Jedro

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev ne vsebuje relevantnih razlogov za zavrnitev višjega zahtevka tožnice in da v tem delu obrazložitev ne ustreza standardu obrazloženosti po 214. členu ZUP, posledično sodišče ne more preizkusiti razlogov tožnice, ki zatrjuje, da je šlo vsebinsko za pripravljalni narok in posledično za napačno uporabo materialnega prava, to je določbe prve alineje tar. št. 3/1 OT.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3173/2020 z dne 16. 6. 2021 odpravi v delu, s katerim je bil zavrnjen višji zahtevek tožeče stranke, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju tudi organ za brezplačno pravno pomoč) tožnici priznalo nagrado v višini 1.459,50 EUR in zavrnilo višji zahtevek ter naložilo plačilo priznanega zneska na tožničin poslovni račun, kot je naveden.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bila tožnica upravičenki A. A. z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3173/2020 z dne 4. 3. 2021 dodeljena za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju tudi BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 265/2019 in v postopku mediacije, zaradi ugotovitve obstoja skupnega premoženja zakoncev in da ustrezni del nepremičnine spada v zapuščino po pokojnem B. B. Tožnica je pravočasno, tj. 28. 5. 2021, priglasila stroške za opravljena dejanja BPP. Toženka je zahtevku delno ugodila. Nagrado in stroške za opravljeno delo je odmerila po v času odločanja veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), skladno s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka med drugim za sklenitev sodne poravnave na naroku po drugi alineji tar. št. 3/1 v zvezi z tar. št. 18/1 OT odmerila nagrado v višini 1.200 točk (polovica od 2.400 točk).

3.V tožbi tožnica navaja, da je toženka nepravilno odmerila nagrado za sklenitev sodne poravnave na pripravljalnem naroku z dne 25. 5. 2021 kot za poravnavo, sklenjeno na naroku, ki ni bil prvi narok, po drugi alineji tar. št. 3/1 OT, tj. v konkretnem primeru po tar. št. 18, zvišano le za 100 % oz. 2.400 točk, zmanjšanih za polovico po 17. členu ZOdv v višini 1.200 točk. Višji zahtevek, kot priglašeno v vrnjeni napotnici, tj. odmera nagrade po prvi alineji tar. št. 3/1 OT, kot za poravnavo, sklenjeno na poravnalnem naroku, t.j. v konkretnem primeru po tar. št. 18, zvišano za 150 % oziroma 3.000 točk, zmanjšano za polovico po 17. členu ZOdv, v višini 1.500 točk pa je toženka zavrnila. Tožnica torej vtožuje razliko do zahtevane nagrade v višini dodatnih 300 točk (polovice od 600 točk po 17. členu ZOdv), torej še dodatnih 180,00 EUR. Da gre v konkretnem primeru za sodno poravnavo, sklenjeno na pripravljalnem naroku, tožnica utemeljuje z vabilom, iz katerega izhaja, da je bil predmetni narok z dne 25. 5. 2021 edini narok v tej pravdni zadevi, ki je bil v vabilu določen kot pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Tudi iz zapisnika z dne 25. 5. 2021 je razvidno, da se je takoj na začetku naroka že začelo poravnavanje med strankami in je trajalo vse do konca tega naroka, ter da narok za glavno obravnavo v tej zadevi sploh ni bil opravljen. Tožnica navaja, da je bil predmetni narok ves čas trajanja dejansko le poravnalni narok1 v smislu prve alineje tar. št. 3/1 OT, kar je smiselno razvidno iz zapisnika naroka z dne 25. 5. 2021, čeprav ni bil izrecno razpisan in oklican. Toženki tako očita, da je v zavrnilnem delu izpodbijanega sklepa nepravilno uporabila materialno pravo ter kršila pravila postopka in nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako, da zahtevku za izplačilo nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje brezplačne pravne pomoči ugodi v celoti, t.j. v zavrnilnem delu zahtevka, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Toženka v odgovoru na tožbi navaja, da je pravilno in zakonito odmerila nagrado in potrebne izdatke za opravljene sodne in izvensodne storitve na podlagi veljavne OT, v zvezi z 17. členom ZOdv, hkrati pa je odmero tudi ustrezno in zadostno obrazložila. Sklicuje se na zapisnik z dne 25. 5. 2021, iz katerega izhaja, da je bila opravljena glavna obravnava in da to ni bil prvi narok v tem postopku, temveč je bilo pred tem narokom razpisanih še več narokov. Hkrati še navaja, da je v primeru nagrade za sklenjeno sodno poravnavo po prvi alineji tar. št. 3/1 OT zastopanje na naroku istega dne vedno zajeto v sklenjeni poravnavi, torej da se ne odmerita dve nagradi hkrati. Ker je toženka v obravnavanem primeru poleg nagrade za sklenjeno sodno poravnavo po drugi alineji tar. št. 3/1 OZ v višini 1.200 točk (polovica od 2.400 točk polne nagrade), odvetnici po tar. št. 20/2 OT odmerila tudi nagrado za zastopanje na naroku istega dne v višini 300 točk (polovica od 600 točk), torej skupno 1.500 točk, bi bil izračun enak tudi v primeru nagrade za sodno poravnavo po prvi alineji tar. št. 3/1 OT v višini 1.500 točk (polovica od 3.000 točk), vendar bi bilo zastopanje na naroku istega dne v takšnem primeru zajeto v sklenjeni sodni poravnavi. Toženka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5.Stranka z interesom (A. A.) na tožbo ni odgovorila.

