Jedro

Če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je dokazno breme (da je zagotovil tako delovno okolje, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev) na strani delodajalca (tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu velja šele, ko so dokazana zatrjevana sporna ravnanja (dokazati jih mora delavec) in na njihovi podlagi navedena dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo zagotavljanja takega delovnega okolja, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu, ali da ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožnici izplačati znesek 7.890,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 do plačila in ji povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je dolžna tožnica toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.714,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so bili zaradi dalj časa trajajočih razmer javni uslužbenci (ne le tožnica) v direktoratu A. deležni trpinčenja na delovnem mestu. Trpinčenje tožnice se je nadaljevalo po prihodu B.B. na delovno mesto direktorice. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem priče C.C. in vpogledom v komunikacijo med vodstvom sindikata ter ministrstvom nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kršilo je določbe pravdnega postopka. Zmotno je presodilo, da tožnica ni bila deležna trpinčenja na delovnem mestu, in ni odločilo o zahtevku po spremembi tožbe. Ni upoštevalo dejstva, da so nekatere delavke zoper tožnico kot povračilni ukrep prijavile trpinčenje. Dejstvo, da druge delavke niso zahtevale varstva pred trpinčenjem, toženke ne razbremeni odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi direktorice B.B., ki je izvajala trpinčenje. Zmotno je ugotovilo, da se očitki o dodeljevanju nalog v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi nanašajo le na izterjavo mednarodnih preživnin. O temelju zahtevka, ki se nanaša na ta očitke, je sodišče prve stopnje odločilo s pravnomočno sodbo I Pd 1426/2016. Glede dodeljevanja nalog se dejansko stanje v spornem obdobju ni spremenilo. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da so izterjavo mednarodnih preživnin delale druge delavke in da ne gre za dejanja, ki bi bila usmerjena zoper tožnico, ne izključuje protipravnosti ravnanja toženke. Zgrešena je utemeljitev, da preobremenjenost tožnice z delom opravičujejo težave v organizaciji dela. Toženka ni razbremenila tožnice reševanja zadev, ki jih je pred tem delala upokojena javna uslužbenka. Napačna je ugotovitev, da toženka tožnice ni izločala iz priprave sistemskih predpisov in rešitev s področja dela direktorata. Toženka je tožnico izključila iz delovnega procesa in ji dodelila rutinske naloge, kar predstavlja poklicno degradacijo. Kontradiktorna je utemeljitev sodišča prve stopnje glede odvzema dostopa do portala IUS INFO. Z odvzemom dostopa je toženka nameravala izključiti tožnico iz priprave sistemskih rešitev, kar je ponižujoče. Direktorica ni omogočila tožnici udeležbe na sestanku ministrstva D., čeprav se ga je želela udeležiti. Pri zbiranju podatkov o spremembi bivališča otrok je E.E. tožnico napotila na iskanje v medmrežju, kar kaže na neprimerno komunikacijo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do poročila komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim trpinčenjem z dne 18. 11. 2014, da so bili prisotni slabi odnosi na direktoratu. Tožnica je opravljala dela (priprava poročila za izvajanje MPESK in UPP), ki jih na drugih ministrstvih opravljajo uradniki v nižjem nazivu. Tožnica ob dodelitvi dela na mednarodno pravnem področju ni vedela, da gre za organizacijsko delo brez vsebine. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila preobremenjena pri delu. Iz listin toženke, ki se nanašajo na obseg dela tožnice, ni razvidno, za katere dokumente vsebinsko gre. Toženka v času zaposlitve tožnice ni sprejela organizacijskih ukrepov, ki jih je predlagala komisija v poročilu o ugotovitvi okoliščin v zvezi z domnevnim trpinčenjem. Sodišče prve stopnje je obravnavalo očitek pomanjkanja izobraževanja in usposabljanja po vsebini, čeprav ga je tožnica umaknila. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica prositi za pomoč pri opravljanju administrativnih in tajniških del. Zmotno je ugotovilo dejstva glede odvzema službenega telefona, ki tožnici ni bil vrnjen niti po zaključku zagovora v F. (tujina). Odvzem službenega telefona, dodelitev nalog koordinacije zagovora v ključni fazi projekta drugemu delavcu in ignoriranje članov delegacije med zagovorom, je ponižujoče ravnanje. