Jedro

Na obveznost plačila nastalih stroškov upravne izvršbe (ogled kraja izvršbe, prihod delavcev z vso potrebno mehanizacijo na kraj izvršbe) ne vpliva okoliščina, da izvršba ni bila opravljena, ker so bili razlogi za to na strani tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 4. 6. 2002, s katerim je bilo med drugim tožeči stranki naloženo plačilo računa z dne 24. 3. 1998 v znesku 161.739,40 SIT za opravljeno izvršbo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila tožeči stranki izdana odločba organa prve stopnje z dne 9. 9. 1996, s katero ji je bilo naloženo, da mora odstraniti letni vrt iz kovinskega ogrodja. Upravni organ prve stopnje je dne 24. 3. 1998 pristopil s pooblaščenim izvajalcem k prisilni izvršbi namesto zavezanke - tožeče stranke. Tožeča stranka pa je odstranitev predmetnega objekta odpravila istega dne s svojim izvajalcem, vendar so pooblaščenemu podjetju, ki je bilo navzoče pri upravni izvršbi, nastali stroški. V računu so tako upoštevani stroški ogleda, ki jih je imelo izvajalsko podjetje na kraju samem zaradi priprave in organizacije izvedbe upravne izvršbe in stroški, ki so nastali za izvajalsko podjetje za ta dan (strojna oprema, orodje, delavci na kraju izvršbe, poraba časa) do prekinitve izvršbe. Po presoji tožene stranke je upravni organ prve stopnje odločil pravilno in zakonito, ko je tožeči stranki z izpodbijanim sklepom naložil plačilo stroškov prisilne izvršbe. Kot neutemeljeno je zavrnila pritožbeno navedbo, da je tožeča stranka sama opravila odstranitev objekta, ter da dela, navedena v računu, niso bila opravljena. Upravni organ prve stopnje je v zvezi s izvršbo pridobil račun podjetja, iz katerega izhaja višina stroškov. Tožeča stranka bi se lahko izognila plačilu stroškov tako, da bi sama dosledno upoštevala odločbo organa prve stopnje z dne 9. 9. 1996 in v roku odstranila nedovoljeno gradnjo.

Po mnenju tožene stranke je tako izpodbijani sklep pravilen, pritožba pa neutemeljena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke izdana na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku Jugoslavije, to je zakona, ki ne velja več na območju RS, saj je bil v Uradnem listu RS, št. 80/99 izdan nov slovenski Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugovarja tudi roku izdaje izpodbijane odločbe, saj njena pritožba, ki jo vložila 4. 7. 2002, ni bila rešena oziroma odločba o pritožbi ni bila izdana in ji ni bila vročena v roku dveh mesecev od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo, kot je določeno v 258. členu ZUP (pravilno 256. člen ZUP). Od vložitve pritožbe do izdaje izpodbijane odločbe je namreč minilo več kot sedem mesecev in pol. Glede izvedenih del pa tožeča stranka poudarja, da je sama izvedla dela v zvezi z odstranitvijo tende, to je letnega vrta s kovinskim ogrodjem, s svojim izvajalcem, ki ga je tudi plačala, zato nasprotuje plačilu računa po sklepu z dne 4. 6. 2002. Poudarja, da račun v celoti zavrača, saj dela niso bila opravljena in tudi stroji in naprave niso bili uporabljeni. Svojemu izvajalcu je za demontažo omenjenega vrta plačala 7.000,00 SIT, medtem ko pooblaščeno podjetje za neopravljena dela, ki jih je sicer nameravalo izvesti, računa 161.739,40 SIT, kar pomeni približno 24 krat več. Na koncu tožbe tožeča stranka poudarja, da bo vse akte, ki so izdani na podlagi zakonov druge države (ZUP Jugoslavije) ter sodbo, v kolikor tega ne bo upoštevala, štela za neobvezujoče in jih bo prepustila v objavo medijem. Tožeča stranka smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponoven postopek.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu gre za izvršbo, opravljeno po drugih osebah na podlagi 285. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86). Ta v 1. odstavku določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni, ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, zavezanca pa je treba na to poprej opozoriti. Tožeča stranka v tožbi ugovarja uporabi ZUP/86 ter navaja, da ta zakon ne velja več. Po presoji sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen, postopek se namreč nadaljuje v skladu s 324. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, konča po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86). Tožena stranka je tako pravilno uporabila ZUP/86 in se nanj oprla pri svoji odločitvi, saj je bil sporni postopek v času uveljavitve ZUP že v teku.

Tožeča stranka v tožbi tudi navaja, da tožena stranka ni odločila o njeni pritožbi v roku dveh mesecev, kot to določa 258. člen ZUP. ZUP določa rok za odločbo o pritožbi v 256. členu in sicer določa, da mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo. Tudi ZUP/86 vsebuje tako določbo in sicer v 247. členu v skoraj enakem besedilu. V kolikor je tožeča stranka menila, da tožena stranka ni odločila v roku, bi ji morala poslati zahtevo za izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh in v kolikor tožena stranka tudi na novo zahtevo ne bi izdala odločbe, bi lahko tožeča stranka sprožila upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (26. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Tožeča stranka je torej glede na navedeno imela na voljo vse možnosti, ki ji jih daje zakon v zvezi z molkom organa, vendar se jih očitno ni poslužila, torej je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je tožeča stranka sama odstranila s svojim izvajalcem nedovoljeni poseg v prostor, torej je izdani račun ter posledično sklep organa prve stopnje popolnoma neutemeljen. V plačilo so ji bila tako po njenem mnenju naložena dela, ki niso bila opravljena. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče pojasnjuje, da na obveznost plačila nastalih stroškov izvršbe (prihod delavcev z mehanizacijo na kraj izvršbe ter predhodni ogled kraja izvršbe) ne vpliva okoliščina, da izvršba ni bila opravljena iz razlogov na strani tožeče stranke kot zavezanca. Iz upravnih spisov, ki jih je sodišču predložila tožena stranka, jasno izhaja, da izvršba ni bila opravljena iz razloga, ker je tožeča stranka tega istega dne opravila dela s svojim izvajalcem. Nesporno pa je, da so na kraj izvršbe prišli delavci pooblaščenega podjetja s stroji oziroma vso potrebno mehanizacijo, s tem so podjetju seveda nastali stroški, in tako je po presoji sodišča tožbeni ugovor tožeče stranke, da gre za neutemeljen oziroma previsok znesek, neutemeljen. Kot je navedla v izpodbijani odločbi že tožena stranka, je imela tožeča stranka možnost izogniti se upravni izvršbi in posledično stroškom izvršbe z doslednim upoštevanjem odločbe organa prve stopnje z dne 9. 9. 1996. Sodišče se do navedb tožeče stranke v tožbi glede neobvezujoče sodbe ter objave v medijih ni opredeljevalo.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je s sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.