Jedro

Sodna praksa se je že pri enkratnih odzivih s fizičnim nasiljem na žaljenje oziroma besedno izzivanje izrekla, da takšen odziv ne opravičuje in niti delno ne zmanjšuje odgovornosti tistega, ki je fizično nasilje uporabil. Toliko manj zato lahko pomenijo besedni izzivi podlago za soprispevek oziroma zmanjšanje odgovornosti izvrševalca kontinuiranega, kar tri leta izvrševanega fizičnega in s skrajnimi grožnjami s smrtjo, izvrševanega psihičnega nasilja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 9. 7. 2021 razsodilo: - pod točko I. izreka toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da prvotožnici A. A. v 15 dneh plača 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2016 dalje; - pod točko II. izreka tožencu naložilo, da drugotožnici B. B. v 15 dneh plača 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2016 dalje; - pod točko III. izreka zavrnilo presežni tožbeni zahtevek, s katerim je prvotožnica zahtevala plačilo še nadaljnjih 6.000,00 EUR, drugotožnica pa plačilo še nadaljnjih 1.500,00 EUR, obe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje; - pod točko IV. izreka tožencu naložilo, da v 15 dneh povrne pravdne stroške tožeče stranke v znesku 3.427,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila, to pa na račun Okrožnega sodišča v Celju; - pod točko V. izreka tožencu naložilo, da v 15 dneh na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju plača 854,25 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - pod točko VI. izreka tožeči stranki (tožnicama) naložilo, da v 15 dneh tožencu povrneta pravdne stroške v znesku 480,18 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal obsodilni del sodbe in odločitev o stroških (saj za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, torej zoper odločitev pod točko III. izreka ne bi imel pravnega interesa). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP, konkretnega predloga glede odločitve o njegovi pritožbi pa ni podal. V pritožbi je navajal, da je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje glede 14. člena ZPP. Civilna odgovornost je širša od kazenske odgovornosti. Zato je pravdno sodišče z vidika odškodninske odgovornosti dolžno ugotavljati in raziskati tudi dejstva, ali sta tožnici kakorkoli soprispevali, da je do škodnega dogodka in posledično njune zatrjevane nastale škode prišlo. Zato je sodišče prve stopnje z zaključki pod točko 12 obrazložitve bistveno kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih zakaj šteje, da je kazenska odgovornost enaka odškodninski odgovornosti in zakaj se z ugovori toženca glede sosprispevka obeh tožnic ni ukvarjalo ter ni izvedlo predlaganega dokaznega postopka z zaslišanjem prič. Zaradi takšne kršitve je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejstva, ki jih je zatrjeval toženec v smislu soodgovornosti tožnic, naj ne bi predstavljala pravno upoštevnega soprispevka oziroma naj ne bi bila pravno odločilna. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve z navedbo, kaj je bilo med pravdnima strankama sporno, nepravilno povzelo ugovor toženca. Zanj je sporno ali obstaja izključna odgovornost toženca za tožnicama nastalo škodo in obseg zatrjevane nepremoženjske škode tožnic. Zaradi navedenega je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki, saj se sodba ne da preizkusiti. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje prvotožnice, ko je pokojnega toženca velikokrat žalila, provocirala, izzivala in poniževala s tem, ko mu je dala zaušnico, ne predstavljajo pravno odločilnega soprispevka prvotožnice k ravnanju pokojnega toženca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali niso ravno žaljivke in poniževanja s strani prvotožnice izzvale toženca, da je tudi on začel žaliti prvotožnico. Če bi sodišče prve stopnje zadosti skrbno prebralo zapis izpovedbe prvotožnice 17. 12. 