Jedro

Dolžnik in upniki lahko vključijo v prisilno poravnavo dogovor, da bo dolžnik svoje obveznosti iz prisilne poravnave poravnal valorizirane na dan plačila, z uporabo valutne klavzule.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sklepanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah novega ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 194.471,87 DEM z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri. Menilo je, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožeči stranki prav to terjatev že poravnala (tožeča stranka naj bi imela proti toženi stranki še druge terjatve).

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave), ki se glasi na denarno terjatev v domači valuti, onemogoča kasnejšo valorizacijo tolarske terjatve.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in prvostopenjsko sodbo potrdi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Interne obveznice v vrednosti 220.687,16 DEM (plačljive v SIT), ki jih je izdala tožena stranka, je od njihovih imetnikov odkupil C. d.o.o. Ta je terjatev iz odkupljenih obveznic prijavil v stečajnem postopku proti toženi stranki. Prisilna poravnava, sklenjena 31.3.1992 v stečajnem postopku je določila, da bo tožena stranka upnikom v roku treh let izplačala njihove terjatve v 100% znesku v tolarski protivrednosti DEM z 10% realnimi letnimi obrestmi. V drugi točki izreka sklepa o potrditvi prisilne poravnave je pod zap. št. 130 ugotovljena terjatev C. d.o.o. v znesku 3.759.016,80 SIT. To naj bi bila v tolarski protivrednosti priznana terjatev v stečajnem postopku prijavljene terjatve iz obveznic v znesku 220.687,16 DEM.

Zgoraj navedena terjatev je po sklenitvi prisilne poravnave prešla na tožečo stranko. Iz njenih tožbenih navedb izhaja, da zahteva plačilo tolarske protivrednosti (na prvi stopnji prisojenih) 194.471,87 DEM, to je plačilo razlike med terjatvijo 220.687,16 DEM, prijavljeno v stečajnem postopku, in zneskom 74.623,79 DEM, kolikor znaša po tečaju, veljavnem na dan sklenitve prisilne poravnave, v DEM izražena protivrednost s prisilno poravnavo priznanega zneska 3.759.016,80 SIT.

Stališče pritožbenega sodišča, da izvršilni naslov, ki se glasi na denarno terjatev v domači valuti, onemogoča kasnejšo valorizacijo tolarske terjatve, je načeloma pravilno. V obravnavani zadevi pa je tako, kot ga je uporabilo, pravno zmotno.

Prisilna poravnava je sodna poravnava. Njena določila veljajo za vse upnike, tudi za tiste, ki so glasovali proti njeni sklenitvi in tiste, ki v postopku prisilne poravnave sploh niso sodelovali.

Odločilno je samo, da je zanjo glasovala z zakonom določena večina upnikov z glasovalno pravico.

Predlog prisilne poravnave pripravi dolžnik. O njem glasujejo upniki, ki imajo glasovalno pravico. Sklenjena prisilna poravnava je torej dogovor med dolžnikom in z zakonom določeno večino upnikov o tem, kako in kdaj bo dolžnik poravnal svoje obveznosti. Ta dogovor s sklepom potrdi še sodišče. Ni zakonskih ovir, da se pogodbene stranke ne bi mogle dogovoriti za valorizacijo terjatve z uporabo valutne klavzule. Takšnih ovir zakon tudi ne postavlja za oblikovanje predloga za sklenitev prisilne poravnave, niti za sodno potrditev izglasovane prisilne poravnave. To pa pomeni, da je valorizacija tolarske terjatve, ugotovljene s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, možna tudi z uporabo valutne klavzule, če je ustrezna določba sestavni del prisilne poravnave. To pa v obravnavanem primeru je. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da mora tožena stranka po prisilni poravnavi izplačati upnikom 100% znesek terjatev v treh letih v tolarski protivrednosti DEM po srednjem tečaju B. S. z 10% realnimi letnimi obrestmi.

Po prvem odstavku 42. člena v času sklenitve prisilne poravnave veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89) ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za vse upnike, katerih terjatve so bile ugotovljene, res moč izvršilnega naslova (enako določa v prvem odstavku 61. člena tudi ZPPSL - Ur. list RS, št. 67/93). Toda glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pravilo, da izvršilni naslov, ki se glasi na domačo valuto, onemogoča kasnejšo valorizacijo tolarske terjatve, zmotno uporabilo. Izvršilni naslov namreč v obravnavanem primeru sam določa valorizacijo tolarske terjatve z uporabo valutne klavzule. Pri tem tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.12.1998, opr. št. II Ips 477/97, ne more privesti do drugačnega zaključka. V omenjeni zadevi prisilna poravnava ni vsebovala določbe o valorizaciji z uporabo valutne klavzule.

Pravna stališča, s katerimi utemeljuje tožeča stranka zmotno uporabo materialnega prava na drugi stopnji, so pravno zmotna. V določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji nimajo podlage. Zmotna uporaba materialnega prava je pri odločanju na drugi stopnji podana samo v zgoraj navedenem obsegu. Revizijsko sodišče jo je upoštevalo glede na določbo 386. člena ZPP. Ker pa pritožbeno sodišče zaradi pravnega stališča, ki je bilo podlaga njegovi odločitvi, ni preizkusilo morebitne utemeljenosti vseh v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo pritožbeno sodišče upoštevalo valutno klavzulo iz potrjene prisilne poravnave, ki pa lahko velja samo za čas po sklenitvi prisilne poravnave. Najbrže pa ne bo odveč ponoven preizkus utemeljenosti pritožbene trditve, da je sodišče odločalo o zahtevku, za katerega že obstoji izvršilni naslov. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da v sporu ne gre za terjatev, o kateri bi bilo že pravnomočno odločeno. Ugotovilo pa je tudi, da je vtoževani znesek tečajna razlika med realno vrednostjo obveznic in terjatvijo, priznano s sklepom o potrditvi prisilne poravnave. Ker vsebuje omenjeni sklep tudi valorizacijsko določbo z uporabo valutne klavzule, je mogoče tožbeni zahtevek vsaj delno vključen v sklep o potrditvi prisilne poravnave.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.