, da je na strani obtoženega A. A. (kot je bilo sicer že pojasnjeno v točki 17 te sodbe) podan

dvojni

naklep. Obstoj slednjega (v smislu zavedanja, da sodeluje pri tujem kaznivem dejanju) pritožnik ne more omajati s tezo,

da naj bi z obravnavanimi posli obtoženec prejel zgolj že dogovorjeno plačilo za delnice D. ter plačilo za svoje delo na projektu E.

kar pa je kot rečeno dokazni postopek z gotovostjo in povsem prepričljivo ovrgel.

44.

Glede na vse zgoraj povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede obstoja in dokazanosti v zadevi odločilnih dejstev sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih je v razlogih izpodbijane sodbe obširno in natančno argumentiralo ter prepričljivo obrazložilo, kar pa pomeni, da v pritožbi zatrjevane kršitve, ki jih je uveljavljal tudi zakoniti zastopnik obtožene pravne osebe, niso podane.

Glede odločbe o kazenski sankciji

45.

Pač pa se sodišče druge stopnje strinja z zagovornikom, da je bila obtoženemu A. A. izrečena neustrezna (prestroga) kazenska sankcija. Sodišče prve stopnje je obtožencu, upoštevajoč naravo, težo in okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja ter tudi višino konkretno dosežene premoženjske koristi, izreklo prostostno kazen v trajanju enega leta in šestih mesecev zapora. Pri tem pa je, kot pravilno navaja zagovornik, premajhno težo dalo okoliščini glede obtoženčeve dosedanje nekaznovanosti in glede časovne odmaknjenosti dejanja. Ne gre namreč prezreti, da kaznivo dejanje sega v leto 2008, pri čemer spisovni podatki kažejo, da od takrat pa do izdaje izpodbijane sodbe v letu 2023 obtoženi ni storil nobenega drugega kaznivega dejanja, tudi se ne nahaja v kakšnem drugem kazenskem postopku. Torej gre za 15-letno časovno obdobje, v katerem se je obtoženec s svojim načinom obnašanja, delovanja in življenja dokazal in izkazal kot urejena in zaupanja vredna oseba, ki spoštuje zakone, zato je po oceni pritožbenega sodišča v dani situaciji utemeljeno sklepati, da je (navkljub predhodno izvršenemu kriminalnemu deliktu) na strani obtoženca podana pozitivna prognoza, ki skladno s kriteriji, določenimi v tretjem odstavku 58. člena KZ-1, omogoča oziroma narekuje izrek sankcije opominjevalne narave. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi zagovornika ter poseglo v odločbo o kazenski sankciji na način, da je obtoženemu A. A. (namesto prostostne kazni) izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je, upoštevajoč naravo in težo kaznivega dejanja ter v izpodbijani sodbi navedene odmerne okoliščine, določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Tako izrečena kazenska sankcija je primerna in pravična ter po oceni pritožbenega sodišča predstavlja ustrezen odziv družbe na obtoženčevo delikventno ravnanje.

46.

Drugače pa je s kazensko sankcijo, ki je bila izrečena obtoženi pravni osebi B. d.o.o., saj jo zakoniti zastopnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija. Navaja, da je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju narave in teže očitanega kaznivega dejanja (do katerega je prišlo neposredno po ustanovitvi družbe B. d.o.o.) ter višine pridobljene protipravne premoženjske koristi, bistveno premajhno težo namenilo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam (nekaznovanost in časovna odmaknjenost); obenem pa tudi ni upoštevalo, pa bi moralo, da v vsem tem času družba B. d.o.o. redno in zgledno posluje in da je izpeljala že več deset gradbenih projektov. Slednje okoliščine sodišče druge stopnje sicer pozdravlja, jim pa ne podeljuje takšne relevantnosti, kot to navaja pritožnik in tako v dani situaciji, glede na naravo in težo ter način storitve v tem postopku procesuiranega kriminalnega delikta, vsled katerega je družba B. d.o.o. (ob pomoči njenega zakonitega zastopnika, obtoženega A. A.) v letu 2008 (ko so bile vrednosti finančnih transakcij vendarle nekoliko drugačne kot danes) pridobila protipravno premoženjsko korist v višini preko 300.000,00 EUR, ki je narekovala uporabo kvalificirane oblike kaznivega dejanja, sodišče druge stopnje ugotavlja in zaključuje, da je bila obtoženi pravni osebi izrečena ustrezna denarna kazen.

47.

Sicer drži navedba pritožnika, da v obravnavani zadevi višina premoženjske koristi predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ, kar pa ne pomeni, da te okoliščine ni moč upoštevati (tudi) kot obremenilne, kot je to, po ugotovitvi, da očitan znesek predstavlja kar šestkratnik zneska, ki ga zakon določa kot veliko premoženjsko korist, pojasnilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri obstoju oziroma višini kvalifikatorne okoliščine ugotovilo torej znatno odstopanje, ki temu odločilnemu dejstvu, v smislu "povprečnega" načina izvršitve kaznivega dejanja glede na višino premoženjske koristi, daje še (posebno) obremenilno težo, zato pritožbena graja ni utemeljena.³⁰ Tudi ne v delu, ko pritožnik s sklicevanjem na višino z zakonom predpisane denarne kazni za očitano kaznivo dejanje,³¹ ki jo primerja z višino obtoženi pravni osebi izrečene denarne kazni v znesku 50.000,00 EUR, zastopa stališče, da je le-ta prestroga, nepravična in nesorazmerna, čemur pa iz razlogov, kot jih je v točkah 113 in 114 izpodbijane sodbe, v zvezi z izbiro in določitvijo višine denarne kazni, podalo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ne more slediti.

48.

Dokazni postopek je z gotovostjo izkazal, da je v obravnavani zadevi obtožena pravna oseba B. d.o.o., iz naslova kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi 27 členom KZ, ki ga je (na način opisan v izreku izpodbijane sodbe) naklepno storil obtoženi A. A., kot njen zakoniti zastopnik in edini družbenik, pridobila protipravno premoženjsko korist v višini (najmanj) 301.144,00 EUR. Ker skladno z določbo 95. člena KZ nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, se odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi drugega odstavka 96. člena KZ družbi B. d.o.o. naložilo plačilo zgoraj navedenega zneska, pokaže kot pravilna in zakonita.

Sklepno

49.

Sodišče druge stopnje je iz razlogov, pojasnjenih v točki 45 te odločbe, delno ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo na način, da je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v ostalem pa je zagovornikovo pritožbo in v celoti pritožbo zakonitega zastopnika obtožene pravne osebe B. d.o.o., zavrnilo kot neutemeljeni in po ugotovitvi, da niso izkazane materialne in procesne kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

50.

Obtožena pravna oseba s pritožbo ni uspela, zato ji je sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s 98. členom ZKP v zvezi z 42. členom ZOPOKD naložilo plačilo sodne takse v višini 1.050,00 EUR. Le-to je odmerilo na podlagi tarifnih številk 7118 (ponder 700,00 EUR) in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 27, 95, 96, 96/2, 244, 244/1, 244/2 Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (1999) - ZOPOKD - člen 4, 4-3, 25, 26, 26/1, 26/1-2 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 247, 247/2, 247/4, 263 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 50 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.