2015 v zadevi II K 40466/2013, iz katere izhaja, da je prvotožnica enkrat povedala, da se pokojnega toženca boji, drugič pa, da se ga ne boji ter da je pokojnega toženca v letu 2011 večkrat brcnila ter da je prvotožnica v kazenski ovadbi, ki jo je podala, jasno povedala, da se toženca ne boji, izpovedbe prvotožnice ne bi moglo oceniti kot prepričljive. Tudi iz zvočnega prepisa izpovedbe priče C. C. in prvotožnice, da je po odselitvi kljub vsemu podanemu nasilju hodila pomagat pokojnemu tožencu, izhaja, da se prvotožnica pokojnega toženca ni bala. Izvedenec klinični psiholog je mnenje podal na podlagi zatrjevanj obeh tožnic. Zato bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi predlagane priče. Nobena tožnica ni imela prepričljivega odgovora na vprašanje, zakaj takrat, ko sta se konec leta 2011 odselili, pri svojem lečečem zdravniku nista poiskali zdravniške pomoči v obliki psihoterapije. V kolikor bi to naredili bi bili z napotnico nujno napoteni in posledic, ki bi izvirale iz nasilja v družini, ne bi imeli. Ob tem pa je sodišče tudi spregledalo izvedeniško mnenje psihologa, da bi bila psihoterapija še danes uspešna in da ima drugotožnica že vrsto let fanta ter je uspešno končala magistrski študij. Sodišče prve stopnje je tako premalo skrbno prebralo listine in brez konkretne obrazložitve zmotno zaključilo, da ni prvotožničine sokrivde za nastali škodni dogodek in da toženčev ugovor glede možnosti tožnic, da zmanjšata škodo, ni upošteven. To, da bi prvotožnica od odselitve, to je od leta 2012 dalje, poiskala zdravniško psihiatrično pomoč, ni bila le njena pravica ampak tudi dolžnost in če bi to poiskala, bi njene psihične težave v roku šestih mesecev do enega leta v celoti izzvenele. Sicer pa je prvotožnica s svojim ravnanjem do pokojnega toženca soodgovorna za nasilje, ki se je dogajalo v družini. Drugotožnica se je nasilnega obnašanja naučila od obeh staršev in je tega s tem, ko je bila tudi sama do pokojnega toženca nesramna, nespoštljiva in ga je žalila, izvajala tudi do njega. Ker je takrat že dopolnila 14 let, je bila tudi kazensko odgovorna oseba. Zato pa je njeno takšno ravnanje predstavljalo njen soprispevek ter bi sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo zaslišati tudi predlagane priče. Ker sta obe tožnici imeli dolžnost si že v začetku leta 2012 poiskati ustrezno psihoterapevtsko obravnavo, zaradi katere bi lahko že konec leta 2012 bila večina psihičnih posledic omiljena ali celo odpravljena, sta s tem povzročili, da je bil obseg njune škode bistveno večji. Zato imata pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Če bi se podvrgli terapiji za šest mesecev do enega leta do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje bi tako moralo glede na določila 171. člena OZ upoštevati, da imata tožnici pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da si je drugotožnica poiskala strokovno pomoč, vendar pa je bila psihoterapevtska pomoč zanjo predraga in si je ni mogla več privoščiti, spregledalo, da se psihoterapevtska pomoč izvaja na napotnico in je za tožnico brezplačna. Sodišče prve stopnje je drugotožnici glede škodnega dogodka iz junija 2011 iz naslova strahu prisodilo abnormno odškodnino, iz naslova fizičnih bolečin pa glede na kratko trajanje in majhno intenziteto bolečin neutemeljeno odškodnino, saj ne gre za pravno priznano škodo. Tudi preostalo enotno odškodnino v znesku 19.000,00 EUR je sodišče prisodilo previsoko, predvsem pa je svojo odločitev tako skopo obrazložilo, da se toženec ne more konkretizirano pritožiti. Zato mu je kršena tudi ustavna pravica do pritožbe. Obseg ugotovljene škode takšne višine odškodnine ne utemeljuje, opustitev psihoterapevtskega zdravljenja pa nalaga še znatno znižanje njene odmere. