Jedro

Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari.

Izrek

I. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se obdolženega A. A. in obdolženo B. B. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, ker sta oškodovanca C. C. razžalila, dejanje pa je bilo storjeno na naroku za glavno obravnavo v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 247/2015, dne 11. aprila 2019, s tem, da sta navedenega dne preko svoje pooblaščenke, odvetnice Č. Č. sodišču navedla, da se po njunih podatkih ″naj bi drugotožnik nahajal v priporu oziroma zaporu″, ker gre za navedbo, katere vsebina in ton objektivno predstavljajo razžalitev oškodovanca, saj v svojem jedru predstavljajo negativno sodbo o drugi osebi, izražajo zaničevanje, podcenjevanje in omalovaževanje oškodovanca C. C. kot tožnika v navedenem pravdnem postopku, kar vse navedeno je pri oškodovancu, ki je zaradi njegove nedosegljivosti za navedene navedbe obeh obdolženih izvedel šele dne 16. maja 2019, neposredno pred narokom za naslednjo glavno obravnavo, ko mu je to prezentiral njegov pooblaščenec, povzročilo hude psihične posledice; s čimer naj bi obdolžena A. A. in B. B. v sostorilstvu storila kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. V nespremenjenih delih pa se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec mora plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obdolženega A. A. in obdolženo B. B. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi v sostorilstvu storila kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP je odločilo, da se predlog zasebnega tožilca, podan po pooblaščencu na naroku za glavno obravnavo dne 30. 8. 2022 za izločitev listin oziroma del navedb glede mediacije, zavrne. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP (pravilno drugega odstavka citiranega člena) je sodišče prve stopnje odločilo, da mora zasebni tožilec C. C. plačati stroške kazenskega postopka ter potrebne izdatke obeh obdolžencev in potrebne izdatke in nagrado zagovornice. V skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP je bil zasebni tožilec C. C. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR napoten na pravdo.

2.Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zasebni tožilec po pooblaščencu iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter glede odločbe o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obdolženca spozna za kriva storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, jima izreče primerno kazensko sankcijo in naloži v plačilo stroške kazenskega postopka ter povrnitev potrebnih izdatkov zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca, zgolj podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. V pritožbi je zasebni tožilec po pooblaščencu predlagal, da sodišče opravi javno sejo ter zahteval, da se ga nanjo povabi.

3.Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari. Hkrati že zakonska določba 445. člena ZKP, ob upoštevanju besedila 429. člena ZKP, ki za vprašanja, ki niso izrecno urejena, napotuje na določbe rednega kazenskega postopka, ne omogoča smiselne uporabe 378. člena ZKP. V skrajšanem postopku tako predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari. Tudi Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji judikaturi poudarjalo, da ob upoštevanju določbe 445. člena ZKP, pri odločanju drugostopenjskega sodišča v skrajšanem postopku, stranki nimata vedno možnosti prisostvovati na pritožbeni seji senata, tudi kolikor to zahtevata. Razlog za takšno ureditev po stališču Vrhovnega sodišča je v naravi skrajšanega postopka, v okviru katerega se odloča o krivdi za lažja kazniva dejanja. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in upravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, mora predlagatelj, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Navesti mora konkretne razloge, zakaj meni, da bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku.

4.V obravnavanem primeru je potrebno pojasniti, da je pritožnik podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata sodišča druge stopnje, saj ni v ničemer pojasnil njegovega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. V odsotnosti vsakršnih argumentov pritožnika sodišču druge stopnje ni bil omogočen uvid v potencialni prispevek k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj preko udeležbe zasebnega tožilca na seji senata. Senat pritožbenega sodišča pa je presodil, da navzočnost zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca na seji ne bi bila koristna, zato ga o njej ni obveščalo.

5.Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v škodo obeh obdolženi po 1. točki 372. člena ZKP, ker dejanje na škodo zasebnega tožilca, kot je opisano v zasebni tožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1.

6.Dejanje, za katero je obdolženi obtožen, po zakonu ni kaznivo, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če ti zakonski znaki pri opisu izvršitvenega ravnanja obdolženca niso konkretno navedeni (več o tem Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 742). Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje obtožba in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani. Predmetno presojo mora od primera do primera opraviti sodišče. Ključna in primarna odgovornost, da so v opisu dejanja navedene okoliščine in dejstva, ki omogočajo presojo ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, s tem pa tudi odgovornost za določnost in jasnost opisa, je na upravičenem tožilcu, ki je v obravnavani zadevi zasebni tožilec.

7.Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali. Razžalitev se izvrši z izjavo žaljive trditve o dejstvih ali negativno vrednostno sodbo. Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena ter medsebojne odnose storilca in oškodovanca. V vseh navedenih primerih mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto, kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega.

8.Iz opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja v zasebni tožbi izhaja, da naj bi le-tega storila s tem, da sta oškodovanca C. C. razžalila, dejanje pa je bilo storjeno na naroku za glavno obravnavo v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 247/2015, dne 11. aprila 2019, s tem, da sta navedenega dne preko svoje pooblaščenke, odvetnice Č. Č. sodišču navedla, da se po njunih podatkih ″naj bi drugotožnik nahajal v priporu oziroma zaporu″. Opis kaznivega dejanja mora obsegati tiste dele historičnega dogodka, na podlagi katerih lahko dejanju obdolženca po objektivni in subjektivni plati pripišemo zakonske znake konkretnega kaznivega dejanja. Iz opisa kaznivega dejanja v zasebni tožbi ne izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj ni zatrjevano, da sta oba obdolženca podelila mandat svoji pooblaščenki, da v njunem imenu na sodišču navede, da se po njunih podatkih ″naj bi drugotožnik nahajal v priporu oziroma zaporu″. Očitana izjava, zaradi katere zasebni tožilec zatrjuje, da se je čutil razžaljenega in da je zaradi nje utrpel hude psihične posledice, je navedena v pogojniku in je bila sodišču s strani pooblaščenke tožencev (v tem kazenskem postopku obdolženih) podana sodišču po tem, ko je pooblaščenec tožnika C. C. na sodišču povedal, da slednjemu ni uspel vročiti vabila za pristop na narok dne 11. 4. 2019, saj ni uspel vzpostaviti kontakta z drugotožnikom, torej kot odgovor oziroma pojasnilo glede navedb pooblaščenca nasprotne stranke v pravdnem postopku. Tako v opisu dejanja v zasebni tožbi ni navedeno izvršitveno ravnanje obdolženih kot bistven zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, saj se obdolžencema ne očita, da sta bodisi podala žaljive trditve o dejstvih glede zasebnega tožilca bodisi negativno vrednostno sodbo, temveč, da je njuna pooblaščenka zgolj posredovala njuno informacijo, kje bi se zasebni tožilec utegnil nahajati, da ni pristopil na narok in da njegov pooblaščenec ni z njim uspel priti v stik.

9.Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da obdolžencema na način, kot se jima očita v zasebni tožbi ni mogoče očitati storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ker nista izpolnila zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Ker pa je kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 subsidiarno kaznivo dejanje, kar pomeni, da pride v poštev le, če ni podano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 161. členu KZ-1 oziroma kaznivo dejanje obrekovanja po 160. člena KZ-1, kar se obdolžencema v zasebni tožbi ni očitalo, je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je oba obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. V posledici takšne odločitve se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb pooblaščenca zasebnega tožilca.

10.V nespremenjenih delih pa je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11.V skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP o dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča to sodišče v skladu z določbami členov 92 - 97 tega zakona. V skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka, če se postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 378, 429, 445

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.