Jedro

Tožnica je bila skladno z 272. členom ZIZ dolžna za verjetno izkazati, da je imela pred zatrjevanimi motilnimi dejanji posest na spornih zemljiščih ter da so jo toženci v tej posesti motili. Ker je predlagala izdajo ureditvene začasne odredbe, je morala dokazati strožje pogoje, in sicer, da ji bo brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda ali da ji grozi nasilje.

V izvenzakonski skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo, je nebistveno, ali zemljišča obdeluje eden ali drug partner, saj gre šteti, da imata na njih posest oba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zaradi motenja posesti. Hkrati s tožbo je podala predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo dopustno izdati le izjemoma in sicer zaradi preprečitve grozečega nasilja ali nastanka težko nadomestljive škode.1 Tožnica ni dokazala neposredne ali posredne posesti, torej ni dokazala verjetnosti vtoževane terjatve, njena trditvena podlaga v zvezi s težko nadomestljivo škodo je pavšalna in je ni bilo mogoče preizkusiti, prav tako ni za verjetno dokazala takšnega grozečega nasilja, ki bi ga začasna odredba lahko preprečila.

2. Tožnica se pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Navaja, da je v tožbi in v predlogu pojasnila, da je dela izvajala sama in s svojim partnerjem A. Š., s katerim živita v izvenzakonski skupnosti, zato je nebistveno, ali kmetijo obdeluje eden ali drug partner, saj gre za neposredno posest. Podala je tudi ustrezne trditve v zvezi z izjemno slabim finančnim stanjem kmetije, kar je razvidno iz javno dostopnih podatkov, saj je praktično celotna kmetija pod hipoteko, tožnica pa vse prihodke namenja odplačilu dolgov. Dejstvo, da nekdo obdeluje zemljišče in ga pripravlja za pridelavo in spravilo pridelkov, gre šteti za ravnanja, s katerim se nekdo preživlja oziroma poizkuša preživljati, onemogočenje tega pa gre šteti za težko nadomestljivo škodo. Tožnica v pritožbi ponavlja, da je bila njena posest nezakonito in nasilno kršena. Toženci so izjemno nasilni in se poslužujejo sile, groženj in izsiljevanj, nasilno so odtujili že pokošeno travo. Gotovo gre za nasilno dejanje, če ti preprečijo delo s traktorjem in pripeljejo svoj traktor, posebej gre za nasilno dejanje, če te nekdo fizično prisili, da se odstraniš z zemljišča. Tožnica in njen partner sta bila prisiljena v podpis lažne izjave o tem, da zemljišča niso bila dana v zakup. Da so toženci nasilni, je razvidno tudi iz njihovih ravnanj v drugih postopkih. Po izdaji začasne odredbe je 11. 6. 2020 prišlo do novih groženj s strani drugega toženca tožničinemu partnerju. 13. 6. in 17. 6. 2020 je prišlo do novih incidentov, saj je prva toženka tožnici neupravičeno odtujila, dobesedno ukradla 26 bal trave, 17 jih je tožnica še pravočasno odpeljala, toženci pa načrtno uničujejo tožničino delo in njen trud. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnica ni izkazala posesti spornih parcel ter da ni podanih pogojev težko nadomestljive škode in grozečega nasilja. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi tožnica zatrjuje, da je od tožencev, ki so lastniško povezani in imajo zemljišča v zakupu od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Sklad), v tožbi navedena zemljišča (gre za veliko število zemljiških parcel) dobila v tihi (s strani Sklada prepovedan) podzakup. Zemljišča je za potrebe kmetije skupaj s svojim partnerjem obdelovala od leta 2018 vse do sedaj, ko je prišlo s strani tožencev do motenja z grožnjami in nasiljem, tudi fizičnim, zato je vložila motenjsko tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila skladno z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) dolžna za verjetno izkazati, da je imela pred zatrjevanimi motilnimi dejanji posest na spornih zemljiščih ter da so jo toženci v tej posesti motili. Ker je predlagala izdajo ureditvene začasne odredbe, je morala dokazati strožje pogoje, in sicer, da ji bo brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda ali da ji grozi nasilje, pri čemer je bilo sodišče dolžno pri izdaji takšne začasne odredbe ovrednotiti položaja obeh strank.

5. Najprej pritožbeno sodišče opozarja, da je tožnica vložila tožbo, v zahtevku katere je navedla večje število parcelnih številk, medtem ko je v prvem odstavku predloga za izdajo začasne odredbe zahtevala, da sodišče tožencem naloži, da tožnici omogočijo nemoteno uporabo spornih zemljišč, parcelnih številk pa ni navedla. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, a če ga bi priznalo, takšen izrek ne bi bil izvršljiv. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnico v okviru materialno procesnega vodstva najprej pozvati na popravo predloga, šele potem pa o njem odločiti, kar bo moralo storiti v ponovljenem postopku.

6. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožnica do imetništva posesti na spornih zemljiščih ni opredelila in da ni pojasnila, na kakšni podlagi je dela opravljal A. Š., so zmotne, pritožba v tem delu pa utemeljena. Tožnica je v tožbi (tretji in sedmi odstavek) večkrat pojasnila, da je A. Š. njen partner ter je zatrdila, da sta sporna zemljišča obdelovala oba. Navedene trditve so po oceni pritožbenega sodišča podane v smislu, da med tožnico in A. Š. obstaja izvenzakonska skupnost. Pritožba ima prav, da je tožnica ustrezno in pravočasno zatrjevala, da gre za neposredno posest, ter da je v izvenzakonski skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo, nebistveno, ali zemljišča obdeluje eden ali drug partner, saj gre šteti, da imata na njih posest oba. Nenazadnje je iz trditvene podlage podredno zaslediti, da je A. Š. dela opravljal po njenem naročilu (26. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Tožnica neposredno pod tožbenimi trditvami, kjer se je opredelila do posesti, res ni zapisala dokaznega predloga za svoje zaslišanje in zaslišanje prič, a je sodišče prve stopnje prestrogo formalistično štelo, da svojega zaslišanja v zvezi s posestjo spornih zemljišč ni predlagala, glede na to, da so trditve v zvezi s posestjo in motenjem, vključno s predlaganimi dokazi, podane pod I. točko tožbe. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica posesti spornih zemljišč za verjetno ni dokazala, so zaenkrat vsaj preuranjene, če že ne zmotne.

7. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je trditvena podlaga glede nastanka težko nadomestljive škode pavšalna in nekonkretizirana. Tožnica je navedla, da se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, živinorejo, kmetija je v izjemno kritičnem finančnem stanju in si takšnih groženj in uničevanj, s katerimi grozijo toženci, ne more privoščiti. Negotovost, ali bo lahko požela pridelek ali ne, ali bo morebiti uničen, zanjo predstavlja vprašanje obstoja in propada kmetije (II. točka tožbe). Težko nadomestljivo škodo je zatrjevala tudi v tretjem in četrtem odstavku v III. točki tožbe, kjer je podala trditveno podlago za izdajo začasne odredbe in navedla, da jo toženci s svojimi ravnanji ogrožajo tako življenjsko kot finančno, da je kmet, ki se preživlja z živinorejo in je pridelava kmetijskih kultur na teh zemljiščih nujen in prepotreben pogoj za preživetje kmetije. Ponovila je, da je kmetija v izjemno težkem finančnem stanju in jo vsako takšno ravnanje lahko uniči ter je v naslednjem odstavku navedla, da je v obdelavo spornega zemljišča vložila precejšnja finančna sredstva ter da je živinoreja njena edina in eksistenčna dejavnost, brez katere bi bilo ogroženo finančno stanje in možnost preživetja nje in njene družine. Če je sodišče prve stopnje menilo, da ni predlagala svojega zaslišanja za dokazovanje obstoja verjetnosti vtoževane terjatve, to je posesti in motenja, pa je nedvomno predlagala svoje zaslišanje ter zaslišanje partnerja A. Š. in preostalih prič za dokazovanje težko nadomestljive škode, saj je pod III. točko tožbe, kjer je predlagala izdajo začasne odredbe, navedla vse dokaze kot do sedaj. Sodišče je posledično zmotno ravnalo, ko v nadaljevanju ni vsebinsko presojalo njenih trditev v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode oziroma jih je zavrnilo kot nekonkretizirane in neizkazane.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi zmotno oziroma vsaj preuranjeno zaključilo, da tožnica za verjetno ni dokazala grozečega nasilja. Tožnica je zatrjevala, da so ji toženci nasilno odtujili že pokošeno travo (bale), da so njenega partnerja fizično prisilili, da se je s svojim traktorjem odstranil z zemljišča ter da so ju prisilili v podpis lažne izjave, da so bila zemljišča dana v podzakup, saj sta neposredno po podpisu takšnih izjav navedena ravnanja prijavila pri policiji. Pritožba se v tej fazi postopka zaenkrat utemeljeno sprašuje, kako drugače naj tožnica še dokaže nasilje. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve navedlo, da začasna odredba tudi sicer ni bila predlagana na način, da bi se z njo nasilje res lahko preprečilo. Tožnica sodišču predlaga, da z začasno odredbo tožencem naloži, da ji dopustijo nemoteno uporabo spornih zemljišč in če bo takšna začasna odredba izdana, lahko utemeljeno pričakuje, da bodo toženci odločitev sodišča spoštovali. V nasprotnem je predlagala izrek denarne kazni, kar vse je skladno z določili ZIZ.

9. Če gre šteti pritožbene trditve o številnih hipotekah, ki obremenjujejo kmetijo, za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP) in se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločiti, kako bo navedene trditve presojalo, pa ne morejo biti prepozne pritožbene trditve v zvezi z grožnjami in dvema incidentoma, ki sta se zgodila po izdaji začasne odredbe, kar pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zatrjevano okoliščino grozečega nasilja ponovno razjasniti.

10. Ob povedanem je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo tožnico najprej pozvati na popravo predloga, po potrebi dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem strank in prič, nato pa ponovno odločiti, ali je tožnica s stopnjo verjetnosti dokazala obstoj svoje terjatve in obeh zatrjevanih predpostavk težko nadomestljive škode in grozečega nasilja.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

1 Ustavno sodišče RS je v odločbi Up 275/97 z dne 6. 7. 1998 izdajo regulacijske začasne odredbe vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa po začetku uporabe ZIZ nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (prim. odločbe VSRS II Ips 105/2008, VSL I Cp 181/2010, I Cp 4184/2009, I Cp 1572/2017 in druge).