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi tako drugi tožnici šla odškodnina največ v višini 2.000,00 EUR. Tudi prvotožnica, če bi ta že v zaključku leta 2011 poiskala psihoterapevtsko pomoč, najkasneje leta 2011 trajnih posledic ne bi imela več. Sicer je sodišče prve stopnje glede prvotožnice nekritično sledilo mnenju izvedenca klinične psihologije, ki sploh ni zdravnik, da prvotožnica večkrat čuti bolečine in pritisk pri srcu. Ta je očitno pogojeno z organsko okvaro srca, kot je to navedel izvedenec travmatolog. Glede na organsko okvaro pa mnenju kliničnega psihologa, da je razbijanje srca in srčni pritisk povezan s psiho, ni mogoče slediti. Zato pri odmeri odškodnine prvotožnici sodišče težav s srcem ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno presojalo ugotovitve izvedenca kliničnega psihologa, da si je prvotožnica življenje uspešno uredila, saj je našla partnerja in se z njim poročila. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi odškodnina iz naslova telesnih bolečin smela znašati največ 300,00 EUR. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi prvotožnice, da ni več sposobna normalnega odnosa z moškim, saj jo dejstvo, da se je že med pravdnim postopkom poročila, postavlja na laž. Če bi si po odselitvi poiskala psihoterapevtsko pomoč, bi vse psihične težave prvotožnice izzvenele že do konca leta 2012 in trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi bilo. Zato pa bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prvotožnice iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti zavrniti. Pri ugotavljanju obsega utrpelega strahu prvotožnice je sodišče spregledalo, da je prvotožnica kljub zatrjevanemu strahu pred pokojnim tožencem, še v času, ko je imel ta prepoved približevanja, sama hodila na dom prvotoženca in odvažala premičnine. Tudi po odselitvi je hodila pokojnemu tožencu pomagat delat v delavnico. Kot je povedala ob podaji kazenske ovadbe in tekom kazenskega postopka pa se pokojnega toženca ni bala. Zato je prisoja odškodnine iz naslova strahu v znesku 5.000,00 EUR pretirana. Ker je prvotožnica sama prispevala k ravnanju pokojnega toženca, ko je tega žalila in blatila, ji odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic in kršitve dostojanstva ne gre. Glede odmere pravdnih stroškov tožnic je sodišče prve stopnje zmotno tožnicama priznalo za prvo pripravljalno vlogo 300 točk in za tretjo pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2018 150 točk, čeprav sta obe vlogi po vsebini le dokazna predloga. Četrte pripravljalne vloge tožnic z dne 28. 12. 2018 ni v spisu, zato zanjo stroški tožnicama ne gredo.

3. Tožnici na pritožbo toženca nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V točki 12 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo zakaj določenih, po pravdnih strankah predlaganih dokazov, ni izvedlo. V točki 18 obrazložitve pa je pravilno obrazložilo pomen določbe 14. člena ZPP v primerih, ko temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku, kot je primer v konkretni pravdni zadevi. Pravilno je tudi obrazložilo na katere pravne in dejanske ugotovitve pravnomočne kazenske obsodilne sodbe zoper pokojnega toženca, v zvezi z elementi civilnega delikta (glede na odškodninska zahtevka tožnic) je bilo sodišče prve stopnje vezano in zaradi česar izvedba predlaganih dokazov za ugotovitev takšnih dejstev ni potrebna. Med temi dejstvi je sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavilo tista, s katerimi je toženec utemeljeval svoje trditve o neobstoju odškodninske odgovornosti za ravnanja, ki so bila predmet kazenske obsodilne sodbe. Ni pa med njimi zajelo tudi tistih, s katerimi je toženec utemeljeval ugovor soprispevka obeh tožnic k nastanku škodnega dogodka in škodi1. Zato pa je trditve toženca o takšnih ravnanjih prvotožnice (v točki 19 obrazložitve) in drugotožnice (v točki 20 obrazložitve) posebej presojalo. Pri tem pa v točki 19. obrazložitve tudi izrecno izpostavilo, da je tudi v primeru vezanosti na kazensko obsodilno sodbo ugovor soprispevka v pravdnem postopku mogoče uveljavljati. Ker pa je toženčeva tožnicama zatrjevana očitana ravnanja štelo za ravnanja, ki, glede na v kazenski obsodilni sodbi ugotovljena protipravna ravnanja pokojnega toženca, ne morejo predstavljati ravnanj, ki bi lahko predstavljala njun upošteven soprispevek k njihovem nastanku ali škodi, je takšen ugovor toženca kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, utemeljevani s