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila vključena v popravo nagovora, ker naj bi bila večkrat opozorjena na pomanjkljivosti in je imela za njihovo odpravo na razpolago dva do tri tedne časa. Prav tako neutemeljen je zaključek, da posebna pohvala direktorice ni bila utemeljena glede na opravljeno delo tožnice. Sodišče prve stopnje je spregledalo rdečo nit ravnanj toženke in jih ocenjevalo samo zase, namesto da bi upoštevalo niz ravnanj glede zagovora in nagovora v F. ter pravnomočno sodbo sodišča. Zmotno je presodilo, da tožnica ni bila neenako obravnavana pri prerazporeditvi delovnega časa med pripravo v primerjavi z delavci, ki so jim bile odrejene nadure za delo med vikendom na bazarju G., in da ni šlo za primerljive okoliščine. Tožnica je prosila za prerazporeditev delovnega časa in ne za dodatek za povečan obseg dela. Na podlagi ZJU in ZMed bi morala toženka s tožbo zahtevati objavo odgovora na članek v časopisu H. glede odločitve o odvzemu otrok, s čimer bi tožnico zaščitila pred diskriminatornim ravnanjem. Sodišče prve stopnje neutemeljeno razlikuje med primernimi in neprimernimi pritiski. Moralo bi se opredeliti do izpovedi tožnice o pritiskih vodje službe I.. Zmotno je ugotovilo, da informacije o tožnici izdajatelju medija niso bile posredovane s strani toženke. Objava v članku: "da je iz virov ministrstva slišati", vzbuja dvom, da je izdajatelj medija informacije o tožnici prejel od toženke. Tožnica je dojela odločitev toženke o odvzemu spisov kot poklicno degradacijo. Direktorici se ni zahvalila za ta ukrep, temveč za pisno sporočilo. Toženka jo je šikanirala, ko jo je poslala na obdobni preventivni zdravstveni pregled dan pred objavo članka. Z zapisom delavcev o razgovoru z direktorico je tožnica dokazovala, da so se neurejeni odnosi v direktoratu stopnjevali do te mere, da je večina čutila pritiske. Tajnica je namerno ni opozorila na pripravo obrazca za seminar o nasilju in ji ni rezervirala letalske karte za J. (tujina). Tožnica ni bila obveščena o dogovoru na jutranji kavi glede božične malice, kar je dojela kot omejevanje stikov med sodelavci. Ni pomembno, da malice ni organizirala direktorica. Vodstvo direktorata bi moralo delavce zaščititi pred trpinčenjem na delovnem mestu. Zaradi slabe organizacije dela so bili odnosi slabi. S tožnico se na kavi ni nihče pogovarjal. Direktorica se je do nje neprimerno obnašala in jo zavračala. S sodelavko K.K. sta bili izločeni iz kolektiva. Očitek toženke, da tožnica ni odzdravila, ni predmet spora. Po vrnitvi z bolniškega staleža sta tajnici ignorirali tožnico. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se navedbe glede obrekovanja nanašajo na čas pred spornim obdobjem. Prav tako je zmotna ugotovitev v zvezi z nadomeščanjem direktorice na medresorskih usklajevalnih sestankih. To delo je opravljala tožnica, ki je bila obremenjena s svojimi nalogami. Direktorica je postavila prekratek rok tožnici, ki je morala prek vikenda pripraviti gradivo. Postavitev nerazumnega roka je tožnica dojela kot trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, kako se je direktorica prizadevala, da bi na direktoratu izboljšala odnose. Tožnica je konkretizirala navedbe glede delitve v dve skupini. Za izboljšanje odnosov bi morala toženka angažirati zunanjega strokovnjaka za supervizijo. Tožnica je postavljanje diagnoze s strani direktorice dojela kot nedopusten poseg v njeno osebnost. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno očita, da ni dokazala, da bi šlo za neprimerno vedenje. V sporu zaradi trpinčenja je dokazno breme na strani toženke. Direktorica je ignorirala preobremenjenost tožnice z delom v telefonskem razgovoru, ko ji je tožnica povedala za bolečine v zapestju. Izjava direktorice predstavlja priznanje trpinčenja. Tožnice nihče pri toženki ni obvestil o izidu postopka premestitve na drugi direktorat. Gre za opustitev toženke, ki je vplivala na delovnopravni položaj tožnice. Očitno neutemeljena je zahteva sodelavk za varstvo pred trpinčenjem tožnice. Tožnica ni mogla prizadeti dostojanstva sodelavk, saj imen ni navajala. Izpovedi prič o nedopustnem obnašanju tožnice niso predmet spora. Tožnici ni bila dana možnost, da se v postopku pri komisiji seznani in opredeli. O izidu postopka je komisija ni obvestila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je zamejila očitano trpinčenje na delovnem mestu na čas od 1. 7. 2013 do 30. 4. 2015, ko je bila premeščena na drugo ministrstvo. Pritožbene navedbe o dejstvih in okoliščinah, ki so nastali po premestitvi, presegajo časovni okvir spora. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče C.C. o njenih razlogih za prenehanje opravljanja dela vršilke dolžnosti direktorice direktorata A., v katerem je prej delala tožnica, in dokazni predlog za pridobitev pisma predsednika sindikata o trenutnem stanju odnosov na direktoratu. Očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

7. Četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Za opredelitev nekega ravnanja kot trpinčenja na delovnem mestu morajo biti podani vsi elementi, ki izhajajo iz navedene opredelitve. Vprašanje, ali so bili drugi delavci podvrženi trpinčenju na delovnem mestu, za odločitev ni bistveno. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da trpinčenja tožnice ni bilo in da odškodninska odgovornost toženke ni podana. Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki ga je postavila na naroku dne 19. 11. 2019. Izpoved takratne direktorice B.B. je ocenilo kot verodostojno, kar seveda ne pomeni, da se do očitanih ravnanj trpinčenja ni opredelilo. Nestrinjanje z dokazno oceno, ki ga tožnica izraža v pritožbi, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je prav tako neutemeljeno.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh zatrjevanih ravnanj trpinčenja na delovnem mestu skupaj. Po presoji sodišča prve stopnje ne posamična ravnanja toženke (za nekatera se je z dokaznim postopkom ugotovilo, da se sploh niso zgodila oziroma da niso dokazana), glede katerih je podalo obsežno obrazložitev, ne njihovo upoštevanje kot celote ne predstavlja trpinčenja tožnice v obdobju od 1. 7. 2013 do 30. 4. 2015. 9. Tožnica neutemeljeno očita toženki, da je kot povračilni ukrep sprožila postopek ugotavljanja okoliščin v zvezi z domnevnim trpinčenjem. Tega postopka toženka ni sprožila brez podlage, ampak na podlagi zahteve javnih uslužbenk za varovanje njihovega dostojanstva zaradi ravnanj tožnice. Večina prič je potrdila, da je tožnica na nekatere sodelavke naslovila vrsto očitkov in da je bila pri tem žaljiva. V takšnem primeru vodenje z Uredbo o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 36/09 in nasl.) predvidenega postopka za ugotovitev okoliščin v zvezi s trpinčenjem ni očitno neutemeljeno in ne more predstavljati elementa trpinčenja tožnice na delovnem mestu, ne glede na to, da delodajalec postopka ni izvedel do konca.

