Jedro

Neupravičena pridobitev (214. čl. ZOR). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. tč. 2 odst. 339. čl. ZPP). Do spornih vprašanj, pravnopomembnih za odločitev, se mora v razlogih sodbe opredeliti sodišče.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnilni del) potrdi .

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1.odst. izreka ( v ugodilnem delu in v stroškovni odločitvi ) r a z v e l j a v i in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločitev.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 855.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter ji povrniti 366.469,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz., da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišču očita, da ni odločilo o obrestnem zahtevku, ki je bil postavljen na glavni obravnavi 18.8.1992. Z obrestnim zahtevkom tožnica varuje svojo premoženjsko korist, da ne bi bila prikrajšana zaradi padca vrednosti denarja. V nasprotnem primeru bi moralo sodišče slediti njenemu predlogu in ugotoviti vrednost vlaganj s sodelovanjem izvedenca po kriteriju, veljavnem v času odločanja. Glede glavne stvari, glede obsega in vrednosti vlaganj, pa se sklicuje na svoje pritožbene navedbe v pritožbi z dne 12.2.2003. Tožnica je ugotovitve izvedenca utemeljeno grajala, saj je pritožbene navedbe pritožbeno sodišče štelo za utemeljene in sodbo sodišča prve stopnje z dne 13.1.2003 razveljavilo. V ponovljenem postopku pa sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni dopolnilo v smislu njenih predlogov. Nepravilno je odločilo tudi o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo, tako da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodišče prve stopnje na obravnavi 14.9.2005 le-te ni vodilo v skladu s 362. čl. ZPP. Tožnica ni predložila nobenih novih dokazov za ugotovitev pravnopomembnih dejstev, ki naj bi bili odločilni za preizkus sodbe in jih navaja sklep sodišča druge stopnje.Sodišče prve stopnje navaja, da ni potrebno imeti soglasja lastnika stanovanja za adaptacijo stanovanja. To utemeljuje, ker ga sedanja lastnica ni mogla dati, njeni pravni predniki pa tudi ne. V letih 1971 in 1972 je s stanovanjem gospodarila Stanovanjska skupnost občine P., ta pa tudi ni dala nobenega soglasja. Zato tožnica ni mogla predložiti soglasja, čeprav je vedno trdila, da ga ima in ji je sodišče verjelo. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo iz leta 1993, tudi instančnega sodišča, kateri sta bili razveljavljeni z odločbo Vrhovnega sodišča (da ni potrebno soglasje lastnika stanovanja za adaptacijo stanovanja). Toženkin pravni prednik (oče) A. L. se z adaptacijo ni strinjal. Če pa je tožnica mislila, da je stanovanje družbeno, pa tudi ni smela vršiti investicij v stanovanje brez dovoljenje lastnika (po Zakonu o stanovanjskih razmerjih - v letih 1971/72). Zato je toženka predlagala, da se vse postavi v prejšnje stanje, ker bi to zanjo bilo najbolj prav. Sodišče druge stopnje je navedlo, da je potrebno obravnavati predlog za vrnitev v prejšnje stanje, prvostopenjsko sodišče pa o tem ni razpravljalo. Napačno je tudi uporabilo materialno pravo (čl. 210 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) v povezavi z Zakonom o stanovanjskih razmerjih, ko utemeljuje zastaralni rok, da ta nastopi ob izselitvi najemnika iz stanovanja. Ne upošteva pa, da to velja