protispisnimi pritožbenimi trditvami, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj se z ugovori toženca glede soprispevka tožnic ni ukvarjalo in ni izvedlo dokazov za ugotavljanje toženčevih trditev, s katerimi je utemeljeval svoj ugovor soprispevka tožnic k nastanku škodnih dejanj in škode, se tako izkažejo kot neutemeljeni. Takšni pa so tudi pritožbeni očitki o podanosti kršitve 14. člena ZPP, utemeljeni s protispisnimi trditvami, da je sodišče prve stopnje enačilo kazensko in odškodnino odgovornost. Takšni pa so tudi v zvezi s takšnimi protispisnimi pritožbenimi trditvami pritožbeni očitki o posledični zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi s toženčevimi trditvami, da bi se ga naj prvotožnica sploh ne bala, ker bi naj to potrjevale tudi njene izjave v kazenskem postopku, s preverjanjem vsebine samih s strani obeh pravdnih strank predloženih listin (zapisnika o sprejemu ustne ovadbe prvotožnice – priloga A 5, zapisnika o zaslišanju prvotožnice kot priče iz prepisa zvočnega prepisa glavne obravnave – priloga A 9, listin, ki jih je predložil toženec – priloge B) ugotovilo, da takšna izjava prvotožnice iz njih ne izhaja, da pa sicer tega, v katere konkretne listine iz kazenskega spisa naj bi sodišče (v okviru dokaznega predloga toženca za vpogled v kazenski spis) vpogledalo, kljub izrecnemu pozivu sodišča toženec konkretno ni opredelil. Iz vsebine teh listin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da te potrjujejo izpovedbe tožnic v konkretnem postopku, da sta se pokojnega toženca zelo bali, imeli pred njim celo strah za življenje, prepričljivo pa je štelo tudi izpovedbo prvotožnice v kazenskem postopku, da je v zadnjem obdobju med izvajanim fizičnim nasiljem pokojnega toženca, da bi tega šokirala in dosegla prenehanje nasilja, pokojnega toženca tudi brcnila ali mu dala zaušnico. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi ter jih toženec s pavšalnimi pritožbenimi očitki o nenatančnosti branja listine, ki je sicer sam ni predlagal kot dokaz in s pritožbenim ponavljanjem svojih trditev, ki jih vsebina listine (A5) ne potrjuje in lastno drugačno, vendar le delno dokazno oceno, ne more omajati.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presojalo trditve toženca o ravnanjih tožnic kot ravnanjih, ki ne predstavljajo njunega pravno upoštevnega soprispevka k nastanku škodnih dogodkov. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo in presodilo, da protipravna ravnanja pokojnega toženca v razmerju do prvotožnice, za katera je bil s pravnomočno kazensko sodbo obsojen, predstavljajo kontinuirana, več kot tri leta (v obdobju od 1. 11. 2008 do 5. 12. 2011) izvrševana ravnanja fizičnega nasilja (pretepanja po telesu, lasanja, davljenja, potiskanja v predmete) in psihičnega nasilja (večkratnih groženj, da jo bo ubil, če bo poklicala policijo), ki jih je pokojni toženec izvrševal v družinski skupnosti s prvotožnico zoper njo in s katerimi je z njo grdo in ponižujoče ravnal ter jo v družinski skupnosti spravljal v podrejen položaj. V primerjavi s takšnimi, več kot tri leta kontinuirano izvrševanimi nasilnimi ravnanji, pa prvotožničina verbalna izzivajoča ali provokativna ravnanja (prvotožničini vrženi ključi vanj), kar vse je zatrjeval toženec, ne morejo predstavljati soprispevka prve tožnice, ki bi zmanjševal odgovornost toženca za škodo, ki jo je s svojimi takšnimi ravnanji povzročil prvotožnici. Sodna praksa se je že pri enkratnih odzivih s fizičnim nasiljem na žaljenje oziroma besedno izzivanje izrekla, da takšen odziv ne opravičuje in niti delno ne zmanjšuje odgovornosti tistega, ki je fizično nasilje uporabil. Toliko manj zato lahko pomenijo besedni izzivi podlago za soprispevek oziroma zmanjšanje odgovornosti izvrševalca kontinuiranega, kar tri leta izvrševanega fizičnega in s skrajnimi grožnjami s smrtjo, izvrševanega psihičnega nasilja. Pri tem pa samo dejstvo, ali se je prvotožnica pokojnega toženca sicer bala, za morebitno soodgovornost za nastanek škodnega dogodka, ni pravno odločilno.