10. Glede očitka dodeljevanja enostavnejših nalog (mednarodna izterjava preživnin) sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo usmerjeno zoper tožnico oziroma posamezne delavce na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tožnica zavajajoče prikazuje, da je toženka s tem ravnanjem trpinčila druge. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, temveč je ugotovilo, da so naloge, povezane z izterjavo preživnin, ki so ga izvrševale tudi drugi delavci v enakem nazivu, posledica velikega obsega dela na tem področju. O temelju zahtevka v tem delu ni bilo odločeno s pravnomočno sodbo I Pd 1426/2016, kot neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino za ravnanja toženke pred spornim obdobjem, to je do 30. 6. 2013. Pravnomočen postane izrek sodbe in ne obrazložitev oziroma razlogi sodbe. Po koncu tega obdobja je toženka tožnici odvzela delo, povezano z mednarodno izterjavo preživnin, in ga dodelila L.L.. Četudi je tožnica sedem mesecev to delo opravljala, preden je bila prerazporeditev dela izvedena, to ni element trpinčenja na delovnem mestu, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, saj se je direktorica morala seznaniti z razmerami v direktoratu po svojem prihodu na delovno mesto, preden ga je lahko prerazporejala.

11. Tožnica neutemeljeno navaja, da jo je toženka izključevala pri pripravi sistemskih rešitev. V spornem obdobju je delala na ratifikaciji protokola ..., pri čemer je izpovedala, da je šlo za sistemsko rešitev. Sodelovala je v delovnih skupinah Evropske Unije in Sveta Evrope pri obravnavi vsebinskih vprašanj v zvezi z zaščito otrokovih pravic in starševskimi spori. To, da so drugi delavci sodelovali pri pripravi predpisov s področja družinskega prava, ne pomeni odvzema nalog tožnici. Bistvena je ugotovitev, da toženka v spornem obdobju (od 1. 7. 2013 do 30. 4. 2015) ni odvzela tožnici nalog v zvezi s pripravo sistemskih predpisov in rešitev s področja dela direktorata in jih prenesla na tožnici podrejene delavke, tako da bi tožnico izrinila iz delovnega procesa.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kontradiktornosti utemeljitve sodišča prve stopnje glede očitanega odvzema dostopa do portala IUS-INFO. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka tožnici ni dodelila uporabniškega imena in gesla za dostop. Zaradi spremembe pogodbe s ponudnikom portala toženka ni smela deliti dostopa do portala, razen M.M. in N.N., ki jima je bilo predhodno dodeljeno geslo. Čeprav je tožnica pred tem uporabljala geslo sodelavke, ji toženka zaradi spremenjene pogodbe s ponudnikom tako kot drugim sodelavkam utemeljeno omejila dostop do sistema. Onemogočanje dostopa v takšnih okoliščinah ne pomeni ponižujočega ravnanja in izključitve tožnice iz priprave sistemskih rešitev ter ga tudi v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu.

13. V zvezi z očitanim skrivanjem informacij, ki jih je tožnica potrebovala pri delu na mednarodnem področju, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka tožnici ni prepovedala udeležbe na sestanku ministrstva D., četudi se ga je tožnica želela udeležiti. E.E. je iz elektronske korespondence razbrala, da je tožnica vedela za vsebino sestanka na ministrstvu D., zato je tožnico pri pridobivanju podatkov o spremembi prebivališča otrok usmerila na medmrežje. Navedeno ne kaže na njeno neprimerno komunikacijo do tožnice niti ne gre za ravnanje, ki bi nudilo oporo za ugotovitev protipravnosti ravnanja toženke. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi sodelavke tožnici skrivale informacije, ki so se nanašale na delo v mednarodnih strokovnih skupinah. Tožnica sploh ni prosila sodelavk, naj ji posredujejo informacije. Poročilo komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim trpinčenjem z dne 18. 11. 2014 se nanaša na neustrezno vedenje, ki je naslovljeno na tožnico, zato predlagani organizacijski ukrepi komisije ne morejo dokazovati trpinčenja, ki bi ga bila deležna tožnica.