6.Tožba je utemeljena.

7.V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožnica z odločbo Bpp 3173/2020 z dne 4. 3. 2020 določena za nudenje BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 265/2019 in v postopku mediacije. Prav tako ni sporno, da je tožnica odobrene storitve BPP opravila in stroškovnik pravočasno vložila, toženka pa je delno sledila predloženemu stroškovniku ter tožnici odmerila in priznala nagrado ob sklicevanju na 17. člen ZOdv in določbe OT.

8.Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, ter v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek). Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

9.Sporno v zadevi je, ali je toženka pravilno obračunala nagrado tožnici za sklenitev sodne poravnave, saj tožnica nasprotuje navedbam toženke, da je bila sodna poravnava sklenjena na glavni obravnavi in dokazuje, da je bil dne 25. 5. 2021 opravljen pripravljalni narok, na katerem so stranke sklenile sodno poravnavo in da do prvega naroka za glavno obravnavo v konkretnem primeru sploh ni prišlo, saj so stranke takoj po razglasitvi predmeta obravnavanja in preverjanju prisotnosti izjavile, da so spor pripravljene rešiti po mirni poti, čemur je sledila sklenitev sodne poravnave.

10.Toženka se v odgovoru na tožbo glede zavrnilnega dela sklicuje na zapisnik z dne 25. 5. 2021 ter navaja, da to ni bil prvi narok v tem postopku, temveč je bilo pred tem narokom razpisanih še več narokov, čemur tožnica prav tako nasprotuje. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno na podlagi katerih podatkov je toženka prišla do tega zaključka, sodišče teh razlogov ne more preizkusiti, toženka pa drugih razlogov za zavrnilni del v obrazložitvi tudi ne pojasni. Odgovor na tožbo pa ne more nadomestiti obrazložitve izpodbijane odločbe.

11.Ob takem stanju stvari sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev ne vsebuje relevantnih razlogov za zavrnitev višjega zahtevka tožnice in da v tem delu obrazložitev ne ustreza standardu obrazloženosti po 214. členu Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP),2 posledično sodišče ne more preizkusiti razlogov tožnice, ki zatrjuje, da je šlo vsebinsko za pripravljalni narok in posledično za napačno uporabo materialnega prava, to je določbe prve alineje tar. št. 3/1 OT.

12.Sodišče še dodaja, da se ne strinja z navedbami toženke v odgovoru na tožbo, da tožnici v tem primeru ne pripada nagrada za zastopanje na pripravljalnem naroku, ker da je zastopanje na naroku v takšnem primeru zajeto v sklenjeni sodni poravnavi. Po 2. točki tar. št. 20 OT namreč odvetniku pripada tam navedena nagrada za zastopanje na pripravljalnem naroku, ki mu ni sledil prvi narok. Glede na jasnost določbe in sistemsko ločeno urejeno nagrado za sklenjeno poravnavo in zastopanje na naroku (tar. št. 3 in 20 OT), nagrada za zastopanje na tem naroku ni mogla biti zajeta že v nagradi za sklenjeno (sodno) poravnavo, in sicer četudi je bila sklenjena na tem naroku.3

13.Po povedanem sodišče izpodbijane odločitve v zavrnilnem delu ne more preizkusiti in gre za bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijana odločba je torej v zavrnilnem delu nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče v delu, da se višji zahtevek tožnice zavrne, odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem obsegu v skladu s četrtim in petim odstavkom tega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem mora upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

14.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravni spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

15.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Poravnalnega naroka sicer Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne pozna več, smiselno pa se nanj navezuje institut pripravljalnega naroka, za katerega je tako relevantna tudi navedena določba. Da v obravnavanem pravdnem postopku ni prišlo do nadaljnjega naroka, med strankama ni sporno.

2Ki določa, da obrazložitev obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je to oprto, razloge, odločilna za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

3Enako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 1059/2019-9 z dne 10. 12. 2020.

Zveza

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 30 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214 Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17

Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 3, 3/1, 3/1-1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.