Jedro

Toženec je akontacije, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka po pravilih neupravičene obogatitve, porabil za potrebe dela in z vedenjem tožeče stranke. Toženec je s strani tožeče stranke prejel toliko akontacije, kot je je tudi porabil. Ni šlo za obogatitev oziroma prikrajšanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska v višini 4.056,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer so posamezni mesečni zneski in dnevi zamud razvidni iz izreka sodbe (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati stroške postopka v znesku 559,98 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek za vračilo še nevrnjenih zneskov akontacij, ki jih je za namen možnih stroškov na službeni poti izročila tožeča stranka tožencu, da v imenu in za račun tožeče stranke poravna tako nastale stroške. Ne strinja se, da zahtevka ni uspela izkazati po višini ter da predloženi dokazi ne omogočajo natančnejše presoje zahtevka po višini, saj je že ob vložitvi tožbe predložila bančne izpiske, iz katerih izhajajo točni zneski akontacij, ki jih je prejel toženec, navedla je točne zneske stroškov, ki jih je priglasil toženec ter zanje predložil račune. Izkazani stroški so bili v celoti odšteti od akontacije, razliko pa je bil toženec dolžan vrniti, kar je deloma storil, deloma pa si jo je samovoljno zadržal ter zatrjeval, da je imel na poti t. i. "črne stroške" – podkupnine uradnim osebam pri prehodih meje. Predloženi dokazi omogočajo presojo zahtevka po višini, zato ni razumljivo, v katerem delu dokumentacija ne omogoča presoje višine. Nerazumljiv je del sodbe, v katerem je sodišče zavzelo stališče, da tožeča stranka ni izkazala, da si je skladno s 191. členom OZ pridržala pravico naknadno zahtevati nazaj razliko plačane akontacije. Sodišče je zanemarilo, da gre za del akontacije, ki naj bi bil uporabljen za storitev kaznivega dejanja podkupovanja. Gre za moralno nesprejemljivost in neustavnost stališča, da so stroški podkupovanja zakoniti stroški, ki jih je tožeča stranka kot delodajalec dolžna priznati. Člen 191 OZ v tem primeru ni uporabljiv, sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Nasprotuje oceni sodišča, da ni ravnala ustrezno skrbno, saj zahtevek ni zastaran. Opozarja na dolžno skrbnost toženca, ki je bil dolžan varovati interese in integriteto delodajalca ter opustiti dejanja, ki škodijo delodajalcu. Tožeča stranka zanika odgovornost za kazniva dejanja podkupovanja, ki jih je storil toženec. Ne strinja se, da ni uspela dokazati toženčevega dolga. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da se vodi šest praktično enakih postopkov zoper šest delavcev – voznikov tožeče stranke, da sta obe priči hkrati tudi toženca v istovrstnih zadevah in imata tudi interes po uspehu v sporu, da je A.A. v sporu Pd 122/2018 kot priča o črnem fondu izpovedal drugače kot v pisni izjavi. Toženec se ni odzival na pozive sodišča in ni bil zaslišan. Priča B.B. - ekonomistka z visoko šolo je kvalificirana in odgovorna oseba glede potrditve ali zavrnitve obstoja "črnega fonda". Tožeča stranka vztraja, da ga ni imela, toženec črnega fonda ni dokazal. Gre za pojem, povezan s kazenskim pravom (kaznivi dejanji davčne zatajitve in pranje denarja). Za obstoj črnega fonda bi bilo treba izvesti forenzično preiskavo. Sodišče bi moralo slediti B.B., ne pa drugim pričam. Ne drži ugotovitev, da je tožeča stranka denarna sredstva iz črnega fonda upoštevala pri izračunu skupnih stroškov vožnje. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ni sporno, da je toženec prejemal sredstva na svoj bančni račun, kar je 100 % sledljiva zakonita finančna transakcija, pri kateri ni bilo nedovoljenih plačil. V sodbi ni obrazloženo, kako naj bi se upoštevala sredstva črnega fonda. Listina z naslovom Pregled črnih stroškov ni pristna. Vztraja, da ni bila seznanjena s podkupovanjem ob prečkanju mej. Ni imela motiva, da bi napeljevala svojega zaposlenega h kaznivemu dejanju za to, da bi dva ali tri dni prej prešel mejo s preskokom čakajoče vrste. Iz sodbe izhaja, da sodišče priznava podkupovanje kot zakonit strošek, ki ga je delodajalec dolžan priznati delavcu. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem je opredeljena odgovornost tožeče stranke za črne stroške, saj gre za kazenskopravno vprašanje. Sodišče bi se moralo opredeliti do Pravil službe, ki so se v praksi tudi uporabljala. A.A. je najprej zanikal, da bi podpisal takih pravil, nato pa je priznal, da je bil udeležen na obravnavi, ki jo je v fazi sprejemanja pravil opravil takratni zakoniti zastopnik. Sodišče v odprtem sojenju ni izpostavilo, da pravil ne šteje kot zadosten dokaz. Tožeča stranka uveljavlja še kršitev temeljnih ustavnih pravic njenega takratnega zakonitega zastopnika, saj se v obrazložitvi sodbe kazniva dejanja opisujejo na način, da je zanje odgovorna ona in pa računovodja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, ko na več mestih navaja, da sodbe ni možno preizkusiti. Sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, s katerimi se pritožbeno sodišče tudi strinja.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke – delodajalca iz naslova vračila akontacije, namenjene pokrivanju stroškov na službenih poteh, ki jih je opravil toženec kot voznik tovornega vozila. Zahtevek je utemeljeno zavrnilo zlasti na podlagi ugotovitve, da je toženec prejete akontacije porabil za stroške, nastale na službenih poteh, med njimi za t. im. črne stroške, za katere ni dobil računa in ki so bili tožeči stranki znani, saj jih je upoštevala pri izpolnjevanju obrazcev z naslovom Pregled stroškov prevoza in obračuni stroškov. Za njihovo beleženje je imela izdelan tudi posebni obrazec Pregled črnih stroškov.

7. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem črnih stroškov. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so ti stroški razvidni iz listin, ki jih je predložila sama tožeča stranka, njihov obstoj pa potrjuje tudi s strani toženca predložen omenjeni obrazec Pregled črnih stroškov. Tožeča stranka verodostojnosti te listine v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala, kot prikazuje v pritožbi. Ni odločilno, da je predmetni spor eden od šestih istovrstnih sporov zoper voznike tožeče stranke, ampak, da so njihove izjave skladne z listinskimi dokazi, ki dokazujejo obstoj črnih stroškov. Ni pomembno, da toženec ni bil zaslišan kot stranka. Kot priča je nastopal v istovrstni zadevi Pd 122/2018, pritožba pa njegovo izjavo v tej zadevi napačno izpostavlja kot relevanten dokaz zoper izpodbijano dokazno oceno o obstoju črnih stroškov. Teh tožeča stranka ni ovrgla s splošnih zanikanjem, da bi poznala obrazec za pregled črnih stroškov, kot tudi ne s trditvami, da je zakoniti zastopnik prepovedal kakršnokoli podkupovanje. Iz ključnih listin jasno izhaja, da jih je sestavila tožeča stranka (opremljene so z žigom oziroma z logotipom tožeče stranke). Zgolj to, da je priča B.B. ekonomistka z visoko šolo, ne pomeni, da bi moralo sodišče njeni izpovedi dati večjo težo kot ostalim dokazom.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi izračune stroškov na službenih vožnjah toženca, iz katerih izhaja, da so bila sredstva, ki jih je plačal za črne stroške, za katere ni prejel računa, v celotnem vtoževanem obdobju upoštevana pri izračunu skupnih stroškov in pri ugotavljanju razlike oziroma opredelitvi akontacij za prihodnje obdobje oziroma prihodnjo službeno vožnjo. Postavilo se je na pravilno stališče, da je toženec akontacije, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka po pravilih neupravičene obogatitve, porabil za potrebe dela in z vedenjem tožeče stranke. Toženec je s strani tožeče stranke prejel toliko akontacije, kot je je tudi porabil. Ni šlo za obogatitev oziroma prikrajšanje.

9. Pritožba pravilno opozarja, da za odločitev v sporu ni relevantna določba 191. člena OZ, po kateri kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili, vseeno pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen že po podlagi, ki jo je uveljavljala tožeča stranka – da je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti (190. člen OZ).

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka prikazuje ravnanja toženca kot kazniva dejanja. Ni res, da naj bi sodišče prve stopnje podkupnine opredelilo kot zakonite stroške ter da naj bi odločalo o kazenski odgovornosti tožeče stranke. Več kot to se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v navedeni smeri ne opredeljuje, saj te za odločitev o vtoževanem vračilu niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).