Jedro

Ovaditelj, ki je podal kazensko ovadbo zoper obdolženko zaradi kaznivega dejanja poneverbe po členu 141/I KZ RS in po zavrženju kazenske ovadbe s strani državnega tožilca vložil zahtevo za preiskavo zoper obdolženko zaradi kaznivega dejanja po členu 245/I KZ, ni upravičeni tožilec, saj z zatrjevano storitvijo kaznivega dejanja ni bila prekršena ali ogrožena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica. Sodišče druge stopnje je zato ob reševanju njegove pritožbe zavrglo zahtevo za preiskavo in se ni spuščalo v utemeljenost razlogov o neobstoju utemeljenega suma, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zahtevo za preiskavo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Ob reševanju pritožbe JB se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper AM, Ulica X 4, Postojna, računovodkinjo podjetja P d.o.o., zahteva za preiskavo JB, zaradi kaznivega dejanja poneverbe po členu 245/I KZ, da si je kot računovodkinja podjetja P d.o.o. Ljubljana protipravno prilastila denar v družbeni lastnini, ki ji je bil zaupan v zvezi z njenim delom pri družbenem podjetju, tako da je 10.9.1991 iz službene blagajne v prostorih podjetja vzela večjo vsoto denarja, najmanj pa 200.000 SIT, namenjenih za izplačilo delavcem, z izgovorom, da bo denar vrnila, v resnici pa si ga je prilastila; z a v r ž e .

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil zahtevo za preiskavo, ki jo je vložil JB zoper AM, v smeri kaznivega dejanja poneverbe po členu 245/I KZ z utemeljitvijo, da ni dokazov, ki bi zoper osumljenko utemeljevali sum, da je storila kaznivo dejanje poneverbe na škodo podjetja P d.o.o.. Pri tem se je senat oprl na vsebino kazenske ovadbe in tekom preiskave zbrane podatke, ki so nudili osnovo za vložitev sicer še nepravnomočne obtožnice zoper JB, zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po členu 133/II in IV KZ RS, ki med drugim očitek o prilastitvi denarja naslavlja na JB in ne na osumljenko.

Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil JB kot oškodovanec kot tožilec, ki je v pritožbi smiselno uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in preiskovalnemu sodniku naloži, naj predlagano preiskavo uvede in opravi.

Ob reševanju pritožbe je bilo potrebno izpodbijani sklep spremeniti po uradni dolžnosti.

Preiskava se začne zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, opravi pa se na zahtevo državnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca v primerih, ko je mogoče začeti kazenski pregon na njuno zahtevo. Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru procesna predpostavka glede upravičenca za začetek kazenskega pregona ni izpolnjena, saj JB ni mogoče šteti za oškodovanca kot tožilca. Že iz vsebine kazenske ovadbe, ki jo je podal na Temeljno javno tožilstvo v Ljubljani dne 18.11.1992 izhaja, da naj bi si osumljena MM protipravno prilastila denar v družbeni lastnini, enako trditev pa je nato pritožnik ponovil po zavrženju kazenske ovadbe tudi v vloženi zahtevi za preiskavo z dne 4.2.1994, v kateri je navedel, da naj bi osumljenka dne 10.9.1991 iz službene blagajne v prostorih P vzela najmanj 200.000 SIT, namenjenih za izplačilo delavcem. Ker ni dvoma, da naj bi osumljenka kaznivo dejanje storila na škodo takrat še družbenega podjetja P p.o. Ljubljana, ovaditelju JB niso mogle biti prekršene njegove premoženjske ali osebne pravice. Kazenske ovadbe, vložene dne 18.11.1992, namreč ni podal niti kot predstavnik oškodovanega podjetja, saj iz zapisnika zbora delavcev P z dne 29.4.1992 izhaja, da je bil ovaditelj kot direktor podjetja navedenega dne suspendiran do konca mandanta, ki mu je potekel dne 5.8.1992. Ker ob povedanem ni dvoma, da JB kot vlagatelj zahteve za preiskavo ni oškodovanec kot tožilec v smislu določila 6. alinee člena 144 ZKP ter zato ni upravičeni tožilec, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zahtevo za preiskavo zavrglo in se ni spuščalo v utemeljenost razlogov o neobstoju utemeljenega suma, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zahtevo za preiskavo zavrnilo kot neutemeljeno.