Jedro

Če je SZ začel veljati med pravdo o odpovedi stanovanjskega razmerja, odkup do pravnomočnosti sodbe o odpovedi ni dovoljen.

Če sodišče po opravljenem postopku ugotovi, da odpovedni razlog ni bil podan, pomeni, da je stanovanjska pravica ves čas obstajala (torej tudi v času uveljavitve SZ) in da ima imetnik pravico stanovanje odkupiti. Če pa je razlog za odpoved obstajal pred uveljavitvijo SZ, pa čeprav sodišče to s sodbo ugotovi po njegovi uveljavitvi, pravice do odkupa ni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožene stranke, da ji proda stanovanje v ... Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je stanovanjska pravica tožeče stranke dne 19.10.1991 še obstajala. Pravnomočna sodba učinkuje ex nunc, pa čeprav se nanaša na čas in dejstva, ko je bila izdana. Tako kot mora odškodninski zavezanec plačati odškodnino šele v določenem roku po pravnomočnosti sodbe, je tožnici prenehalo stanovanjsko razmerje šele 15. dan po tem, ko je postala sodba o odpovedi pravnomočna. Če stanodajalec odpove stanovanjsko razmerje, to preneha šele, ko postane sodba pravnomočna. Dotlej pa stanovanjsko razmerje še traja. Stanodajalec imetnika ne more izseliti, imetnik pa je dolžan plačevati stanarino. Zakon bi moral posebej predpisati, da stanovanjsko razmerje preneha že prej. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po 117. členu stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91) je upravičenec za nakup stanovanja imetnik stanovanjske pravice. Njegova pravica mora obstajati v času uveljavitve zakona. Če je sporna, bodisi zato, ker pravda že teče, ali zato, ker obstajajo razlogi iz 128. člena SZ, pa tožba še ni bila vložena, je pravica do odkupa odvisna od odločitve sodišča o tem ali je pravica v času uveljavitve zakona obstajala ali ne.

Zakonodajalec mora, ko spreminja ureditev določenih razmerij, zlasti trajnih, predvideti določeno prehodno obdobje, v katerem bo še mogoče dokončati že začete spore ali pa uveljaviti določene pravice, ki izhajajo iz dotlej pridobljenih pravic, po starem zakonu. To prehodno obdobje je ponavadi urejeno v prehodnih in končnih določbah zakona. Vsebuje jih tudi stanovanjski zakon.

Tako je v 158. členu določeno, da se spori, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred tem zakonom. Torej po zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Po tem zakonu se stanovanjsko razmerje odpoveduje s tožbo. Sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi ali je odpovedni razlog v času vložitve tožbe oz. najkasneje na zadnji glavni obravnavi obstajal ali ne. Med postopkom so pravice imetnika stanovanjske pravice omejene. Tako npr. po 3. točki 3. odstavka 23. člena ZSR ni dovoljena zamenjava stanovanj. Prepoved velja dokler odpoved ni umaknjena ali zavrnjena s pravnomočno sodbo. Gre torej za omejitev razpolaganja. Takšno razpolaganje je seveda tudi odkup stanovanja.

Če sodišče po opravljenem postopku ugotovi, da odpovedni razlog ni bil podan, pomeni, da je stanovanjska pravica ves čas obstajala (torej tudi v času uveljavitve SZ) in da ima imetnik pravico stanovanje odkupiti. Če pa je razlog za odpoved obstajal pred uveljavitvijo SZ, pa čeprav sodišče to s sodbo ugotovi po njegovi uveljavitvi, pravice do odkupa ni. Do pravnomočnosti odločitve o obstoju stanovanjske pravice torej odkup ni možen. Drugačna razlaga tožeče stranke bi pripeljala do tega, da tudi tisti, ki bi v sodnem postopku zahteval ugotovitev stanovanjske pravice (npr. razvezani zakonec po 17. členu ZSR), pa bi bila njegova pravica ugotovljena šele po uveljavitvi SZ, pravice do odkupa ne bi imel (imel bi jo drugi zakonec, čeprav je bil postopek sprožen pred uveljavitvijo SZ). Odpoved stanovanjskega razmerja s tožbo pri sodišču ima svoj smisel v pomembnosti stanovanjske pravice in varstvu imetnika te pravice. Imetnik je na ta način varovan pred morebitnimi šikanami stanodajalca. Vloga sodišča je le ta, da z avtoriteto nepristranskega razsodnika preveri ali so razlogi za odpoved obstajali ali ne. Poseg sodišča torej ne daje odpovedi nobene druge razsežnosti. Tudi zato ni pomembno, kdaj je bila sodba o odpovedi stanovanjskega razmerja pravnomočna, temveč kdaj je odpovedni razlog nastal. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno uporabili materialno pravo, ko drugačne razlage tožeče stranke nista sprejeli.

Tožeča stranka končno nepravilno utemeljuje svojo pravico do odkupa s trditvijo, da je morala med postopkom plačevati stanarino in da je stanodajalec do pravnomočnosti ni mogel izseliti. Med postopkom o odpovedi stanovanjskega razmerja sta stranki tega razmerja upravičeni ohranjati status quo do konca postopka in zato izvrševati tiste pravice in obveznosti, ki izhajajo iz dejanske uporabe stanovanja (pravica bivanja v stanovanju, plačevanje stanarine itd.). Prisilni poseg v obstoječe dejansko stanje se med postopkom izvede le, če so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo. Toda te pravice in obveznosti ne vplivajo na izid pravde.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).