8. Materialnopravno pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tudi po tožencu zatrjevana ravnanja drugotožnice, ki bi jih naj predstavljala pogosta (s strani toženca sicer nekonkretizirana) žaljenja, nesramnosti in nespoštljivosti do pokojnega toženca kot očeta, ne morajo predstavljati ravnanj upoštevnega soprispevka k nasilnim dejanjem pokojnega toženca, za katera je ta v razmerju do druge tožnice bil pravnomočno obsojen (kaznivo dejanje zanemarjanje otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1)2. Ta je namreč kršitev svoje starševske dolžnosti do nje uresničil z vzgojno povsem neprimernimi ravnanji do prvotožnice (drugotožničine matere), ki jih je izvrševal v njeni navzočnosti, med njimi tudi s pretepanjem prve tožnice in kar je drugotožnica večkrat poskušala preprečiti ter s fizičnim nasiljem nad njo, ko je ob enem od takšnih ravnanj toženca nad prvotožnico poskušala to ubraniti. Takšna drugotožnici očitana ravnanja sicer z nedopustnimi ravnanji pokojnega toženca, v zvezi s katerimi je drugotožnica zahtevala povrnitev nepremoženjske škode, sicer niso niti v vzročni zvezi. Pritožbene trditve toženca o materialnopravni zmotnosti takšne presoje in posledično o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni izvajalo in ugotavljalo tudi po tožencu (sicer nekonkretizirano zatrjevanih) dejstev, so tako neutemeljene.

9. V zvezi s toženčevim nadaljnjim ugovorom, da sta tožnici s tem, ko nista poiskali ustrezne strokovne pomoči, povzročili, da jima je škoda nastala oziroma da je bila ta večja, kot bi sicer bila zaradi ravnanj samega pokojnega toženca, je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena ravnanja pokojnega toženca do tožnic do 5. 12. 2011, ko je prišlo do prenehanja družinske skupnosti3, na podlagi prepričljivih skladnih izpovedb obeh tožnic in izvedeniškega mnenja izvedenca kliničnega psihologa, ki je njuni takšni izvedbi potrdil (in na mnenje izvedenca nobena od pravdnih strank ni imela pripomb), ugotovilo, da v času družinske skupnosti s pokojnim tožencem, v kateri sta bili tožnici žrtvi njegovega pogostega nasilja, strokovne psihoterapevtske pomoči nista iskali, ker sta se pokojnega toženca bali in bili celo v strahu za svoje življenje. Od takrat mladoletne drugotožnice (ki je bila v času izvrševanega nasilja pokojnega toženca stara od 14 do 16 let) kaj takšnega sicer ni bilo mogoče niti pričakovati. Po prenehanju družinske skupnosti je prvotožnica iskala strokovno pomoč v okviru CSD, drugotožnica pa tudi s psihoterapevtsko obravnavo, ki pa jo je opustila, ker je bila ta zanjo predraga in je zato sama začela dela na svoji preobrazbi. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca kliničnega psihologa pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da bi tožnici že v obdobju nasilnih ravnanj pokojnega toženca potrebovali strokovno indicirano intenzivno psihoterapevtsko obravnavo, ki bi lahko večino posledic, nastalih v zvezi z ravnanji pokojnega toženca na njunem zdravju, omilila, zmanjšala ali celo v celoti odpravila. Tak postopek bi trajal od 6 mesecev do 1 leta, ko bi se morale pokazati pozitivne spremembe v osebnostnih strukturah obeh tožnic. Izvedenec za kasnejše obdobje takšnih učinkov psihoterapevtske obravnave, da bi lahko zmanjšala obseg posledic na njuno zdravje, ni predvidel, saj je zaključke o potrebnosti takšne intenzivne psihoterapevtske obravnave, ki bi lahko vplivala na njuno zdravje, vezal le na obdobje trajanja družinske skupnosti. Zato pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnici s tem, ko nista po prenehanju družinske skupnosti s pokojnim tožencem poiskali tudi ustrezne strokovne pomoči, nista povzročili, da je škoda, ki jima jo je s svojimi ravnanji povzročil pokojni toženec, večja. Zato tudi takšen ugovor toženca po 171. členu OZ ni štelo kot utemeljen.

