Jedro

Zaključek sodišča o datumu seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, saj v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2003. Posledično je ugodilo reintegracijskemu ter reparacijskim zahtevkom ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka. Takšno odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku podala prepozno, in sicer po izteku 30 dnevnega subjektivnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/02). Odpoved je podala 7. 10. 2003, za razlog, ki utemeljuje odpoved, pa je izvedela že v mesecu maju 2003. Poleg tega je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se sicer strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot pravilen pa je sprejelo zaključek sodišča prve stopnje, da je zamudila subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje kot dokaza ni upoštevalo izjave odvetnika B. K. z dne 19. 12. 2003, čeprav je tak dokazni sklep sprejelo na glavnih obravnavah 8. 11. 2004 in 24. 11. 2006, pri čemer pa v razlogih sodbe tudi ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni upoštevalo. S tem in ker tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, je kršilo 287. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Navedeno kršitev je tožena stranka uveljavljala že v pritožbi, izpodbijana sodba pa nima prav, da sodišče prve stopnje s tem ni bistveno kršilo določb ZPP. Tako stališče je tudi v nasprotju z ustavno pravico do poštenega sojenja. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker je sodišče napačno ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo predlogu tožene stranke za izvedbo dokaza z vpogledom v izjavo odvetnika B. K. z dne 19. 12. 2003, takšne odločitve pa tudi ni obrazložilo, ter smiselno tudi na odločitev pritožbenega sodišča, ki je tožnikovo pritožbo zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Ker sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), ima možnost, da nadaljnji dokazni postopek prilagodi rezultatom že izvedenih dokazov. Že sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na to, da sodišče prve stopnje na svoj dokazni sklep ni bilo vezano, ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki jih ni štelo za relevantne oz. ne vseh dokazov, če je ugotovilo, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno ter izvedba ostalih predlaganih dokazov k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomogla. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, ni ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP. Ker je tožena stranka navedeno kršitev uveljavljala že v pritožbi, bi ta lahko predstavljala tudi upošteven revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Vendar le v primeru, da bi ta lahko oziroma je vplivala na zakonitost sodbe. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje izjava, na katero se sklicuje tožena stranka, ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, zato ni in tudi ne bi mogla vplivati na zakonitost odločitve sodišča. 8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Delodajalec lahko na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Zaključek izpodbijane sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga temelji na ugotovitvi, da je bila tožena stranka že v maju 2003 seznanjena z razlogi za odpoved pogodbe tožniku, zato je z odpovedjo šele dne 7. 10. 2003 zamudila subjektivni 30 dnevni rok iz citiranega člena ZDR.

10. Zaključek sodišča o datumu seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev (prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 499/2007 z dne 11. 3. 2008, VIII Ips 448/2006 z dne 10. 4. 2007, VIII Ips 109/2006 z dne 25. 4. 2006), na katero je revizijsko sodišče vezano, saj v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Upoštevaje ugotovitev sodišča druge in prve stopnje, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi že v maju 2003, tožniku pa je pogodbo o zaposlitvi odpovedala šele 7. 10. 2003, revizijsko sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je predmetna odpoved nezakonita, saj je bila podana po poteku subjektivnega zakonskega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.

11. Tožena stranka v reviziji neutemeljeno zatrjuje, da je takšno stališče glede uporabe petega odstavka 88. člena ZDR v primeru odpovedi iz poslovnega razloga pravno nevzdržno. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je datum seznanitve s poslovnim razlogom, ki utemeljuje odpoved, ugotovitev dejanske narave, torej se ugotavlja glede na okoliščine vsakega posamičnega primera posebej, od dejanske seznanitve z razlogom pa teče prekluzivni subjektivni rok za odpoved iz petega odstavka 88. člena ZDR.

12. Prav tako ne držijo revizijske navedbe, da je tožena stranka ob takšnem stališču prekludirana in zaradi tega v nemogoči situaciji. Položaj delodajalca je seveda težaven, če mora na podlagi pravnomočne sodbe vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo ukinjeno in za delo, ki se ne opravlja več. Lahko bi se sicer pokazalo, da bi se zaradi spremenjenih okoliščin v času sodnega postopka, odprle možnosti zaposlitve na drugih delih. Če do tega ne pride, delodajalec iz istega razloga pogodbe o zaposlitvi res ne more več odpovedati, lahko pa jo odpove iz kakšne drugega, seveda utemeljenega razloga.

13. Vendar je, kot izhaja že iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009, na podlagi določb ZDR tudi take težave mogoče preseči (rešiti). Če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita (iz kateregakoli razloga), lahko sodišče na podlagi 118. člena ZDR samo razveže pogodbo o zaposlitvi. Upoštevati mora vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi po lastni presoji, vendar mora tudi delodajalec obstoj okoliščin, ki tako odločitev utemeljujejo uveljavljati - zatrjevati mora relevantna dejstva za tako odločitev in predlagati dokaze, ki ta dejstva dokazujejo (utemeljujejo). Tožena stranka v tem sporu take odločitve ni predlagala.

14. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje o odločilnem dejstvu izpodbijana sodba pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako pa tudi ni podan zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.