14. Nadrejeni delavec ima pravico in dolžnost na primeren način dodeljevati naloge. Zgolj dejstvo dodeljevanja nalog koordinacije priprave poročila o univerzalnem periodičnem pregledu stanja človekovih pravic (UPP) in poročila o izvajanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP) ter njunega zagovora pred OZN samo po sebi ne predstavlja elementa trpinčenja. To še zlasti velja, ker je tožnica ves čas izkazovala naklonjenost do dela na mednarodnem področju in ji je bilo delo dodeljeno v skladu z njenimi željami. Tožnica nadalje neutemeljeno izpostavlja, da jo je toženka preobremenila z delom do februarja 2014, ker ji obseg nalog in sindikalnega dela ni omogočal koordinacije priprave poročil in zagovorov UPP in MPESKP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka tožnice ni preobremenila z dodelitvijo priprave poročil. To nalogo je direktorica dodelila na željo tožnice, pri čemer je imela tožnica manj evidentiranih zadev kot ostale sodelavke. Tožnica je trdila, da posamezne naloge niso bile vsebinsko evidentirane v dokumentaciji, ki jo je predložila toženka, vendar ni konkretizirala, kateri del evidence ni odražal dejanskega stanja. Večja obremenjenost delavcev na direktoratu, ki je posledica varčevalnih ukrepov, sicer lahko kaže, da organizacija dela ni ustrezna. To nenazadnje izhaja iz poročila za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim trpinčenjem s strani tožnice z dne 18. 11. 2014 in obvestila z dne 24. 11. 2014, v katerem komisija predlaga konkretne organizacijske ukrepe na direktoratu, ne predstavlja pa elementa trpinčenja, še posebej ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je direktorica s tožnico na sestankih sproti dogovarjala o prioritetnih nalogah.

15. Pritožba opozarja, da je tožnica umaknila očitek glede izobraževanja in strokovnega usposabljanja v zvezi s pripravo UPP in MPESKP, da torej ni vztrajala pri tovrstnih navedbah, s katerimi bi utemeljila trpinčenje na delovnem mestu. To je sodišče prve stopnje upoštevalo, kot je razvidno iz 21. točke obrazložitve.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi takratne direktorice in O.O., ki sta bili zaslišani kot priči, pravilno ugotovilo, da tožnici pred zagovorom v F. ni bil odvzet njen službeni telefon, temveč je šlo za službeni telefon, ki je bil namenjen celotni delegaciji in so ga lahko vsi (vključno s tožnico) uporabljali po potrebi. Določenih zadev pri komuniciranju s stalnim predstavništvom in posredovanju informacij članom tožnica ni prepoznala kot svoje delo niti ni pripravila sporočila za javnost, zato sta morali delo dokončati navedeni priči. Tožnica je približno dva do tri tedne pred nagovorom od ministrstva P. in O.O. prejela pripombe in informacijo, da je osnutek neustrezen. Na letalu je O.O. ugotovila, da tožnica pripomb ni upoštevala in nagovora ni popravila, zato so skupaj z vodjo delegacije R.R., takratno direktorico, in še enim članom delegacije uvodni nagovor v zadnjem hipu popravljali. Kot je razvidno iz elektronske korespondence, sta se direktorica in vodja delegacije pisno zahvalili za sodelovanje tudi tožnici, direktorica pa je njeno delo pred tem večkrat pohvalila. Ob takšnih okoliščinah se pritožbeno sodišče strinja, da odvzema službenega telefona, odreditve nalog koordinacije drugi delavki, opustitve vključitve tožnice v popravo uvodnega nagovora in iz sestanka ter izostanka posebne osebne zahvale za sodelovanje pri projektu s strani direktorice, ni mogoče opredeliti kot izključitev tožnice iz delovnega procesa v smislu trpinčenja.

17. Pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da toženka tožnice ni neenako obravnavala, ko ji ni odobrila prerazporeditve delovnega časa oziroma koriščenja ur v zvezi s pripravo poročil za izvajanje UPP in MPESKP. Prepovedana ni vsaka neenaka obravnava, pač pa zgolj neenaka obravnava glede na osebne okoliščine (prvi odstavek 6. člena ZDR-1). Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa osebne okoliščine. Poleg tega je za presojo ravnanj toženke bistveno, da v zvezi z opravljanjem nalog pri pripravi poročil nikomur ni omogočila koriščenja ur oziroma prerazporeditve delovnega časa. Tožnica pa v pritožbi neutemeljeno izpostavlja primerjavo z delavkami, ki so delale na projektu S., saj je bilo tem delavkam odrejeno nadurno delo, projekt pa je potekal v popoldanskem času in za vikend.

18. Tožnica neutemeljeno navaja, da je toženka ni zaščitila, ker ni vložila tožbe za objavo odgovora v zvezi z objavo članka v časopisu H., ki se je nanašal na odločitev v pritožbenem postopku glede odvzema otrok. Zakon o medijih (ZMed; Ur. l. RS, št. 35/2001 in nasl.) in Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) ne nalagata delodajalcu, da s tožbo zoper izdajatelja medija, preko katerega je bil objavljen članek, zahteva popravo (žaljive) objave o delavcu. Za zakonitost ravnanja toženke zadošča, da je na urednico H. naslovila zahtevo za objavo odgovora na članek in da je odgovor na članek dne 11. 3. 2014 objavila na spletni strani toženke, v katerem je diskreditacijo tožnice na podlagi osebnih okoliščin, jasno označila za nedopustno in nesprejemljivo, ter zapisala, da tožnica uživa polno zaupanje ter podporo vršilke dolžnosti generalne direktorice.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče razlikovalo med primernimi in neprimernimi pritiski pri pridobivanju informacij o postopku odvzema otrok, s čimer naj bi nakazalo, da so bili pritiski toženke na tožnico dovoljeni. Tega razlikovanja izpodbijana sodba ne vsebuje, temveč sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da direktorica in vodja službe I. na tožnico v zvezi z novinarskimi vprašanji nista vršili neprimernega pritiska, ki bi občutno presegal običajno komunikacijo. Tožnica neutemeljeno izpodbija ugotovitev, da je toženka dokazala, da informacije o tožnici izdajatelju medija niso prišli z njene strani. Zaključek temelji na izpovedbi takratne direktorice, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Sum tožnice, da je toženka posredovala informacije izdajatelju medija o njenem delu, ne zadošča za ugotovitev dejstev v sodnem postopku.

20. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitka odvzema in preknjižbe spisov. Sodišče je v točki 30 obrazložitve ugotovilo, da so bili tožnici dne 17. 6. 2014 fizično odvzeti spisi in ji je bilo naročeno, naj jih preknjiži, vendar pa je ob tem sama izpovedala, da je bilo rečeno, naj jih preknjiži zaradi dela na paktu. Iz izpovedi takratne direktorice in listin izhaja, da se je toženka na opozorila tožnice o preobremenjenosti odzvala in občasno na druge sodelavke preknjižila nekatere spise. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da po izdaji odločbe v pritožbenem postopku, na katerega se je nanašala objava članka, tožnici ni bilo odvzeto pooblastilo za odločanje v pritožbenih postopkih. Toženka je v marcu 2014 sprejela odločitev, da bo odločbe podpisovala ministrica. Ukrep je bil namenjen zaščiti delavcev pred izdajatelji medijev. Pritožbene navedbe o poklicni degradaciji tožnice so glede na navedeno neutemeljene.