10. Iz pisnega izvedeniškega mnenja izvedenca klinične psihologije ne izhaja tudi mnenje izvedenca, da bi bila psihoterapevtska obravnava, če bi bila izvedena kasneje po razpadu družinske skupnosti, uspešna tako, kot je to za čas trajanja družinske skupnosti tožnic in pokojnega toženca, navedel izvedenec. Pritožbeno poudarjanje možnosti tožnic za njuno zagotovitev takšne pomoči brezplačno in hitro že preko izbranega zdravnika pa predstavlja nedopustne pritožbeno prvič zatrjevane trditve, v zvezi s katerimi pa pritožnik ni tudi pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni pravočasno zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje. Zato so takšne trditve nedopustne in neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). S takšnimi pritožbenimi trditvami tako pritožnik ne more omajati prepričljivosti in življenjske logičnosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

11. Ne glede na takšne zaključke pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je oškodovančeva dolžnost zmanjšanja škode res eno od načel odškodninskega prava. Vendar pa se je sodna praksa glede oškodovančeve dolžnosti podvreči se medicinskim posegom izrekla4, da oškodovančeva odklonitev takšnim posegom (med zdravljenjem ali med rehabilitacijo) zanj ne more imeti na odškodninskem področju neugodnih posledic (zmanjšanje odškodnine), razen, kadar bi šlo za poseg brez rizika škodnih posledic tega zdravljenja in ko gre za poseg take narave, kateremu bi se podvrgel vsak človek v normalnem teku stvari. Pri tem pa za presojo ali gre za take posege, niso odločilni kriteriji, ki jih postavlja medicinska veda, pač pa standard povprečnega človeka. Ob tem pa je pomembna tudi določba tretjega odstavka 51. člena Ustave RS, po kateri nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju razen v primerih, ki jih določa zakon. Ustaljeno pa je tudi stališče sodne prakse5, da mora oškodovanec tudi v zvezi z nepremoženjsko škodo storiti vse, kar je v njegovi moči, da se škoda ne bi povečala oziroma da bi se zmanjšala, pri tem pa se od njega ne more zahtevati nesorazmernih naporov ali žrtovanj. Zahteva po podvrženju 6 mesecev do enega leta trajajočem intenzivnem psihoterapevtskem obravnavanju ne pomeni zahteve, ki bi za tožnici pomenila le sorazmerni napor in žrtvovanje, ki bi se lahko zahtevalo od njiju. Razlogi njunega neiskanja psihoterapevtske pomoči v času izvajanega neposrednega nasilja pokojnega toženca in po prenehanju družinske skupnosti, kot jih je na podlagi izpovedb tožnic ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi niso nerazumni razlogi povprečnega človeka v konkretno ugotovljenih okoliščinah. Zato pa je zaključek sodišča prve stopnje, da tudi tovrstna ugovorna sklicevanja toženca niso utemeljena, pravilen, nasprotne pritožbene trditve pa neutemeljene.