le za neamortizirana vlaganja, izvršena s soglasjem lastnika stanovanja (nobeden od dosedanjih lastnikov pa soglasja ni dal). V obrazložitvi sodbe je navedeno, da je sodišče preverjalo trditve toženke, da je nekatere investicije opravil R. Š.. Dela, ki jih je opravil R. Š. (navedena v obeh cenitvah), je treba izločiti. Tožnica bi morala opisati, katera dela je naredila sama in to dokazati z računi in katera R. Š.. Sodišče o tem ni razpravljalo, tako so v cenitvah zajeta vsa dela. Pritožuje se tudi glede stroškovne odločitve. V pravdi za izpraznitev stanovanja je uspela v celoti. Zato bi ji morali biti priznani vsi stroški. Od stroškov tožnice, ki je bila takrat v pravdi toženka, bi morali biti odšteti stroški, ki jih je imela v tej pravdi. Ti pa so bili prišteti k stroškom, ki so nastali po vročitvi tožbe, to je zapisnika obravnave, kjer je bilo omenjeno pogojno, da če bo takrat tožnica D. zahtevala izpraznitev stanovanja, bo takrat toženka P. O. zahtevala povrnitev vlaganj. Meni, da so stroški, ki so takrat nastali, neupravičeno prišteti k stroškom te druge pravde. Ta pravda tudi ni imela devet narokov. Stroški vsebujejo sestavo tožbe (tožbe pa ni nikoli prejela, to je bila le fotokopija zapisnika obravnave). Predlaga, da sodišče druge stopnje podrobno prouči stroškovno odločitev, saj so razlogi sodbe v tem delu nejasni. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

K pritožbi tožnice: Res je o pritožbi z dne 12.2.2003 odločalo pritožbeno sodišče in sodbo sodišča prve stopnje z dne 13.1.2003 razveljavilo, kot navaja pritožba. Vendar se tožnica v pritožbi zoper sodbo z dne 14.9.2005 ne more zgolj sklicevati na pritožbo z dne 12.2.2003, saj mora vsaka pritožba vsebovati tudi pritožbene razloge v skladu s 335. čl. ZPP. Iz pritožbe pa izhaja le pavšalno nestrinjanje z obsegom in vrednostjo vlaganj. V kolikor pa se sklicuje na predloge, podane na naroku 9.9.2002 (list. 162, 163 spisa) pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je toženka tem kot pritožbenim novotam oporekala z vlogo z dne 9.10.2002 (list. 171 spisa) in so kot take zato v nasprotju s 337. čl. ZPP in torej neupoštevne. Ne drži, kot navaja pritožba, da sodišče ni odločalo o obrestnem zahtevku, postavljenem na naroku 18.8.1992. Tožnica je takrat postavila tožbeni zahtevek glede povrnitve zneska 1.750.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, ki je bil nato razširjen z vlogo z dne 12.10.1992 na znesek 1.810.386,00 SIT. Tako je sodišče tudi odločilo in prisodilo obresti od prisojenega zneska 855.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.Tožnica v obravnavani zadevi zahteva povračilo vrednosti vlaganj, obseg vrnitve ( v primeru neupravičene pridobitve ) določa 214. čl. ZOR ( ki se v danem primeru še uporablja, glede na 1060.čl. Obligacijskega zakonika), vendar je tožnica zahtevek (kot denarni zahtevek) postavila že ob vložitvi (nasprotne) tožbe, to je 18.8.1992 in sama v postavljenem zahtevku zahtevala obresti od izdaje sodbe dalje, na tak zahtevek je bilo zato sodišče prve stopnje vezano. Zato pritožbeni razlogi niso podani, in ker sodišče druge stopnje tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, upoštevnih po uradni dolžnosti (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni našlo, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnilni del) potrdilo (353. čl. ZPP).

K pritožbi toženke: Pritožba se utemeljeno sklicuje na 362. čl. ZPP, ki določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje s svojim sklepom. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi z izpodbijano sodbo le obrazložilo, da je neupošteven ugovor, da toženka ni dala soglasja za adaptacijo stanovanja, ker je s stanovanjem gospodarila takratna Samoupravna stanovanjska skupnost Občine P.. Vendar pritožba opozarja, da tudi, če je "bilo stanovanje družbeno", tožnica ne bi smela vršiti adaptacije brez dovoljenja " takratnega lastnika". Na to je opozorilo že pritožbeno sodišče (v sklepu z dne 5.10.2004), da bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na vprašanje, ali je tožnica vlagala v stanovanje v skladu s takratnimi predpisi (Zakon o stanovanjskih razmerjih - ZSR, Ur. l. SFRJ št. 11/66). Na to vprašanje sodišče prve stopnje tudi v ponovnem postopku ni odgovorilo. Od tega vprašanja pa je odvisno, ali je tožnica sploh upravičena do povrnitve vrednosti vlaganj, zato je prvostopenjska odločitev ponovno obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj ne vsebuje razlogov o navedenem odločilnem dejstvu (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Drži sicer, ko sodišče prve stopnje razloguje, da je v letih 1971/1972 s stanovanjem gospodarila takratna Samoupravna stanovanjska skupnost Občine P., v zvezi s tem je tudi izvedlo dokaz z vpogledom v pogodbo o zamenjavi stanovanja, sklenjeno med R. Š. in L. H. P. dne 10.2.1971 in stanovanjsko pogodbo, sklenjeno med Stanovanjskim podjetjem Občine P. in H. P. L. z dne 19.4.1971, vendar le-teh nato ni ocenilo in tako ni odgovorilo na vprašanje, ali je Samoupravna stanovanjska skupnost oz. Občina P. soglašala z vlaganji v predmetno stanovanje. Sodišče prve stopnje bi moralo torej najprej ugotoviti, ali je imela tožnica za vlaganja v stanovanje ustrezno soglasje in če je, upoštevati splošna načela civilnega prava, da lahko zahteva ( vračilo ) le toliko, kolikor je bila toženka obogatena (neamortizirani del koristnih vlaganj). Nima pa prav pritožba glede teka zastaralnega roka - ta prične teči z izselitvijo najemnika oz. prevzema v posest stanovanja (s strani toženke), na kar je tudi že odgovorilo višje sodišče v predhodnem postopku in kot izhaja iz neizpodbijane ugotovitve prvostopenjskega sodišča, je toženka prevzela v posest stanovanje po sodbi z dne 23.11.1993, zahtevek pa je postavila 18.8.1992. Ne drži, kar nadalje navaja pritožba, da je sodišče druge stopnje navedlo, da je potrebno obravnavati predlog za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče pa o tem ni razpravljalo. Sodišče druge stopnje je navedlo, da v primeru podanega temelja za vrnitev vlaganj, bo moralo sodišče ugotoviti še druga pravnopomembna dejstva, ne pa kot navaja pritožba, da bo moralo obravnavati " predlog za vrnitev v prejšnje stanje". V zvezi s pritožbenimi navedbami v zvezi z deli, ki jih je opravil R. Š., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka že v odgovoru na tožbo (list. 127 spisa) trdila, da je iz menjalne pogodbe z dne 10.2.1971 razvidno, da je določena dela opravil R. Š. in v pritožbi ponavlja, da cenitve, ki je upoštevala tudi ta dela, ne sprejema oz. je treba ta vlaganja iz cenitve izločiti. Sodišče prve stopnje pa je na to nerazumljivo odgovorilo, da bi toženka morala ta vlaganja dokazati - toženka je ta dokazovala s citirano pogodbo, višino (vseh) vlaganj pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo z izvedencem. Ob vsem povedanem je torej jasno, da sodišče prve stopnje še vedno ni odgovorilo na prvo (odločilno) vprašanje, ali je tožnica za vlaganja v stanovanje imela ustrezno soglasje in če je, se mora opredeliti do vseh zatrjevanih vlaganj, ugotoviti, katera je dejansko opravila (upoštevati ugovor toženke glede del, ki jih je opravil R. Š.) in katera se štejejo za koristna in katera ne (saj lahko zahteva le neamortizirani del koristnih vlaganj), saj obrazložitev, ki se zgolj sklicuje na izvedensko mnenje, ne zadošča. Do spornih vprašanj, pravnopomembnih za odločitev, se mora v razlogih sodbe opredeliti sodišče. Zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugoditi in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ugodilni del) in tudi v stroškovni odločitvi (saj je ta odvisna od končnega uspeha pravdnih strank) razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. čl. ZPP). V skladu s 165. čl. ZPP je odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridržalo za končno odločbo. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).