21. Ne drži pritožbeni očitek, da je toženka vedela, da bo izdajatelj medija članek objavil 6. 3. 2014, in je tožnico namerno dan pred tem napotila na obdobni zdravstveni pregled. Navedb, ki temeljijo na domnevi, izvedeni dokazi ne potrjujejo. V tem obdobju je toženka izvajala napotitve delavcev na zdravstvene preglede. Tožnica, ki je zadnji pregled opravila pred več kot šestimi leti, je bila na pregled napotena že pred objavo spornega članka. Ker obveznost izvajanja preventivnih pregledov toženki nalagata 36. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) in Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl.), napotitve tožnice na zdravstveni pregled ni mogoče povezati z objavo članka in njenim šikaniranjem.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo pri toženki običajno, da so delavci tajnici prek elektronske pošte posredovali obrazce s predlogom za izobraževanje, na podlagi katerega je tajnica pripravila potne naloge. Ker tega tožnica ni storila, je neutemeljen njen očitek o ignoriranju pri pripravi potnega naloga za udeležbo na seminarju o nasilju. Prav tako tožnica neutemeljeno očita tajnici, da ji ni rezervirala letalskih kart dan pred njenim odhodom v J., saj za to delo sploh ni bila zadolžena ona (T.T.), ampak U.U., ki pa je bila dan pred odhodom tožnice odsotna z dela.

23. Dejstvo, da so bile o času in kraju pogreba očeta sodelavke obveščene nekatere sodelavke, druge (med njimi tožnica) pa ne, ne more predstavljati elementa trpinčenja na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom. Tožnica je bila o smrti in predlogu takratne direktorice za nakup sveč seznanjena z elektronskim sporočilom z dne 30. 10. 2013, glede pogreba pa pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da sodi v zasebnost svojcev, ki prosto odločajo o tem, s kom bodo delili informacije o času pogreba.

24. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožnica izključena iz delovne sredine, ker je nekatere od sodelavk niso povabile na božično malico. Na druženju ob jutranji kavi, na kateri je bila med prisotnimi sodelavkami dogovorjena božična malica, tožnice ni bilo. Glede na to, da je šlo za spontan dogovor prisotnih sodelavk, ni utemeljen očitek tožnice, da je toženka organizirala malico z namenom njene izključitve iz delovnega okolja, še zlati ker je šlo za enkraten dogodek v spornem obdobju, ki ga je direktorica ocenila kot neprimernega in je tovrstna neformalna druženja prepovedala.

25. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je direktorica neprimerno obnašala do tožnice in ji dala vedeti, da ni zaželena na druženju ob jutranjih kavah. Takšne domneve tožnice nimajo podlage v izvedenih dokazih. Bistveno je dogajanje v delovnem okolju in, ali je v zvezi s tem prišlo do kršitve pravic tožnice. Subjektivno dojemanje tožnice samo po sebi ne more predstavljati dokaza o obstoju trpinčenja. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila očitka o neprimernem in ponižujočem obnašanju ter izločanju tožnice s strani sodelavcev in takratne direktorice na kolegiju 9. 7. 2014. Priča K.K. je sicer povedala, da so se odnosi na direktoratu z leti poslabševali, da s tožnico nista bili priljubljeni in da sta se glede na njuno starost in delovno dobo občasno počutili izolirano od celotnega kolektiva (v splošni komunikaciji in ne strokovno). Vendar je jasno poudarila, da je šlo za subjektivno dojemanje, ni pa potrdila navedb tožnice, da bi sodelavke tožnico izločile iz delovnega okolja. Izpoved priče torej ne dokazuje navedb tožnice, da sta bili izločeni iz kolektiva.

26. Težave pri komunikaciji (pozdravljanju) in slabi odnosi med sodelavci ali med nadrejenimi in podrejenimi sami po sebi ne pomenijo, da gre za osamitev tožnice in izključenost na delovnem mestu. Obstoj nesoglasij oziroma nerazumevanja v delovnem okolju, v katerem sta se že pred prihodom B.B. na delovno mesto direktorice oblikovali dve skupini sodelavk, je bilo za tožnico skrajno neprijetno, ne gre pa za protipravno ravnanje kot element odškodninske odgovornosti delodajalca. Direktorica si je prizadevala izboljšati način dela na direktoratu tako, da je organizirala supervizijo (srečanje za izboljšanje odnosov). Ker tožnica sama občasno ni odzdravila, ni elementov trpinčenja na delovnem mestu v opustitvi pozdravljanja tajnic. Ravnanja tožnice sicer niso predmet spora, kot to prikazuje pritožba. Kljub temu je treba upoštevati kontekst, v katerem je prišlo do spornih ravnanj. Tudi navedbe tožnice o njenem obrekovanju in posmehovanju nimajo podlage v izvedenih dokazih, saj zaslišane priče, med njimi tudi sodelavka K.K., teh navedb niso potrdile.

27. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da ravnanje direktorice, ki je tožnici naložila vodenje pripravljalnega sestanka, ne pomeni elementa trpinčenja. Prošnja za pomoč sodelavke (nadomeščanje na sestanku v času odsotnosti direktorice) ne pomeni nedopustne preobremenitve tožnice. Tožnica je imela izkušnje z vodenjem sestankov, razpolagala je s potrebnimi informacijami in je največ vedela o zadevi, ki se je obravnavala na sestanku. Neutemeljen je pritožbeni očitek postavitve nerazumnega roka za pripravo gradiva. Tožnica je izpovedala, da direktorica od nje ni zahtevala, da mora opravljati delo med vikendom. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

28. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da nedopustnega ravnanja toženke ne predstavlja pogovor direktorice s tožnico glede odnosov v direktoratu, ko ji je poskušala na primeren način pojasniti, kako na stvari gledajo drugi delavci. Direktorica je tožnici predstavila, kako odnose na direktoratu vidijo nekatere sodelavke in da so te zadržane, ker mislijo, da so bile prerazporejene zaradi tožnice. Ne drži, da je direktorica s postavljanjem diagnoze posegla v tožničino osebnost. Zgolj izjava direktorice, da je težava v tem, da tožnica ne želi spremeniti svojega vedenja, ne utemeljuje presoje o trpinčenju na delovnem mestu in objektivno ni samo zato graje vredna, očitno negativna ali žaljiva, pri čemer je nepomembno, ali jo je kot tako dojemala tožnica.

29. Če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je dokazno breme (da je zagotovil tako delovno okolje, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev) na strani delodajalca (tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu velja šele, ko so dokazana zatrjevana sporna ravnanja (dokazati jih mora delavec) in na njihovi podlagi navedena dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo zagotavljanja takega delovnega okolja, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu, ali da ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedeno določbo, ko je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je dne 7. 11. 2014 direktorica nanjo vpila zaradi izrabe dopusta.

30. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je izpoved direktorice o vsebini telefonskega pogovora z dne 20. 11. 2014 glede preobremenjenosti tožnice z delom neskladna z izpovedjo te priče v drugem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpoved direktorice utemeljeno ocenilo kot verodostojno, saj je, kot to izhaja tudi iz obrazložitve dokazne ocene, v bistvenih delih skladna. Ni šlo zgolj za izpostavljanje preobremenjenosti, temveč je tožnica direktorici navajala bolečine v zapestju, zaradi katerih je bila kasneje z dela odsotna. Ob ugotovljeni večji obremenitvi vseh uslužbencev na direktoratu v spornem obdobju navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ne kaže na trpinčenje.

31. Pritrditi je treba presoji sodišča prve stopnje, da sicer ni pravilno, da tožnica o izidu postopka o interni premestitvi ni bila obveščena. Kljub navedenemu je šlo za opustitev druge osebe, ki v delovno okolje tožnice ni bil vpletena. Očitana opustitev niti same zase niti v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je treba izjavo direktorice tožnici, da je grešni kozel in kolateralna škoda, ki jo je podala pred odhodom tožnice na drugo ministrstvo, šteti kot priznanje navedb tožnice o ravnanjih trpinčenja. Toženka je namreč ves čas postopka nasprotovala temu, da posamezna ravnanja, ki jih je tožnica navajala kot trpinčenje, sama po sebi ali kot celota pomenijo trpinčenje na delovnem mestu.

32. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

33. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).