12. Kot je razvidno iz vsebine in strukture obrazložitve sodbe pred točko 17 obrazložitve, še zlasti pa iz sodbenega povzetka trditev pravdnih strank (točke od 1 do 8 obrazložitve), je toženec v odgovoru na tožbo izrecno zatrjeval, da kazenske sodbe ne sprejema, ker dejansko stanje v kazenskem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno in očitanih dejanj, kot izhajajo iz kazenske sodbe, ni storil, tožnici pa nista utrpeli nobene škode oziroma sta k njima tudi znatno soprispevali. Zato je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je pokojni toženec (so)odgovoren za škodo, ali so podane posledice ravnanj pokojnega toženca na zdravju tožnic in obseg zatrjevane premoženjske škode tožnic. Zato pa je neutemeljen pritožbeni očitek o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju zgolj dodaja, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami6. 14. Sodišče prve stopnje je obseg prvotožničine nepremoženjske škode ugotovilo na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev travmatološke in klinično psihološke stroke, s katerima je objektiviziralo izpovedbo prvotožnice in na katera nobena od pravdnih strank ni imela pripomb. Tako je (v točki 26 obrazložitve) na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke ugotovilo telesne poškodbe, ki jih je kot posledice neposrednih fizičnih udarcev pokojnega toženca v upoštevnem triletnem obdobju utrpela prva tožnica in z njimi povezane telesne bolečine ter začasna zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V točki 27 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca kliničnega psihologa ugotovilo tiste telesne bolečine, ki jih je in jih bo tudi v bodoče trpela prvotožnica in ki so po mnenju izvedenca kliničnega psihologa posledice psihičnih težav, ki jih ji je z kontinuiranim izvrševanjem ugotovljenega nasilja v obdobju treh povzročil pokojni toženec in se kažejo na nevrocirkularnem področju (in ki jih prvotožnica čuti kot bolečine in pritisk pri srcu) in na gastrointestinalnem področju (in ki jih prvotožnica čuti kot bolečine ob pogostih motnjah v delovanju želodca in črevesja). Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je glede na strokovne ugotovitve izvedenca travmatologa sodišče prve stopnje s sledenjem izvedeniškemu mnenju izvedenca kliničnega psihologa zmotno ugotovilo kot upoštevno nepremoženjsko škodo tudi prvotožničine bolečine in pritisk pri srcu. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem obsegu utrpelega strahu, ker bi naj mnenje izvedenca kliničnega psihologa naj ne bilo prepričljivo.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega obsega utrpele nepremoženjske škode prvotožnice in sicer utrpelih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (kot jih je ugotovilo v točkah 26, 27 in 28 obrazložitve sodbe), utrpelih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (kot jih je ugotovilo v točkah 30 in 31 obrazložitve), intenzivnosti in trajanja utrpelega strahu (kot ga je ugotovilo še zlasti v točki 34 obrazložitve in povzelo v točki 35 obrazložitve) in ugotovljene intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin zaradi kršitve njenih osebnostnih pravicah, še zlasti njenega dostojanstva ter časti in dobrega imena (kot je ugotovilo v točki 36 obrazložitve), in ga pritožbeno sodišče ne povzema ponovno, se pa nanj sklicuje, tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno in v skladu z načeloma individualizacije in objektivizacije, tožnici odmerilo pravične denarne odškodnine in sicer iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju v višini 5.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 8.000,00 EUR, iz naslova strahu v višini 5.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic, zlasti njenega dostojanstva, časti in dobrega imena v višini 2.000,00 EUR, skupaj tako 20.000,00 EUR. Ugotovljena intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu v ugotovljenem triletnem obdobju kontinuiranega izvrševanja fizičnih in psihičnih nasilnih ravnanj in v bodoče,tudi po presoji pritožbenega sodišča opravičuje takšno odškodnino za nepremoženjsko škodo, pri čemer ta tudi kot celota, ki predstavlja v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje 16 povprečnih neto plač, ne izstopa iz okvirjev, ki jih sodišča prisojajo za primerljivo škodo. Pritožbene trditve o previsoko odmerjenih odškodninah se tako izkažejo kot neutemeljene7. 16. Sodišče prve stopnje je tudi obseg nepremoženjske škode drugotožnice ugotovilo na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev travmatološke stroke in klinične psihologije (s katerima je sicer objektiviziralo izpovedbo druge tožnice). Na podlagi takšnih ugotovitev pa je pojasnilo, da lahko samo v zvezi s škodnim dejanjem pokojnega toženca iz junija 2011, v katerem je drugotožnica utrpela udarnino glave, obseg nepremoženjske škode druge tožnice tako določno opredeli, da lahko zanj odmeri odškodnino za telesne bolečine in strah. Glede ostale ugotovljene nepremoženjske škode, ki je drugotožnici nastala kot posledica ugotovljenih nadaljnjih kontinuirano izvrševanih ravnanj toženca v obdobju treh let (ki jo je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca kliničnega psihologa v točkah 40, 41 in 44 obrazložitve) in kjer gre za prepletanje vseh posledic, ki pa se odražajo predvsem v duševni sferi in v duševnem trpljenju in na osebnostnem področju drugotožnice, pa je pojasnilo, da je za to odmerilo enotno odškodnino. S takšnim razlogovanjem je sodišče prve stopnje svojo odločitev o odmeri enotne denarne odškodnine drugotožnici obrazložilo tako, da je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Zato pa so neutemeljene smiselne pritožbene trditve toženca o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma o kršitvi njegove ustavne pravice do pritožbe.

17. Glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode drugotožnice, kot je tega sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi z dogodkom iz junija 2011 (v točkah 38 in 43 obrazložitve) ter ugotovljen nadaljnji obseg nepremoženjske škode, kot je tega ugotovilo sodišče prve stopnje kot posledice preostalih kontinuirano izvrševanih triletnih ravnanj pokojnega toženca (in ga je obrazložilo v točkah 40, 41 in 42 obrazložitve), pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po sodišču prve stopnje odmerjena skupna denarna odškodnina v skupnem znesku 20.500,00 EUR predstavlja odškodnino, ki ustrezno odraža vse posebnosti drugotožničine škode, primerno pa je umeščena tudi v okvir oziroma razpon, ki ga je začrtala sodna praksa za običajne, težje in katastrofalne škode8. Pritožbeni očitki toženca o previsoko odmerjeni odškodnini drugotožnici se tako izkažejo kot neutemeljeni.

18. Kot je razvidno iz vsebine prve pripravljalne vloge tožnic z dne 7. 8. 2018 (list. št. 46), sta tožnici v njej, glede na predhodni poziv sodišča, konkretizirali dokazni predlog z vpogledom v kazenski spis ter dopolnili trditve v zvezi z novimi, naknadno pridobljenimi listinami kot dokazi, ter te tudi opredeljeno navedli in priložili. V tretji pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2018 pa sta tožnici ob predložitvi zdravniške dokumentacije za prvotožnico, podali glede na spremembo toženca tudi nov, novemu tožencu prilagojen modificiran tožbeni zahtevek. Pritožbeni očitki toženca o nepravilno priznani nagradi za pripravljalni vlogi in ne kot zgolj dokazna predloga, se tako izkažejo kot neutemeljeni. V spisu se pod listnima številkama 81 in 82 nahaja tudi pripravljalna vloga tožnic z dne 28. 12. 2018, v kateri sta tožnici posredovali sodišču vprašanja, ki jih naj to zastavi izvedencu klinične psihologije. Zato pa so neutemeljena nasprotovanja pritožnika priznanju nagrade tožnicam za sestavo te vloge, ker takšna naj ne bi obstajala.

19. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

20. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Trditve toženca, da je zaradi ravnanj tožnic, ko nista poiskali ustrezne psihološke pomoči, bila njuna škoda sicer večja, kot bi sicer bila samo zaradi ravnanj pokojnega toženca oziroma bi ta že prenehala, je sodišče prve stopnje ugotavljalo in presojalo v točkah od 45 do 49 obrazložitve. 2 Tega je pokojni toženec uresničil s tem, ko je v obdobju treh let v prisotnosti tedaj mladoletne druge tožnice večkrat grdo žalil in zaničeval prvotožnico, namerno ponoči ropotal po hiši, da jim je kratil spanec, pretepal prvotožnico, ki ji je drugotožnica večkrat priskočila v bran, ob enem od takšnih dogodkov pa je drugotožnico zato tudi udaril v glavo in vrgel iz sobe. 3 5. 12. 2011 je prišlo do zadnjega ravnanja fizičnega in psihičnega nasilja pokojnega toženca do prvotožnice, v zvezi s katerim je bil ta takoj za tem priprt, prvotožnica pa se je skupaj z drugotožnico, še pred njegovo vrnitvijo iz pripora, odselila iz prej skupnega doma. 4 Primerjaj II Ips 470/2003, II Ips 424/94, poročilo o sodni praksi VSS št. II/86. 5 Primerjaj VS RS II Ips 652/94. 6 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2o11, II Ips 91/2017, II Ips 221/2017 in številnih drugih. 7 Primerjaj zadeve VS RS II Ips 173/2015, II Ips 170/2016, II Ips 221/2017. 8 Primerjaj zadeve VS RS II Ips 173/2015, II Ips 170/2016, II Ips 221/2017.