Jedro

Če zagovornik po uradni dolžnosti, ki mu pooblastilo preneha s pravnomočnostjo sodbe (četrti odstavek 70. člena ZKP) na poziv ne predloži pooblastila, sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D. T. se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega K. B. se zavrže. III. Obsojeni D. T. se oprosti plačila sodne takse.

IV. Odvetnik mag. T. P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo za kriva: pod točko I K. B. storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ); pod točko II K. B. in D. T. kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ; pod točko III D. T. kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ.

K. B. je sodišče za kaznivo dejanje pod točko I določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II šest mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. D. T. je sodišče za kaznivo dejanje pod točko II določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko III šest mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Oškodovano Z. M. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, K. B. pa na podlagi 69. člena KZ odvzelo predmete uporabljene pri kaznivem dejanju. Glede stroškov kazenskega postopka je sodišče odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila zagovornika K. B. in D. T., Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi s sodbo II Kp 2055/2010 z dne 14. 3. 2011 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obeh obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega T. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlaga, da izpodbijano sodbo Vrhovno sodišče spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da mu pomembno zniža izrečeno kazen. Zagovornik obsojenega K. B. v zahtevi uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da mu izreče nižjo kazen.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi drugega odstavka 493. člena ZKP, ocenjuje, da zahtevi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagata znižanje kazni, česar ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni tudi, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v obeh zahtevah ni podana in predlaga Vrhovnemu sodišču naj zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

B-1.

5. Odvetnik mag. T. P. je zahtevo za varstvo zakonitosti za obsojenega K. B. vložil kot zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti do pravnomočnosti sodbe (četrti odstavek 70. člena ZKP). Odvetnik je tudi v svoji vlogi navedel, da obsojenca zastopa po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je zato v skladu s četrtim odstavkom 70. člena ZKP, tretjim odstavkom 421. člena ZKP ter določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP odvetnika pozvalo naj predloži pooblastilo obsojenca za zastopanje, mu določilo rok za predložitev pooblastila in ga opozorilo, da bo, če tega ne bo storil v danem roku, sodišče vlogo zavrglo. Odvetnik v danem roku pooblastila ni predložil, zato je Vrhovno sodišče v skladu z že navedeno določbo 76. člena in na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil, zavrglo.

6. Odvetnik mag. T. P. je s tem, ko je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pa zato ni imel pooblastila, niti pooblastila ni predložil na poziv Vrhovnega sodišča in tudi ni sodišču sporočil opravičljivega razloga, zakaj tega ni storil, po svoji krivdi povzročil stroške, nastale z delovanjem sodišča, zato mu je bila naložena v plačilo sodna taksa.

B-2.

7. Zahteva zagovornika obsojenega D. T. je očitno neutemeljena. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v utemeljitev zatrjevane kršitve pa ponuja svojo oceno in zaključke o obstoju ali neobstoju odločilnih dejstev, graja sodbo sodišča druge stopnje, da se ne opredeli do pritožbenih navedb glede tega, kakšno vedenje obsojenega T. je bilo oziroma bi bilo logično in izpodbija verodostojnost priče M. M. Povsem očitno je tako, da pritožnik s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in odsotnost razlogov o dejstvih, ki niso odločilna oziroma o ponujenih hipotetičnih situacijah opredeljuje kot kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Predloga zagovornika za znižanje kazni obsojenemu D. T. ni mogoče upoštevati, saj pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi odločbe o kazni.

9. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je zagovornik obsojenega T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, ki niso dovoljeni in da uveljavljena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zato je neutemeljeno zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Odločba o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti za obsojenega T. temelji na določbi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.