Jedro

Ob takem dejanskem stanju je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so tudi tožniki s svojim ravnanjem prispevali k nastali škodi, saj nedopustna ravnanja vseh udeležencev prerivanja in pretepanja predstavljajo nerazdružljivo celoto dogajanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine za škodo, ki so jo njeni delavci povzročili tožnikom. Ugotovilo je, da so za škodo, ki je posledica pretepa, tožniki soodgovorni v deležu 40% in da znaša škoda, ki jo je utrpel prvi tožnik, 1.316,05 EUR, drugi tožnik 427,73 EUR, tretji tožnik 166,92 EUR, četrti tožnik 504,73 EUR in peti tožnik 217 EUR. Na podlagi povedanega je odločilo, da mora tožena stranka plačati prvemu tožniku 789,63 EUR, drugemu tožniku 256,64 EUR, tretjemu tožniku 100,15 EUR, četrtemu tožniku 302,84 EUR in petemu tožniku 130,20 EUR. Višji zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo še povrnitev pravdnih stroškov v znesku 829,90 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o odmeri stroškov se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je bil edini in izključni razlog za pretep protipravno ravnanje varnostnika, zaposlenega pri toženi stranki. Sodišče zato napačno zaključi, da so tudi tožniki prispevali k škodi. Odgovornost za škodo mora trpeti tista stranka, ki je škodo povzročila in to je bila tožena stranka s tem, ko njen varnostnik neutemeljeno ni dopustil prehoda in je porinil prvega tožnika v morje. Zato ne more priti v poštev sokrivda. Sodba pa vsebuje tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodišče ne obrazloži, v čem je sokrivda drugo do peto tožeče stranke. Ker nima razlogov, je ni mogoče preizkusiti. Ne gre zanemariti določb Obligacijskega zakonika (OZ), po katerih ni potrebno povrniti škode tistemu, ki jo stori v silobranu in samopomoči, za kar je v tem primeru šlo in ni na mestu očitek, da so tožniki prispevali k škodi.

