Jedro

Ob obravnavanju toženkinih ugovorov, da se tožnica ne more sklicevati na pošteno oz. dobroverno posest, je bilo ugotovljeno, da je med njo in toženko oziroma njenimi pravnimi predniki teklo več sodnih postopkov, med drugim tudi nepravdni postopek zaradi ureditve razmerij med souporabniki sporne parcele (nepravdna zadeva), predvsem pa, da je bila že v letu 1969 izdana odločba Skupščine občine Ljubljana V. – R., v kateri je bil ugotovljen obseg pravice brezplačnega uživanja spornega zemljišča tako za tožnico, kot tudi ostale solastnike. To pa pomeni, da se zaradi pomanjkanja dobre vere tožnica na pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne more sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je lastnica tistega dela parc. št. 1013/1, vpisanega v vl. št. 3928 k.o. V., ki je po elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki je sestavni del sodbe, pridobil novo parc. št. k.o. V., rezervirano za ta del parcele s strani geodetske uprave ter da ji je toženka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo NA tisti del parc. št. 1013/1 k.o. V., ki je po elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki je sestavni del te sodbe, pridobil novo parc. št. … k.o. V. in se bo ta nova parcela odpisala od vl. št. 3928 k.o. V. zanjo otvorila nova vl. št. iste k.o., vknjižila lastninska pravica na tožnico do 7/8, tako da bo skupaj z dosedanjim pravnim naslovom tožnica sama lastnica do celote te na novo nastale nepremičnine, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.158,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Tožnica se zoper sodbo pritožuje zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga razveljavitev oziroma podredno spremembo sodbe. Sodišče je napačno sklepalo, da je v času sklenitve pogodbe, to je 19. 03. 1967, v zemljiški knjigi že veljal režim z.k. telesa I in z.k. telesa II. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je na dan sklenitve pogodbe obstajala družbena lastnina tudi na parc. št. 1013/1, kar je nemogoče, saj je iz zgodovinskega izpiska za vl. št. 902 k.o. V. razvidno, da sta se parc. št. 175/4 in 1642 prenumerirali med drugim tudi v parc. št. 1013/1. Torej v času sklenitve pogodbe v zemljiški knjigi parc. št. 1013/1 še ni obstajala. Napačna je ugotovitev sodišča, da iz pogodbe izhaja, da je tožnica pridobila lastninsko pravico zgolj na z.k. telesu II, ne pa tudi na parc. št. 1013/1 ter da ni bil možen prenos pravice uporabe oziroma uživanja po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Tožnica se ne strinja z obrazložitvijo sodbe, da bi morala zahtevek postaviti proti pogodbeni stranki oziroma prodajalcu oziroma njegovim pravnim naslednikom ter da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Tožnica meni, da je iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino jasno razvidno, da je tožena stranka pravna naslednica prodajalca iz pogodbe z dne 19. 03. 1967. Glede priposestvovanja je tožnica tekom postopka dokazala dobro vero, da je ves čas uporabljala kot svojo nepremičnino, ki je predmet tega postopka. Tožnica je bila ves čas od nakupa nepremičnine v dobri veri, da je zemljišče njeno, kot je razvidno iz pogodbe z dne 19. 03. 1967. Tekom postopka je tudi dokazala, da je imela nad nepremičnino tako neposredno kot posredno posest. Posest preko svojih najemnikov bi trdno dokazala, če bi ji sodišče dovolilo dokazni predlog glede zaslišanja prič.

Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bile očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožba določno ne pove. Zemljiškoknjižni podatki, ki jih je v obrazložitvi sodbe povzelo sodišče prve stopnje, glede bistvenih okoliščin niso v neskladju s tistimi, ki jih izkazuje zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 902 k.o. V. Ali je veljal režim družbene lastnine, po katerem sta bila stavba in zemljišče razdeljena na z.k. telo I in z.k. telo II, pri sporni nepremičnini že ob sklenitvi pogodbe 19. 03. 1967 ali pa se je vzpostavil šele ob vknjižbi na podlagi navedene pogodbe 16. 10. 1967, za odločitev v zadevi ni pomembno. Zavajajoča pa je pritožba tudi v tistem delu, ko sodbi očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja o tem, kdaj je prišlo do nastanka parc. št. 1013/1 k.o. V. v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva v tem postopku. Tožnica je navedla, da je zemljiškoknjižna solastnica nepremičnine parc. št. 1013/1 k.o. V. na podlagi kupne pogodbe z dne 19. 03. 1967, toženka pa je zemljiškoknjižna solastnica navedene nepremičnine do preostalega deleža 7/8. Iz navedene kupoprodajne pogodbe je razvidno, da je prodajalec S. Č. tožnici prodal poleg nepremičnine – prizidka k hiši št. 25 C. na B. do 1/8 celotnega vložka, tudi „pravico brezplačnega uživanja in posedovanja tistega dela zemljišča parc. št. 1013/1, ki leži ob prizidku s podaljškom do konca drvarnice, po širini pa v ravni črti do na tem zemljišču stoječe greznice in je zaključeno z betonsko ograjo ob sosednji parceli sosednje hiše, na prednjem delu vse do žive meje ob C. na B., pri čemer bo zemljišče naknadno odmerjeno po geometru“. Tožnica trdi, da je navedeno zemljišče kupila in ga od sklenitve pogodbe dalje imela v dobroverni posesti in uporabi, zaradi česar zahteva dopustitev parcelacije na ustreznem delu parcele ter vknjižbo lastninske pravice nanjo kot izključne lastnice. Sodišče prve stopnje je glede na takšno dejansko podlago tožbe pravilno presojalo, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico ne delu parc. št. 1013/1 k.o. V. na zatrjevanih obeh pravnih podlagah, torej na pogodbeni ali na podlagi priposestvovanja.

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, torej na podlagi kupne pogodbe z dne 19. 03. 1967, v večjem obsegu, kot je tožnica že dosegla vknjižbo lastninske pravice, bi morala tožnica vsekakor izkazati, da je v tem obsegu pridobila pravni naslov za vpis pravice uporabe, ki se je po takratnih predpisih vpisovala pri zemljišču kot z.k. telesu I. Glede na posebno ureditev v obdobju, v katerem je tožnica s prodajalcem S. Č. sklenila sporno kupoprodajno pogodbo, v katerem je bil z.k. vložek stavbnega zemljišča, na katerem je stal objekt, razdeljen na dva dela, na z.k. telo I, v katerega se je vpisovala družbena lastnina zemljišča ter z.k. telo II, v katerega se je vpisovala lastninska pravica zasebnega lastnika objekta, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s to pogodbo lahko pridobila le lastninsko pravico pri 1/8 stavbe pri z.k. telesu II, na zemljišču pa zgolj v mejah svojega solastninskega deleža trajno pravico uporabe, ki se je prenašala skupaj z lastninsko pravico na objektu (37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč). Sodba zato pravilno utemeljuje, zakaj tožnica na pogodbeni podlagi ni pridobila lastninske pravice na delu parc. št. 1013/1 k.o. V., ki je predmet te pravde. Nenazadnje pa tožnica tudi zahtevka na izpolnitev pogodbenih obveznosti ni pravilno naperila zoper toženo stranko. Za takšen tožbeni zahtevek je pasivno legitimiran tisti, ki je sklenil pogodbo oziroma njegovi pravni nasledniki. Da je toženka pravna naslednica prodajalca S. Č., kot trdi pritožba, pa ne izhaja niti iz trditvene podlage tožeče stranke, niti iz listinskih dokazov v spisu.

Tudi glede ugotovitve, da tožnica ni postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi priposestvovanja, je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnica zatrjuje, da je bila dobroverna in zakonita posestnica nepremičnine od sklenitve pogodbe (torej od leta 1967) dalje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo pogoje za priposestvovanje lastninske pravice tako po določbah Občnega državljanskega zakonika, kot tudi po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Stvarnopravnega zakonika. Pritožba ponavlja, da je tožnica ves čas uporabljala sporni del nepremičnine v dobri veri, da je zemljišče njeno, kar pa ne drži. Ob obravnavanju toženkinih ugovorov, da se tožnica ne more sklicevati na pošteno oz. dobroverno posest, je bilo ugotovljeno, da je med njo in toženko oziroma njenimi pravnimi predniki teklo več sodnih postopkov, med drugim tudi nepravdni postopek zaradi ureditve razmerij med souporabniki sporne parcele (nepravdna zadeva), predvsem pa, da je bila že v letu 1969 izdana odločba Skupščine občine Ljubljana V. – R. (priloga B2), v kateri je bil ugotovljen obseg pravice brezplačnega uživanja spornega zemljišča tako za tožnico, kot tudi ostale solastnike. To pa pomeni, da se zaradi pomanjkanja dobre vere tožnica na pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne more sklicevati.

Pritožba zato ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti glede na določbo 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.