Jedro

Pravna podlaga za odmero preživnine je v čl. 79 ZZZDR. Pri odmeri višine preživnine pa mora sodišče skladno z določilom čl. 129 ZZZDR upoštevati tako potrebe otroka, kot možnost zavezanca.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje pod točko 3 za plačilo preživnine za čas od 1. 9. 1998 do 30. 11. 1998 v višini 22.000,00 SIT in za čas od 1. 12. 1998 dalje za 7.000,00 SIT mesečno r a z v e l j a v i in v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje.

O stroških postopka bo odločeno s končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo 1. da se zakonska zveza pravdnih strank razveže, 2. da se mld. hči V., rojena 26. 5. 1985 dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi - tožnici, 3. da je toženec od 1. 12. 1998 dalje dolžan plačevati mld. hčerki V. mesečno preživnino po 15.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek v znesku 7.000,00 SIT pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe je vložila pritožbo tožeča stranka iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in kršitve določil ZPP.

Pritožbeno poudarja, da je toženec nezaposlen, izključno po svoji volji. Tožnica je v tožbi navajala, da znašajo potrebe mld. hčerke 44.000,00 SIT, na sodišču pa je pri naštevanju potreb ocenila njene potrebe na 36.000,00 SIT. Samo če sodišče upošteva tožničino navedbo, da za hči porabi za mleko in sadje 6.000,00 SIT, je znesek 10.000,00 SIT za prehrano mesečno prenizko ocenjen in bi sodišče lahko upoštevalo statistične podatke o mesečnih stroških šoloobveznega otroka.

Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je toženec prispeval tožnici 140.000,00 SIT, saj kaj takšnega ni trdila nobena stranka. Toženec je res dal v avgustu 1998 40.000,00 SIT, sicer pa mesec avgust sploh ni predmet tožbenega zahtevka. Ob dejstvu, da ima toženec tudi preživninsko obveznost do starejše hčerke, tega zneska ni mogoče upoštevati le na strani mladoletne hčerke, ampak za potrebe obeh hčera. Zato bi sodišče moralo toženca obvezati na plačilo preživnine od 1. 9. 1998 dalje tako, kot je zahtevala.

Tožnica ima res višje dohodke od toženca, vendar je treba upoštevati, da mora preživljati še polnoletno hčerko, ki študira, toženec pa zanjo ne plačuje ničesar. Toženec tudi že nekaj mesecev ne plačuje več kredita v višini 29.780,00 SIT. Toženec kot sadjar pa lahko dodatno zasluži z obrezovanjem sadnega drevja mesečno v zimskem času po 50.000,00 SIT. Toženec bi se lahko redno zaposlil v gradbeništvu, vendar se noče. Zato tožnica ob delu in skrbi za otroke res ni dolžna nositi še tolikšnega bremena preživljanja.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev o sporu za odmero preživnine je v čl. 79 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), kar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo.Vsaka odmera preživnine pa mora skladno z določili čl. 129 ZZZDR upoštevati tako potrebe otroka kot možnost zavezanca. Pritožba utemeljeno poudarja, da je sodišče nekritično sledilo navedbi zakonite zastopnice, ko je bila zaslišana kot stranka, koliko dejansko znašajo potrebe mld. hčerke. Že ob navedbi, da porabi za mleko in sadje mesečno 6.000,00 SIT, je znesek 10.000,00 SIT za hrano sigurno prenizek in bi sodišče resnično moralo upoštevati povprečne potrebe otrok v tej starosti, to je 44.000,00 SIT. Zakonita zastopnica tudi ni ocenila stroškov kurjave. Po lastni navedbi prejema za mld. hčerko otroški dodatek po 7.000,00 SIT, prav toliko pa za starejšo hčerko, ki je že polnoletna in študentka.

Sodišče prve stopnje pri odmeri preživnine tako ni v zadostni meri upoštevalo potrebe otroka kot premoženjske sposobnosti toženca. Res je, da prejema toženec, ki je brezposelen, nižji dohodek od zakonite zastopnice, vendar bo potrebno ugotoviti ali je toženec kot sadjar v pomladanskem času z rezanjem drevja lahko mesečno zasluži 50.000,00 do 60.000,00 SIT, kot je izpovedala tožnica. Tudi bo ugotoviti, ali bi toženec resnično lahko dobil redno zaposlitev v gradbeništvu.

Toženčeva brezposelnost zlasti upoštevaje, da je še mlad in zdrav, mu nikakor ne more iti v prid, tako da bi zakonita zastopnica poleg celotne skrbi za vzgojo in izobrazbo krila še njene finančne potrebe do 1/2. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec v avgustu 1998 dal zakoniti zastopnici 40.000,00 SIT za knjige, mld.

tožnici je kupil čevlje za 9.000,00 SIT, 1.000,00 SIT ji je dal na roke, nadalje ji je dal 2 x po 5.000,00 SIT in 1 x 20.000,00 SIT. V nasprotju s takšnimi ugotovitvami pa je sodišče zapisalo, da je izročil tožnici v času od avgusta do oktobra 1998 skupno 140.000,00 SIT.

V novem postopku bo med strankama tudi razjasniti glede teh prispevkov, koliko so dejansko znašali, ali je bil to prispevek le za mld. hči ali tudi za starejšo polnoletno, kot nakazuje pritožba. V kolikor ni bila preživnina plačana od 1. 9. 1998 dalje, pa bo odločiti tudi o tem delu zahtevka, saj do sedaj ni izkazano, da bi bila preživnina za te 3 mesece v celoti dejansko že plačana.

Pri odmeri preživnine bo tudi upoštevati, da toženec, razen do mld.

hčerke in polnoletne hčerke študentke nima drugih preživninskih obveznosti. Ker ni obremenjen z delom in vzgojo za otroke,ima več možnosti in časa za dodatni zaslužek. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče lahko odločilo o višini preživnine, ki jo naj plačuje toženec.

Glede na vse navedeno,je bilo pritožbi tožeče stranke skladno z določili čl. 370/3 ZPP/77 v zv. s čl. 498/1 ZPPP/99 ZPP ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v novo odločanje.