Jedro

Ker je ZKP v razmerju do ZS lex specialis, na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena ZS ni mogoče sklepati, da je zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je to odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, dovoljeno pravno sredstvo.Izjema je predpisana le v 5. odstavku 421. člena ZKP.

Izrek

Pravno sredstvo, ki ga je vložil odvetnik I.T., se zavrže kot nedovoljeno.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sklepom z dne 27.09.2001 zavrglo zahtevo odvetnika I.T. za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 16.02.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 30.08.2000. Zoper sklep Vrhovnega sodišča je odvetnik I.T. vložil pravno sredstvo. Poudarja, da je ne glede na določbi 3. odstavka 399. člena in 2. odstavka 420. člena ZKP to dovoljeno na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o sodiščih (ZS). Ta določba dopušča v vsakem primeru in ne samo v tistih, ki so predvideni s procesnim predpisom (ZKP), pravno sredstvo zoper odločbo senata petih sodnikov Vrhovnega sodišča, o katerem odloča senat sedmih sodnikov istega sodišča. Taka razlaga pravice do učinkovitega pravnega sredstva je v skladu z določbo 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo razveljavi in o zahtevi meritorno odloči. Pravno sredstvo ni dovoljeno.

Pritrditi je treba vložniku, ko povzema vsebino 2. odstavka 107. člena ZS. Vendar na podlagi te določbe 1. poglavja drugega dela ZS, ki ureja vrste in pristojnosti sodišč, ni mogoče sklepati, da je zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je to odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, dovoljeno pravno sredstvo. Odgovor na to vprašanje je mogoče najti le v določbah ZKP, ki je v razmerju do ZS lex specialis.

Ne glede na to da vložnik pravnega sredstva, naperjenega zoper pravnomočno odločbo Vrhovnega sodišča, ne poimenuje, je po vsebini razvidno, da gre za zahtevo za varstvo zakonitosti. Po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izjema od tega pravila je predpisana le v 5. odstavku 421. člena ZKP, po kateri je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je to zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v primeru, če je bilo z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. V konkretni zadevi ne gre za tako izjemo.

Če bi obveljala vložnikova razlaga pravice do učinkovitega pravnega sredstva, bi to nasprotno veljavni procesni ureditvi izrednih pravnih sredstev pomenilo, da je zoper vsako odločbo, s katero je Vrhovno sodišče odločilo v senatu petih sodnikov, dovoljeno pravno sredstvo. Tako odločbo je mogoče pod pogoji, določenimi v 50. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), izpodbijati samo z ustavno pritožbo.

Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče pravno sredstvo, ki ga je vložil odvetnik I.T. iz P., zoper pravnomočen sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti, s smiselno uporabo 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.