Jedro

Čeprav v konkretni zadevi sodba kot celota zaradi delne razveljavitve glede nekaterih soobtožencev ni pravnomočna, pa bi glede na zahtevo iz 1. odstavka 420. člena ZKP načelno vztrajanje pri tem, da je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti šele, ko je odločba pravnomočna kot celota in ko je končan celoten kazenski postopek, lahko privedlo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave Republike Slovenije). V takem primeru se zahteva obravnava.

Očitna pisna pomota v pisni odobritvi ukrepa glede letnice zaključka trajanja ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, ob tem da čas vedno teče naprej in da se ukrepi vedno odrejajo za naprej, ne daje podlage za zaključek, da je odrejeni ukrep izvršen v nasprotju z določbami 49. člena Zakona o policiji, zaradi česar bi sodišče ta dokaz in vse nadaljnje dokaze moralo izločiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. W.D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 300.000 (tristotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je spoznalo obsojence za krive in sicer: - obs. W.D.R. nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/3 in 2 KZ (dejanje opisano pod tč. 1 do 8 izreka), za katero mu je izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora; v izrečeno kazen pa vštelo čas prebit v priporu od 7.3. do 13.9.2002; - obs. V.D.R. nadaljevanega kaznivega dejanja prehoda čez državno mejo po čl. 311/3 in 2 KZ (dejanje opisano v tč. 1, 2, 3, 4 in 7 izreka), za katero ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let, - obs. J.K. nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/3 in 2 KZ (dejanje opisano pod tč. 1, 2, 3, 6 in 7 izreka), za katero mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, v izrečeno kazen pa mu vštelo čas prebit v priporu od 7.3.2002 dalje; - obs. M.A.T. nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/3 in 2 KZ (dejanje opisano v tč. 3 in 8 izreka), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo petih let; - obs. J.M. nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/3 in 2 KZ (dejanje opisano v tč. 1 do 8 izreka), za katero mu je izreklo kazen eno leto zapora, v izrečeno kazen pa vštelo čas prebit v priporu od 7.3. do 26.8.2002; - obs. Z.U. kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/3 in 2 KZ (dejanje opisano pod tč. 2 izreka), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let; - obs. O.L. nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/3 in 2 KZ (dejanje opisano pod tč. 2, 3 in 4 izreka), za katero ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let; - obs. M.M. kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/3 in 2 KZ (dejanje opisano pod tč. 3 izreka), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora ter ob upoštevanju določene kazni tri mesece zapora v pogojni obsodbi izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 1.6.2001, določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, s preizkusno dobo treh let; - obs. J.I. nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/3 in 2 KZ (dejanje opisano pod tč. 1, 2, 3, 4, 5, 6 in 7 izreka), za katero mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 7.3.2002 dalje ter stransko kazen izgona tujca iz države za dobo pet let; - obs. P.K. poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/3 in 2 KZ v zvezi s členom 22 KZ (dejanje opisano pod tč. 8 izreka), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojenim W.D.R. in obs. M.M. je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, ostale obtožence pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče v Kopru je pritožbama zagovornikov obsojene V.D.R. in O.L. deloma ugodilo, v celoti pa ugodilo pritožbam zagovornikov obs. Z.U. in M.M., po uradni dolžnosti pa tudi glede obs. P.K. sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede dejanj opisanih pod tč. 2, 3, in 8 kolikor se nanašajo na obsojene Z.U., M.M. in P.K. ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je iz opisa kaznivega dejanja, kolikor se nanaša na obs. V.D.R., izpustilo dejanja pod tč. 1, 2, 3 in 7, dejanje te obsojenke pod tč. 4 pa opredelilo kot kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ in obsojenki v pogojni obsodbi določeno kazen z uporabo omilitvenih določil znižalo na šest mesecev zapora, preizkusno dobo pa na eno leto ter v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obtoženi O.L. tako, da ji je v pogojni obsodbi določeno preizkusno dobo znižalo na dve leti. V ostalem pa je pritožbe zagovornikov obsojene V.D.R. in O.L., v celoti pa pritožbe zagovornikov obsojenih W.D.R., J.K., M.A.T. in J.M. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obs. W.D.R., J.K., M.A.T. in J.M. pa v plačilo naložilo tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornica obs. W.D.R. dne 10.6.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in po 2. odstavku 371. člena ZKP (katere pa ne obrazlaga). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, zoper obs. W.D.R. razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V zahtevi navaja, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati oziroma na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takšnega nedovoljenega dokaza. Kot nedovoljene dokaze šteje vse dokaze pridobljene na podlagi dovoljenja za uvedbo tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje z dne 16.11.2001, ki ga je izdal namestnik generalnega direktorja policije dne 19.11.2001 na podlagi 49. člena Zakona o policiji. Meni, da je navedeno dovoljenje izdano v nasprotju z 49. členom Zakona o policiji, ker ne vsebuje bistvenih sestavin, kot to določa citirani člen. V dovoljenju manjka časovna opredelitev izvajanja ukrepov, ker iz tč. 2 dovoljenja izhaja, da bo tajno opazovanje trajalo od 20.11.2001 do 20.2.2001 in je tako dovoljenje izdano za neobstoječe časovno obdobje.

