Jedro

ZDen konkretno ne določa meril za določanje odškodnine, zato mora primerno odmeno zaradi nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine določiti sodišče po metodi, ki se mu zdi primerna. Merila za to je oblikovala sodna praksa, in sicer je treba upoštevati zakupnino, ki bi jo ob normalnem teku stvari tožeča stranka lahko iztržila (t. j. tržno najemnino).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki 3 in 4 sodbe) razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je prva tožena stranka dolžna tožečim strankam plačati znesek 44.232,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2008 dalje do plačila (1. tč.); druga tožena stranka pa je dolžna plačati znesek 10.848,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2008 dalje do plačila (2. tč.). V presežnem delu je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo (3. tč.) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (4. tč.).

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper zavrnilni del sodbe (3. in 4. tč.) pritožujejo tožniki in predlagajo razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pri določitvi nadomestila po ZDen je treba v celoti upoštevati dejansko stanje denacionaliziranih nepremičnin, kar v konkretnem primeru pomeni, da je treba upoštevati, da se je v spornem obdobju na denacionaliziranih nepremičninah opravljala rudarska dejavnost. K višini zakupnine torej bistveno prispeva ekonomski potencial nepremičnine, ki je v tem, da zemljišča tožnikov dajejo možnost izkoriščanja mineralne surovine. Tožniki ne bi mogli zahtevati zakupnine za samo izčrpano surovino, saj je ta last RS in se zanjo plačuje koncesijska dajatev, vendar pa prisotnost surovine dviguje znesek zakupnine za zemljišča. Tako k višini zakupnine ne prispeva sama mineralna surovina oziroma njena vrednost, ampak zgolj dejstvo, da se ta mineralna surovina nahaja na zemljišču. Gre za porazdelitev podjetniškega potenciala in rizika med lastnikom zemljišča na področju kamnoloma in obratovalcem kamnoloma. Tudi postavljeni izvedenec je sam opozoril, da izračunana zakupnina ne upošteva izgubljene koristi, ki bi jo tožniki ustvarili zaradi posrednega učinka dejstva, da se na nepremičninah opravlja pridobitna dejavnost. V procesnem gradivu so podane neprerekane trditve, ki jih sodišče ni upoštevalo, in sicer glede metode izračuna zakupnine za kamnolom. Posledično je sodišče tožnikom neupravičeno odreklo pravico, da izvedenca odgovorita na vprašanja glede izračuna nadomestila, ki so jih tožniki predlagali v svoji vlogi z dne 3. 5. 2011. Končno sodišče pri določitvi pravdnih stroškov ni upoštevalo okoliščine, da so pravdni stroški tožnikov neprimerljivo višji od pravdnih stroškov toženih strank.

3. Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila; v svojem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni v celoti in pravilno ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev primera, zagrešilo pa je tudi kršitve določb pravdnega postopka.

6. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je v predmetni pravdi podan temelj tožbenega zahtevka tožnikov za nadomestilo oziroma odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe premoženja po 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je na napačen način, iz napačnega izhodišča, opravilo izračun višine tega nadomestila. ZDen sicer konkretno ne določa meril za določanje odškodnine, zato mora primerno odmeno zaradi nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine določiti sodišče po metodi, ki se mu zdi primerna. Merila za to je oblikovala sodna praksa, in sicer je treba upoštevati zakupnino, ki bi jo ob normalnem teku stvari tožeča stranka lahko iztržila (t. j. tržno najemnino).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo treba pri določanju primerne zakupnine v predmetnem primeru nedvomno upoštevati dejstvo, da se na zemljiščih tožnikov nahaja kamnolom. Takšno stališče navsezadnje zavzame tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko pravi, da je treba upoštevati dejstvo, da so se vse obravnavane nepremičnine v obravnavanem obdobju dejansko uporabljale za kamnolom in torej ne kot gozd, njiva, ali kaj podobnega (zadnji paragraf, str. 8 izpodbijane sodbe); vendar nato sodišče v končnem izračunu teh okoliščin ne upošteva, ampak sledi izračunu izvedenca, za katerega je ta v izvedenskem mnenju izrecno poudaril, da ne vključuje izgubljenih koristi zaradi opravljanja kamnolomske dejavnosti. V tem so si razlogi izpodbijane sodbe nasprotujoči, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

8. Pritožbeno sodišče seveda ne nasprotuje pravilni ugotovitvi, da so mineralne surovine kot rudno bogastvo last Republike Slovenije. Vendar tožniki takšne odškodnine zaradi rudnega bogastva ne zahtevajo, saj ne trdijo, bi bili upravičeni do povračila zneska zakupnine za izkopano mineralno surovino, ampak zatrjujejo, da bi bila zakupnina za zemljišča v njihovi lasti ustrezno višja glede na dejstvo, da se na njih nahaja kamnolom. Ta trditev pa je verjetno utemeljena, kar bo lahko povedal izvedenec ustrezne (ekonomske) stroke. Pravilen izračun tako ne sme predstavljati ne izračuna zakupnine za izkopano surovino ne izračuna za neko hipotetično zemljišče primerljive površine (kvadrature), ampak za to konkretno zemljišče, pod katerim se pač dejansko nahaja rudno bogastvo. Zaradi napačnega izhodišča tako prvostopenjsko sodišče ni v celoti ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev primera, saj izračun, ki ga je napravil izvedenec gradbene in ekonomske stroke, temelji na statusu zemljišč, kot izhaja iz zemljiške knjige, pri čemer pa ekonomski potencial (dejansko stanje zemljišč v naravi) zaradi kamnolomske dejavnosti ni upoštevan. Izpodbijana sodba sicer navaja, da je sodišče zaradi te pomanjkljivosti postavljena izvedenca pozvalo na dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar je na ta način ni odpravilo in je sprejelo izračun izvedenca, ki temelji na napačnih predpostavkah.

9. Zaradi ustreznega izračuna nadomestila - tržne najemnine (ob upoštevanju vseh posebnosti za najem takega zemljišča) za tako oziroma primerljivo zemljišče - je treba dokazni postopek ustrezno dopolniti.

10. Pritožbeno sodišče je po obrazloženem pritožbi tožnikov ugodilo, odločitev sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu razveljavilo in jo vrnilo v dopolnitev dokaznega postopka na prvostopenjsko sodišče (355. čl. ZPP); v posledici tega pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (3. tč. 365. čl. ZPP).

11. Prvostopenjsko sodišče naj v novem postopku s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke (že postavljenega ali novega) in že predlaganih listinskih dokazov ugotovi, kolikšna bi bila primerna zakupnina relevantnih nepremičnin glede na dejstvo, da se na njih nahaja kamnolom. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno opozarja, da korist tožnikov ne gre iskati v prodaji izkopane rude v obravnavanem obdobju, temveč v vrednosti njihovih zemljišč zaradi okoliščine, da se na njih izvajala kamnolomske dejavnost. Metodo za ustrezni izračun bo najverjetneje moč najti s tržno primerjavo zakupnin za podobna zemljišča v Republiki Sloveniji (1).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Višina nadomestila po 72. členu ZDen se ugotavlja na podlagi tržne vrednosti najemnine za relevantni prostor, zmanjšane za vse stroške, ki bi pri tem nastali. Prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3347/2011, II Cp 3459/2011, I Cp 1100/2000 ter druge.