Sodba ni razmejila med škodo, za katero je izključno odgovorna tožena stranka in škodo, glede katere bi eventualno lahko prispevala tožeča in je v tem delu dejansko stanje ugotovljeno napačno. Prenizko je dosojena odškodnina za nematerialno škodo za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju (za prvo in četrto toženo stranko), sodba prezre bolečine, ki jih je prvi tožnik dobil pri padcu v vodo. V nasprotju z izvedeniškim mnenjem je sodišče zaključilo, da prvo in četrto tožeča stranka nista upravičeni do odškodnine za strah. Napačna je odločitev sodišča glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodna praksa namreč priznava tovrstno odškodnino tudi za začasno zmanjšanje. Poleg tega so tožniki izpovedali, kako slabo so se počutili zaradi ravnanja delavcev tožene stranke in kako čudno so jih zaradi dogodka gledali v I., kar utemeljuje odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic. Pri odmeri stroškov sodišče ni upoštevalo, da se posebej upošteva temelj in posebej višina zahtevka.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe, meni, da je bila soodgovornost tožnikov določena kvečjemu prenizko, odškodnine pa so določene kvečjemu previsoko. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja glede temelja (tem ugotovitvam sodišča pritožba ne nasprotuje) izhaja, da so tožniki želeli prečkati prireditveni prostor v S. S., vendar so jim varnostniki, zaposleni pri toženi stranki, to prepovedali. Kljub temu so tožniki nadaljevali pot in eden od varnostnikov je prvega tožnika porinil v morje. Ostali so prvemu tožniku pomagali iz vode, nakar se je ta odpravil za varnostnikom, ki ga je pred tem porinil, in varnostnika verbalno napadel. Ko ga je varnostnik odrinil, je prvi tožnik varnostnika podrl in ga nekajkrat udaril z odprtimi dlanmi. Začel se je pretep med (vsemi) tožniki in varnostniki. Varnostniki so nato poklicali policijo. Po prihodu policije je ta najprej pozvala udeležence pretepa, naj nehajo. Ker niso nehali, oziroma so policiste celo ovirali pri delu, so jih ti vklenili in odredili pridržanje. Ob takem dejanskem stanju je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so tudi tožniki s svojim ravnanjem prispevali k nastali škodi, saj nedopustna ravnanja vseh udeležencev prerivanja in pretepanja predstavljajo nerazdružljivo celoto dogajanja. Bistvena značilnost vseh ravnanj je stopnjevanost ter to, da so bili hkrati posledica prejšnjih in vzrok kasnejših ravnanj. Glede na dejstvo, da so varnostniki zavezani k profesionalni skrbnosti pri njihovem ravnanju je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delež njihove soodgovornosti nekaj večji od deleža soodgovornosti tožnikov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 171. člena OZ, in odločilo, da so tožniki k nastali škodi prispevali v deležu 40%. Že iz gornjih povzetkov obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa je razvidno, da je sodišče obrazložilo prispevek vseh tožnikov in ne le prvega tožnika. Ob odsotnosti kakršnihkoli izrecnih navedb tožnikov in ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določb OZ o silobranu, samopomoči oziroma skrajni sili in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pravno podlago za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljata 179. in 182. člen OZ. Pravno priznana ni vsaka nepremoženjska škoda, ampak le tiste oblike, ki so v določbi 179. člena OZ izrecno naštete, poleg tega pa morajo biti bolečine take intenzivnosti in trajanja, da odškodnino opravičujejo. Zaradi občutij bolečin in strahu mora biti porušeno duševno ravnovesje oškodovancev. Strinjati se je z zaključki sodišča prve stopnje, da prvi in četrti tožnik nista utrpela tolikšnega strahu, da bi ta utemeljeval odškodnino. Iz razlogov sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, izhaja, da prvemu tožniku ni bilo prijetno, ko ga je eden od varnostnikov porinil v vodo, da prvotožnik ni ničesar izpovedal o strahu med pretepom, zdravljenje pa je bilo kratko in brez zapletov, šlo je torej le za običajno zaskrbljenost, ne pa za porušenje duševnega ravnovesja tožnika, enako pa velja za četrtega tožnika.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni razmejilo med višino škode, za katero je izključno odgovorna tožena stranka in med škodo, za katero bi lahko soodgovarjali tožniki. Taka razmejitev bi tako ali tako lahko prišla v poštev kvečjemu pri prvem tožniku glede posledic, ki so nastale zaradi padca v morje. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pojasnilo prvemu tožniku, da kakšnih posebnih posledic, ki bi po določbi 179. člena OZ omogočale priznanje denarne odškodnine, niti ni bilo in zato kakršnokoli razpravljanje o razmejitvi škode niti ni bilo potrebno, poleg tega pa je bilo zgoraj obrazloženo, da ravnanja udeležencev predstavljajo nerazdružljivo celoto dogajanja.

Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je bila ob posredovanju policije in aretaciji okrnjena pravica tožnikov do svobode ter razžaljena njihova čast, saj so z njimi (policisti) ravnali kot z zločinci, kljub njihovi nedolžnosti. Navedbe se torej nanašajo na ravnanje policije, ki je posredovala ob pretepu (kot je bilo ugotovljeno zgoraj, so tožniki sodelovali v pretepu in niso bili samo pasivni). Sodišče prve stopnje je zato zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice in pravice do svobode pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da so bili varnostniki dolžni poklicati policijo in da za ravnanje policije tožena stranka ne odgovarja. Ker ni podan temelj tovrstne odgovornosti, niso relevantne izpovedi tožnikov o svojih občutjih v zvezi z aretacijo.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi priznavala odškodnino tudi za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. To sicer načeloma drži, vendar le v primeru, da je začasno zmanjšanje zelo intenzivno in traja dalj ali če to upravičujejo posebne okoliščine. Taka situacija v obravnavani zadevi ni bila podana, pritožbene navedbe glede ugotovitev sodišča prve stopnje so le pavšalne, zato je sodišče prve stopnje odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi povedanega pravilno ugotovilo dejansko stanje glede višine nastale škode, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo in prisodilo pravično odškodnino. Primerno so upoštevane tako okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na tožnike individualizirajo, kot načelo objektivne pogojenosti odškodnin v smislu primerjave z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. Okoliščine, ki jih pretežno le pavšalno navaja pritožba, zato ne narekujejo priznanja višje odškodnine od prisojene.

Glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 154. člena ZPP pravilno upoštevalo okoliščine primera in ugotovilo uspeh vsake od strank. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo uspeha tudi po temelju.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko (ki s pritožbo ni uspela) in na določbi 155. člena ZPP za toženo stranko (ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi stvari).