Jedro

Sodišče izda (regulacijsko) začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), in če izkaže za verjetno, da je začasna odredba nujna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, Up 275/97).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožil upnik, pri čemer je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izpodbijani sklep spremeni in dovoli predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo elektronsko sporočilo z dne 14.10.2015, v katerem zakonita zastopnica dolžnika grozi upniku, da bo vse podatke izbrisala. Protispisen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da iz elektronske korenspodence med strankama ne izhaja, da bi dolžnik grozil upniku z uničenjem podatkov. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Upnik je že v predlogu za izdajo začasne odredbe pojasnil, da je dolžnikov IT sistem deloval kot spletna pisarna v oblaku. Računalnik, nameščen pri upniku in povezan v sistem, je predstavljal zgolj dostopno točko do IT sistema. Na računalniku se ne shranjujejo kakršnikoli podatki. Programi so nameščeni (in podatki se hranijo) na centralnem strežniku v M. (v oblaku), uporabnik vsakega računalnika, povezanega v sistem, pa programe uporablja oz. do podatkov dostopa oddaljeno. To pomeni, da se vsi podatki shranjujejo in so se shranjevali izključno na centralnem strežniku in ne na računalniku upnika. Zaradi narave IT sistema in shranjevanja podatkov upnik po prekinitvi vseh pravnih razmerij z dolžnikom in zavrnitvi izročitve podatkov nima ničesar in je prepuščen zgolj volji dolžnika, kar pa ni dopustno in bi bilo treba z izdajo začasne odredbe preprečiti. Ugotovitev sodišča, da naj bi upnica podatke le prenesla v informacijski sistem dolžnika in da naj bi bili podatki še vedno na razpolago ter da lahko opravlja svojo dejavnost, tako predstavljajo napačno ugotovitev dejanskega stanja in je ta ugotovitev tudi v nasprotju z navedbami upnice, ki jih dolžnik nikoli ni prerekal. Glede na naravo podatkov, ki jih dolžnik zadržuje, pa je izkazan tudi nastanek težko nadomestljive škode, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo oz. ni tehtalo neugodnih posledic, ki bi jih utrpel dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, v primerjavi s tistim, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastali upniku.

Pritožba upnika je utemeljena.

Sodišče izda (regulacijsko) začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), in če izkaže za verjetno, da je začasna odredba nujna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, Up 275/97). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ocenilo, da upnik ni izkazal za verjetno, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na okoliščino, da iz predložene elektronske korespondence med strankama na izhaja nobena grožnja dolžnika, da bo uničil upnikove podatke, ki so shranjeni na dolžnikovem IT sistemu (spletni pisarni v oblaku). Vendar pa obravnavana pritožba pravilno opozarja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje protispisen (procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ), saj iz predloženega elektronskega sporočila z dne 14.10.2015 (priloga A17) jasno izhaja, da je direktorica dolžnika upniku neposredno zagrozila, da bo vse njegove podatke izbrisala, če upnik ne bo poravnal zapadle mesečne naročnine (po pogodbi o storitvah v oblaku, ki sta jo sklenila udeleženca tega postopka).

Prav tako je napačna ocena sodišča prve stopnje (na katero prav tako opozarja obravnavana pritožba), da je iz navedb upnika jasno razvidno, da je upnik le prenesel sporne podatke v informacijski sistem dolžnika, kar pomeni, da upnik s temi podatki ves čas razpolaga. Na tem mestu je namreč upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe dovolj jasno izpostavil, da upnikov računalniški sistem zgolj dostopa do točke dolžnikovega IT sistema, ki je delal kot spletna pisarna v oblaku. Na posameznih računalnikih se podatki ne shranjujejo, pri čemer so programi nameščeni (in podatki se shranijo) le na centralnem strežniku v M. (v oblaku). Vsak uporabnik (tudi upnik) računalnika, povezanega v sistem, pa programe uporabljajo oz. do podatkov dostopa oddaljeno, kar pomeni, da so se podatki shranjevali izključno na centralnem strežniku (in ne na računalniku upnika). Te upnikove navedbe dovolj jasno in logično izkazujejo tudi predložena pisna dokazila.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ), upoštevaje ob tem, da se sodišče prve stopnje zaradi omenjene procesne kršitve sploh ni opredelilo do tega, ali upniku zaradi nedostopnosti do omenjenih podatkov nastaja težko nadomestljiva škoda, ki je ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo predlagane začasne odredbe in da izdaja začasne odredbe ne posega nedopustno v pravni položaj dolžnika v smislu 3. alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ (točka IV/3-6). Upnik je namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi v tej zvezi podal konkretne navedbe in predlagal številna dokazila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ.