Jedro

V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožena zavarovalnica najpozneje od 12. 7. 1995 razpolagala s tožnikovim zahtevkom in vedela za trajanje tožnikove bolniške odsotnosti. Ni pa izkazano, da bi tedaj vedela ali bi morala vedeti tudi za posledice tožnikove poškodbe in odstotek njegove invalidnosti. Ta ugotovite je vplivala na odločitev sodišča o začetku teka zamudnih obresti od vtoževane odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, tako da se razveljavi izrek o teku zamudnih obresti, ki so določene v zakonu in se nanašajo na glavnico 1.040.000 tolarjev za čas od 12. 7. 1995 do 26. 9. 2001 in v izreku o pravdnih stroških pred sodiščem prve in druge stopnje, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in popravnim sklepom razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 1.799.200 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 12. 7. 1995 do plačila in mu povrniti 269.882 tolarjev pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe dne 27. 9. 2001 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik kolektivno življenjsko in nezgodno zavarovan pri toženki, da je leta 1993 utrpel poškodbo levega kolena in je tedaj prejel izplačano zavarovalnino (dnevno odškodnino in odškodnino za 5 odstotno invalidnost) in da se je ponovno poškodoval 20. 10. 1994. Ker je sodni izvedenec pojasnil, da posledic obeh poškodb ni mogoče objektivno razmejiti, da pa sedaj znaša tožnikova invalidnost 15 odstotkov, mu je sodišče prisodilo odškodnino za 10 odstotno invalidnost 1.040.000 tolarjev in dnevno odškodnino še 759.200 tolarjev. Zamudne obresti je prisodilo od 12. 7. 1995, to je odtlej, ko naj bi toženka razpolagala z ustreznimi podatki za ugotovitev ustrezne zavarovalnine. Proti tej sodbi se je pritožila toženka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog kršitve materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga spremembo ali razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Kršitev materialnega prava vidi v tem, da jo je sodišče obsodilo na plačilo vtoževane glavnice, čeprav iz dokumentacije iz leta 1995 take obveznosti ni bilo mogoče ugotoviti. Še vedno vztraja pri trditvi, da je operacija po drugi poškodbi odpravila sleherno invalidnost. Ker je sodni izvedenec ugotovil tožnikove posledice zaradi poškodbe šele na podlagi osebnega pregleda leta 2001 in je ugotovljeno stanje apliciral za šest let nazaj, torej na leto 1995, ni mogoče prisoditi zamudnih obresti od leta 1995 dalje, temveč od ugotovitve obstoja take obveznosti. Zato meni, da je bilo kršeno določilo drugega odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj je bil za ugotovitev obveznosti potreben čas, ki ga je terjal pravdni postopek. Določitev zamudnih obresti "za nazaj" je tožniku omogočila neupravičeno obogatitev, saj je z obrestmi prejel štirikrat toliko (8.515.690 tolarjev), kot znaša glavnica, kar za zavarovalnico ni sprejemljivo, ker to povzroča pri upravičenih odklonitvah plačila zavarovalnine občutne finančne posledice.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04-prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija v zvezi s plačilom glavnice ni utemeljena, saj v ugotovljenem dejanskem stanju ni opore za trditev, da je operacija po drugi poškodbi odpravila sleherno invalidnost tožnika. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik po drugi poškodbi 15 odstotni invalid po zavarovalniških tabelah, zato sta mu utemeljeno prisodili razliko med odstotkom že izplačane zavarovalnine po prvi poškodbi in sedaj ugotovljeno invalidnostjo, kar znaša 10 odstotkov ali 1.040.000 tolarjev. Tudi pravico do dnevne odškodnine sta prisodili na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Drugače je z datumom, od katerega sta sodišči prisodili zamudne obresti po obrestni meri, kot je določena v zakonu. Sodišči prve in druge stopnje sta delno zmotno tolmačili 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89). Ta člen spada v poglavje o zavarovalni pogodbi, s katero se zavarovalec zaveže, da bo po načelih vzajemnosti in solidarnosti združeval določen znesek, zavarovalnica pa se zaveže, da bo, če se bo zgodil zavarovalni primer, izplačala zavarovalcu ali komu tretjemu zavarovalno vsoto (897. člen ZOR). Zato mora zavarovalec plačevati premijo, zavarovalnica pa mora, če nastopi zavarovalni primer, izplačati v pogodbi določeno zavarovalno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni od dneva, ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer (prvi odstavek 919. člena ZOR).

V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je toženka najpozneje od 12. 7. 1995 razpolagala s tožnikovim zahtevkom. Tedaj je vedela za trajanje tožnikove bolniške odsotnosti, ker mu je tedaj izplačala delno odškodnino in bi mu morala najkasneje takrat izplačati vso dnevno odškodnino. Ker je ni pravočasno izplačala, je prišla v zamudo in mora plačati zamudne obresti (277. člen ZOR). Zato je tožbeni zahtevek za izplačilo dnevne odškodnine v znesku 759.200 tolarjev z obrestmi od 12. 7. 1995 dalje utemeljen.

Ni pa izkazano, da bi toženka 12. 7. 1995 vedela ali bi morala vedeti tudi za posledice tožnikove poškodbe in odstotek njegove invalidnosti. To je nedvomno pojasnil izvedenec, ki je bil imenovan v pravdnem postopku in je podal mnenje, na podlagi katerega je tožnik šele 22. 6. 2001 oblikoval tožbeni zahtevek za plačilo 1.799.200 tolarjev oziroma 1.040.000 tolarjev kot posledice invalidnosti po drugi poškodbi. Ker pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, kdaj bi toženka lahko ugotovila obstoj invalidnosti in njenega odstotka ter zneska zavarovalnine, ni mogoče presoditi pravilnosti sodbe o tem, če začnejo teči zamudne obresti od zneska 1.040.000 tolarjev že od vtoževanega datuma 12. 7. 1995 ali kdaj kasneje.

Gotovo je le, da tečejo vsaj od dneva, ko je sodišče lahko razsodilo v zadevi. ZOR v drugem odstavku 919. člena namreč predvideva olajšavo za zavarovalnico, ker določa, da začne teči rok za plačilo od dneva, ko sta bila znana obstoj in znesek njene obveznosti. Pri tem je revizijsko sodišče že večkrat odločilo (primerjaj npr. zadevo pod opr. št. II Ips 496/97, objavljeno v Zbirki odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča republike Slovenije 1998, GV, Ljubljana 1999, str. 36), da je treba šteti, da je zavarovalnica dobila obvestilo najkasneje tedaj, ko je prejela mnenje sodnega izvedenca o tožnikovi invalidnosti po ustreznih tabelah zavarovalnice in je to mnenje potrjevalo obstoj invalidnosti najmanj v mejah tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik kasneje uspel. Ker torej sodišči prve in druge stopnje nista zanesljivo ugotovili, kdaj je zavarovalnica prejela dokumentacijo, ki je dokazovala tožnikovo invalidnost po poškodbi in njen odstotek, je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Za pravilno uporabo materialnega prava bo moralo sodišče prve stopnje popolneje ugotoviti in razložiti, kdaj bi zavarovalnica lahko ugotovila obstoj obveznosti in znesek zavarovalnine, ki ga mora izplačati zaradi tožnikove invalidnosti.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče razveljavilo del odločitve, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve in druge stopnje, odločitev o stroških revizije pa je pridržalo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Tako bo sodišče prve stopnje na koncu postopka, glede na uspeh pravdnih strank, odločilo o vseh pravdnih stroških skupaj (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).