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 10.12.2003, predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP je pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočna sodna odločba in pravnomočno končan kazenski postopek. V konkretni zadevi sodba kot celota (glede na delno razveljavitev glede obsojenih Z.U., M.M. in P.K. v pritožbenem postopku) ni pravnomočna, kar bi Vrhovnemu sodišču narekovalo reševanje vložene zahteve za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko bo odločba postala pravnomočna kot celota in ko bo končan celoten kazenski postopek v tej zadevi. Vrhovno sodišče je že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 387/2002, I Ips 11/2003) presodilo, da bi načelno vztrajanje pri takšnem stališču lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice oziroma bi lahko privedlo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave Republike Slovenije). Zato je v konkretni zadevi obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obsojenega W.D.R. po vsebini, saj bi, če bi čakalo na pravnomočen zaključek kazenskega postopka kot celote, bila obsojenčeva pravica do sojenja v razumnem roku prekršena.

II.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

III.

Po določbi 5. odstavka 49. člena Zakona o policiji (veljavnega v času odreditve ukrepa) sodišče svoje odločitve ne sme opreti na podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, če je bil ukrep tajnega policijskega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev (ukrep, ki ga lahko ob pogojih iz 1. odstavka 49. člena Zakona o policiji uporabi policija) izvršen v nasprotju z določbami 2. in 3. odstavka istega člena. Uporabo tega ukrepa odobri generalni direktor policije, odobritev mora biti pisna in mora vsebovati podatke o osebi, zoper katero se izvaja ukrep, opis dejanja, način, obseg, trajanje ukrepov in utemeljitev razlogov (2. odstavek 49. člena Zakona o policiji); izvajanje tega ukrepa lahko traja največ tri mesece, iz tehtnih razlogov pa se lahko njegovo trajanje podaljša vsakokrat za tri mesece, za vsako podaljšanje pa se mora izdati pisna odobritev z obrazloženimi razlogi za podaljšanje (3. odstavek 49. člena Zakona o policiji).

V konkretni zadevi je namestnik generalnega direktorja policija zoper obs. W.D.R. dne 19.11.2001 pisno odobril ukrep tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje. Ker pisna odobritev vsebuje podatke o osebi, zoper katero se bo izvajal ukrep (osebne podatke obsojenca), opis dejanja (kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo), čas trajanja ukrepov in utemeljitev razlogov, ni moč pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi namestnik generalnega direktorja policije navedeno odobritev ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje izdal v nasprotju z določbo 49. člena Zakona o policiji.

Iz pisne odobritve ukrepa izhaja, da bo tajno opazovanje trajalo od 20.11.2001 do 20.2.2001. Čas trajanja ukrepa in popravo pomote v letnici prenehanja trajanja ukrepa je v svoji izpovedbi na glavni obravnavi dne 5.9.2002 pojasnil kriminalist M.D., o čemer je, kot tudi izhaja iz njegove izpovedbe, po telefonu obvestil generalno policijsko upravo. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ocenilo, da gre pri trajanju ukrepa za očitno strojepisno napako v letnici, ki pa na zakonitost izvajanja ukrepa ni vplivala. Sodišče druge stopnje je v obširnih razlogih svoje odločbe v zvezi z uveljavljano kršitvijo zavzelo stališče, s katerim soglaša tudi Vrhovno sodišče. Očitna pisna pomota v letnici zaključka trajanja ukrepa tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, ob tem da čas vedno teče naprej in da se ukrepi vedno odrejajo za naprej, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje podlage za zaključek, da je bil dne 19.11.2001 odrejen ukrep izvršen v nasprotju z določbami 49. člena Zakona o policiji, zaradi česar bi sodišče ta dokaz in vse nadaljnje dokaze moralo izločiti in zato ni podana, v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

IV.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

V.

Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastale stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavka 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa.