Jedro

Toženec in R. sta ob sklenitvi prodajne pogodbe njene stvarnopravne posledice odložila do trenutka popolnega plačila kupnine. Zato je mogla biti toženčevega izročitev spornega avtomobila R. v posest (ki je običajno znak, da je prišlo do prenosa lastninske pravice) le obligacijskopravne, ne pa tudi stvarnopravne narave, kar pomeni, da lastninska pravica ni mogla preiti na slednjega vse do poplačila kupnine v celoti. Ker v zadevi ni sporno, da se ta pogoj ni izpolnil, R. nikoli ni postal lastnik avtomobila. Kot tak pa že pojmovno ni mogel biti njegov prodajalec. Vsaj v svojstvu lastnika ne.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.251,49 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2001 naprej. Zavrnilo je tudi alternativni tožbeni zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe za nakup osebnega avtomobila znamke B. in kondikcijo vzajemnih izpolnitev in tožniku naložilo v plačilo 898,99 € toženčevih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavrnilo je tudi predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožnik je zoper to sodbo vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da, četudi je toženca dejansko prvič videl šele na prvem naroku za glavno obravnavo, notarsko potrdilo o overitvi njegovega podpisa na hrbtni strani pogodbe o komisijski prodaji z dne 11. 3. 2001 vendarle dokazuje, da je toženec to listino zares lastnoročno podpisal. Sam, nadaljuje, je bil vseskozi trdno prepričan, da je I. R., ki je nastopal kot dejanski prodajalec spornega avtomobila, pravzaprav toženec, saj se je izdajal zanj in se mu s toženčevo osebno izkaznico kot on tudi izkazal. To pomeni, da je bil sam kot kupec v zmoti v osebi, s katero je sklepal prodajno pogodbo, kar je nenazadnje poskušal dokazati s predlogom za zaslišanje E. D., prvega lastnika spornega avtomobila, a je sodišče ta dokazni predlog neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo. Protispisne, trdi, so navedbe pritožbenega sodišča, da s tožencem ni sklenil prodajne pogodbe, ampak jo je sklenil z I. R., ki pa ni tožena stranka. Protispisne zato, ker omenjeni po listinah ni bil lastnik spornega vozila, pač pa je bil lastnik toženec. Predhodna prodajna pogodba med Ropretom in tožencem v tem postopku ni bila predložena, zato je sklepati, da je sploh ni bilo in da je I. R. prodajal avto le po toženčevem pooblastilu, in sicer v njegovem imenu in za njegov račun. Navsezadnje je toženec celo sam na obravnavi dne 26. 3. 2007 povedal, da je šel on (in ne R.) overiti prodajno pogodbo k notarju in da je sam na občini tudi odjavil avtomobil iz prometa. Zato je prepričan, da sta I. R. in toženec dogovorjena med seboj skonstruirala pravno sliko celotnega dogajanja tako, da bi ga izigrala, sodišče pa jima je s sklicevanjem na določila 454. člena oziroma 478. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zmotno sledilo in zadevo nasploh preuranjeno zaključilo. Pritožbeno sodišče, sklene, njegovih pritožbenih navedb tako sploh ni obravnavalo, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

4. Toženec v odgovoru na revizijo tej obrazloženo nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo zavrnilno odločitev utemeljili z neobstojem pasivne stvarne legitimacije. Na podlagi dejanske ugotovitve, da tožnik izpodbijane prodajne pogodbe za osebni avtomobil B. 318i ni sklenil s tožencem, ampak z I. R., sta presodili, da toženec ne more odgovarjati tožniku za stvarne napake stvari, ki mu je ni prodal. V argumentacijski dodatek sta tožnikove trditve, da se, vse dokler toženca ni zagledal na naroku za glavno obravnavo, ni zavedal, da človek, od katerega je kupil sporni avtomobil, ni toženec, ampak I. R., in da sta ga pravkar omenjena z zamenjavo identitete prodajalca prevarala, da bi mu onemogočila uveljavljanje zahtevkov iz naslova skritih stvarnih napak avtomobila (poškodovan je bil prodan kot nov), zavrnili s podukom, da si je tožnik, preprosto povedano, sam kriv, kaj pa ni dovolj skrbno preveril oziroma ugotovil identitete prodajalca. Pri prodaji vozil, sta še pristavili, se pač pogosto dogaja, da kot prodajalec nastopa nekdo, ki ni registrirani lastnik vozila.

8. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna. Ne toliko zato, ker z vidika konkurence postulatov obligacijskih razmerij tožnikovo domnevno neskrbnost postavlja nad načeli vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (kar je problematično samo po sebi), pač pa zato, ker sta sodišči pri prizadevanju kar najenostavneje rešiti zadevo spregledali nekaj odločilnih dejanskih navedb, ki odstirajo pot k drugačni vsebinski presoji zadeve. Po prepričanju revizijskega sodišča sta se sodišči vse prehitro zadovoljili s presojo, da je toženec sporni avtomobil, ki je bil kasneje prodan tožniku, pred tem veljavno prodal I. R., ne da bi se pri tem poglobili v vse pravno pomembne okoliščine pravnoposlovnega odnosa, na katerem je ta ''izhodiščna prodaja'' temeljila. Namreč, toženčeve lastne navedbe v odgovoru na tožbo, da sta se s kupcem I. R., ''ko je (ta) prodajalcu (tožencu) sporočil, da mu vozila ne bo mogel plačati, ... dogovorila, da (I. R.) najde kupca in vozilo proda'' in da ''prepis vozila (ob sklenitvi prodajne pogodbe) ... ni bil narejen, ker kupec R. I. ni plačal celotne kupnine'', pa tudi toženčeve besede, vzete v dokazno oceno (str. 3 sodbe sodišča prve stopnje), da ''je R. povedal, da, preden ne dobi avtomobila v celoti plačanega, ne bo delal prepisa'', jasno kažejo, da si je toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe z R. v lastno zavarovanje izgovoril pridržek pravice razpolaganja oziroma lastninske pravice (540. člen ZOR). Z drugimi besedami, toženec in R. sta ob sklenitvi prodajne pogodbe njene stvarnopravne posledice (po volji prodajalca) odložila do trenutka popolnega plačila kupnine. Zato je mogla biti toženčevega izročitev spornega avtomobila R. v posest (ki je običajno znak, da je prišlo do prenosa lastninske pravice) le obligacijskopravne, ne pa tudi stvarnopravne narave(1), kar pomeni, da lastninska pravica ni mogla preiti na slednjega vse do poplačila kupnine v celoti. Ker v zadevi ni sporno, da se ta pogoj ni izpolnil, R. nikoli ni postal lastnik avtomobila. Kot tak pa že pojmovno ni mogel biti njegov prodajalec. Vsaj v svojstvu lastnika ne. Avtomobil je mogel prodajati – in v tem je bistvo zadeve, ki ga izpostavlja tudi revizija – le bodisi v svojem bodisi v tujem imenu, predvsem pa za tuj račun. Skratka, v razmerju s tožnikom je lahko nastopal le kot lastnikov (toženčev) neposredni ali posredni zastopnik, kot lastnik sam pa ne.

9. Sodišči sta torej spregledali izrecni dogovor med tožencem in R., ki ima lahko le naravo mandata, naročila za iskanje kupcev in prodajo avtomobila, in sicer, kot pravilno opozarja revident, v toženčevem imenu in za toženčev račun. O pravilnosti takšne presoje je sklepati tudi iz drugih okoliščin, zajetih v procesnem gradivu strank, ki sta jih sodišči v prepričanju v svoj prav povsem ignorirali. Tako je, denimo, na komisijski pogodbi za nakup spornega avtomobila ime in podpis toženca, ne R., prav tako pa je bil toženec, ne R., tisti, ki je pri notarju overil omenjeni podpis kot svoj. Na dlani je, da je bil toženec kot dejanski komitent komisijskega razmerja, ki se je naposled izteklo v prodajo avtomobila tožniku, vseskozi gospodar te prodaje, s tem pa, formalno gledano, tudi prodajalec avtomobila.

10. Ko je tako, tožnik ni mogel biti v pravnem razmerju, ki je podlaga jamčevalnemu zahtevku, z ''dejanskim prodajalcem'', I. R., ampak le s tožencem. Slednji je bil pravi prodajalec avtomobila, zato je on tisti, ki tožniku odgovarja za stvarne napake. Kakšna je bila njihova dejanska narava, ali so bile ustrezno grajane in ali je morda toženec zanje vedel, a jih je kljub temu zamolčal, pa so nadaljnja vprašanja, ki jih sodišče zavoljo zmotnega materialnopravnega izhodišča doslej ni moglo razrešiti. Ker je za to treba dopolniti zaenkrat izredno luknjičav nabor dejanskih ugotovitev, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Kadar obligacijskopravna izročitev v posest zaradi pridržka lastninske pravice ne sovpada s stvarnopravno izročitvijo, lastninska pravica preide na pridobitelja šele s slednjo. Le ta ima namreč naravo razpolagalnega pravnega posla stvarnega prava. Več o tem glej M. Juhart,Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 353.