Jedro

Postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je začel na tožničino zahtevo, zato ni upravičena do povračila stroškov zastopanja in prihoda na invalidsko komisijo, ne glede na uspeh v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi 3. odstavek odločbe toženca št. ... z dne 8. 5. 2009 in da se ji priznajo stroški upravnega in sodnega postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter odločbo toženca št. ... z dne 8. 5. 2009 delno odpravilo tako, da je odpravilo 3. odstavek, ki glasi: stroškov postopka ni in se v tem delu zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje ter je toženec dolžan s sklepom odločiti o stroških upravnega postopka v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Obenem je naložilo tožencu, da tožnici plača stroške postopka v višini 491,40 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni in zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 81. in 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in da je imelo vso dejansko podlago, da bi o pravici, obveznosti in pravni koristi odločilo meritorno oziroma bi to glede na 81. člen ZDSS-1 moralo storiti. V danem primeru nikakor niso bili izpolnjeni pogoji za postopanje po 82. členu ZDSS-1, saj ni podan dejanski stan iz ene od alinej 1. odstavka 82. člena. Gre za bistveno kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj je vplivala na njeno odločitev. V skladu z 81. členom ZDSS-1 bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi načelo ekonomičnosti, glede na 1. odstavek 113. člena pa bi moralo tožničin tožbeni zahtevek zavrniti. Vztraja, da je o stroških v odločbi z dne 8. 5. 2009 bilo odločeno v točki 3 izreka. V kolikor odločitev ni bila pravilna, bi sodišče moralo samo odločiti o stroških in zahtevek zavrniti oziroma zahtevo glede na 63. člen ZDSS-1 zavreči. Ne strinja se tudi glede odločitve o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je toženec v 3. odstavku odločbe št. ... z dne 8. 5. 2009 odločil, da stroškov postopka ni. Ugotovil je, da tožnica nastalih potnih stroškov za pregled na invalidski komisiji II. stopnje ni uveljavila in da je glede na to, da je bila opozorjena skladno z določbo 116. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), pravico do povračila nastalih stroškov izgubila.

Povračila teh stroškov in takšne odločitve tožnica s tožbo ni izpodbijala, pač pa se ni strinjala le s tem, da toženec ni odločil o stroških, ki jih je priglasila za zastopanje v upravnem postopku. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica v pritožbenem postopku priglasila stroške za zastopanje in sicer za posvet s stranko 50 točk, pregled listin in dokumentacije 50 točk, za pritožbo 500 točk, poročilo stranki 20 točk, za materialne stroške 2 % ter 2 % za DDV. V zvezi s stroški za zastopanje v upravnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica te stroške priglasila do izdaje odločbe z dne 8. 5. 2009 in da je postopala skladno z določbo 116. člena ZUP, toženec pa o stroških zastopanja ni odločal. O stroških za zastopanje in to je iz obrazložitve izpodbijanih odločb razvidno, toženec dejansko ni odločil. Vendar iz tega razloga pogoji iz 82. člena ZDSS-1 niso izpolnjeni, na kar pravilno opozarja pritožba. Samo dejstvo, da toženec o stroških zastopanja ni odločil, še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za vračanje zadeve tožencu v ponovno odločanje, še zlasti zato, ker je že sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za odločitev in dodatno ugotavljanje dejanskega stanja ni potrebno, pač pa je potrebno v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 meritorno odločiti.

Ker med strankama ni sporno, kdo je začel postopek oziroma tožnica ni zatrjevala, da bi se postopek začel po uradni dolžnosti, iz dokumentacije pa je razvidno, da se je postopek začel na zahtevo, je pravna podlaga za odločanje 113. člen ZUP. V 1. odstavku 113. člena ZUP je določeno, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki, med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi stroški za zastopanje, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V konkretnem primeru to pomeni, da stroške za zastopanje v upravnem postopku nosi tožnica sama oziroma da ji ne pripadajo, enako kot stroški za prihod na invalidsko komisijo II. stopnje, o čemer je toženec že odločil v 3. odstavku odločbe št. ... z dne 8. 5. 2009 in do bistveno drugačnega izreka o stroških zastopanja ne bi moglo priti, ker ni podlage, da bi se naložili v plačilo organu, v konkretnem primeru tožencu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek na odpravo 3. odstavka odločbe toženca z dne 8. 5. 2009 ter priznanje stroškov upravnega, prav tako pa sodnega postopka, zavrnilo. Tožnica namreč v sodnem postopku ni uspela in ji glede na določbo 154. člena stroški postopka ne pripadajo.